TINA CELESTINA: “Prišla sem do spoznanja, če se želim še kdaj mirne vesti pogledati v ogledalo, ni druge, kot da postanem veganka”

Veganka Tina (Celestina) Misjak je organizatorka dela, ki prihaja iz Kranja. Zaposlena je v javnem sektorju, prosti čas namenja živalim, ozaveščanju, potovanjem in tudi zabavi. Pred nekaj dnevi je minilo natanko pet let, odkar je zadnjič zaužila karkoli živalskega izvora, pa naj bo to dodaten razlog, da Tina ravno te dni krasi naš portal. Hvala, Tina, ker si nam in bralcem Cajtng.net zaupala TVOJO zgodbo o veganstvu.

• Kdaj si postala veganka in zakaj?

Veganka sem postala 10. marca 2013, ko sem bila že več kot dvakrat polnoletna. Februarja 2013 sem se udeležila veganske večerje v Škofji Loki, kjer je potekala predstavitev knjige Večna Treblinka z gostjo Jadranko Juras. Tu se mi je prvič porušil mit o tem, kako z vegetarijanstvom živali več ne izkoriščam. Resnično sem verjela, da s konzumiranjem bio jajc in mlečnih izdelkov iz proste reje ne delam več nobene škode. Nasedla sem, kot še toliko ostalih, propagandi o srečnih kokoškah in kravicah na prostranih pašnikih. V svoji slepoti nisem vedela niti tega, da mora krava imeti telička, če želi »dajati« mleko. Zadnjo brco v rit pa sem dobila z »Najpomembnejšim predavanjem, ki ga boste kadarkoli videli«, katerega avtor je Gary Yourofsky. Po tem mi je bilo pa res kristalno jasno, da sem kot vegetarijanka še vedno – izkoriščevalec … Prišla sem do spoznanja, če se želim še kdaj mirne vesti pogledati v ogledalo, ni druge, kot da postanem veganka.

• Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu, mleku, siru, čokoladi, sladoledom, jajcem, medu?

Mesu sem se – kot vegetarijanka – odrekla že leta prej. Glede na to, da sem okus določenih mesnih izdelkov naravnost oboževala, sem ta okus tudi še dolge mesece pogrešala. Kot veganka pa sem sprva še najbolj pogrešala jajca, saj so mi bile prav jajčne jedi, ko sem opustila meso, najboljše. Prav nič težav, pa mi ni povzročala odpoved mlečnim izdelkom, niti čokoladi in sladoledu, medu pa sploh ne. Na samem začetku sem edino pogrešala občasne izhode na pizzo, saj takrat dobrega veganskega sira še ni bilo na voljo, sploh pa ne v pizzerijah. Sedaj je vsega tega ogromno: različnih odličnih veganskih sirov, peciv, čokolad, sladoledov in drugega, ki se po okusu prav nič ne ločijo od svojih neetičnih različic. Zdaj že dolgo za prav nič nisem več prikrajšana; odkrila sem namreč tudi izredno dobre veganske hrenovke, polpete, salame, burgerje in podobno, s čimer popolnoma zadovoljim svoje brbončice, pa nobenemu ni treba trpeti za ‘mojih 5 minut užitka’. Ko ti je enkrat jasno – zakaj in za koga tako živiš, je povsem preprosto.

• Kako so tvoje veganstvo sprejeli tvoji domači in kako prijatelji/okolica?

Načeloma zelo dobro. Mama celo poka po šivih od ponosa nad hčerko veganko, ha ha ha. Širša družina pa ne razume popolnoma koncepta veganstva ali pa ga ne želi. Grobo vtika pa se v naju (tudi partner je vegan) nihče. Prijatelji pa različno: nekateri so mi izrekli vso čast, drugi pokazali kanček ljubosumja, ker sem jih kot vegetarijance »premagala«, vsaj tak občutek sem dobila. Negativnih odzivov pa res nisem doživela, ne v službi, ne v širši družbi, kako začudenje in neumno vprašanje vsekakor, dlje od tega pa ni šlo.

“Vsejedcem bi položila na srce, naj kritično pretresejo svoje življenjske navade in razmislijo, če želijo resnično biti na strani krivice. Veganskim kameradom pa – kapo dol in naj se v karnistični družbi nikoli ne sramujejo svoje etične drže.”

• Od kod črpaš znanje, kako veš, da je veganstvo tisto pravo in zdravo? Kdo je tvoj učitelj? Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?

Sama rabim vedet le to, da s svojim življenjem ne povzročam več krivic in ne podpiram suženjstva in izkoriščanja živali. Res pa sem na to temo prebrala ogromno, ne samo o etičnem aspektu, temveč tudi o zdravstvenem (predvsem zato, da imam pripravljene vse odgovore za tiste, ki oporekajo veganstvu, češ, da le-to ni zdravo). Znanje sem torej črpala največ iz knjig in dokumentarcev. Vzornikov veganov imam malo morje, resnično. Največji poklon pa si od mene zasluži prav karizmatični aktivist in predavatelj Gary Yourofsky. Tudi ogromno naših spoštujem, a jih je preveč za naštevat, pa še krivico bi znala komu storit, ki bi se mi izmuznil s seznama.

• Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

Resnih bolezni nikoli nisem imela in zdravnik me praktično ne vidi že od otroštva dalje. V življenju sem imela težave edino z groznimi prehladi, tako ene 6 x na leto. Kot veganki se mi prehlad pripeti v povprečju enkrat letno, pa tudi hitreje izveni. A, pa par odvečnih kilc sem izgubila.

• Katero jed pa ti najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’?

Kaj – najraje pripravim in kaj – najboljše pripravim, to sta dve izjemno izključujoči stvari, ha ha ha. Najraje pripravim kaj »na brzino«, kjer se poslužim bližnjice s pakiranimi veganskimi izdelki, potem pa še kak pomfrit zraven. Najbolje pa pripravim sarme, filane paprike, sojin golaž, lazanjo, veganske »skutine« palačinke … Joj, težko je le eno jed navesti kot najljubšo … Na vrhu so v glavnem jedi iz skupine vegan junk: pizze, burgerji, »zrezki« s pomfrijem, pa kot kontrast temu, zdrave sarme in filane paprike.

“Mi paše mir, kakšen film, mal’ kuharije in predvsem počitek. Kak dan v mesecu pa povsem kontra, se grem tudi ven zabavat do jutranjih ur. Nisem asket, kar ljudje tako radi pripisujejo veganom.”

• Kako izgleda tvoj dan, ko nisi v službi? Kakšni so tvoji obroki?

Vsako pomlad se udeleživa akcije reševanja žabic – jim pomagava prečkati ceste. Enkrat na leto pa greva na daljše potovanje. Ko nisem v službi, sem izredno rada doma, s svojimi rešenimi muckami. Mi paše mir, kakšen film, mal’ kuharije in predvsem počitek. Kak dan v mesecu pa povsem kontra, se grem tudi ven zabavat do jutranjih ur. Nisem asket, kar ljudje tako radi pripisujejo veganom. Niti ne jem ultra zdravo, pač balansiram med veganskim junkom in med polnovredno, tudi bio hrano za ravnotežje. Pa obožujem stročnice.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si s tem dosegla smisel življenja?

Veganstvo je zame temelj pravičnosti in etične drže. Z njim sem dosegla, da se mi ni treba več sprenevedati in lahko vsaki živali brez zadrege pogledam v oči. Nimam več slabe vesti, no, razen seveda, da nisem spregledala že prej. Hkrati pa ti veganstvo odpre vpogled v vse trpljenje, ki ga človeštvo konstantno povzroča živalim in ga jemlje za tako samoumevno.  V toliko stvareh prepoznaš zdaj izkoriščanje, ki se ga prej nisi zavedal in se dogaja na vsakem koraku, vsako minuto.

“Nasedla sem, kot še toliko ostalih, propagandi o srečnih kokoškah in kravicah na prostranih pašnikih. V svoji slepoti nisem vedela niti tega, da mora krava imeti telička, če želi »dajati« mleko.”

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restravraciji ob naročanju veganske hrane?

Najbolj pozitivne izkušnje imam iz tujine, iz predelov, kjer niti za vegetarijanstvo še niso dobro slišali, kaj šele za veganstvo. V odročnih predelih Azije se za naju – sami od sebe – vedno znova še posebej potrudijo in kuhajo celo jedi izven menija. Pa sprašujejo – zakaj tako jeva in z zanimanjem, in brez hkratnega opravičevanja sebe oz. vsejedstva, poslušajo najino razlago. Pri nas pa itak hodiva le v restavracije, ki nudijo tudi veganski meni oz. so izključno veganske.

• Kakšen je tvoj življenjski moto? Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Naredi vse, kar lahko, da povzročaš čim manj škode. Če je nekaj zate pomembno, boš našel pot, kako postopati … Če ni, boš našel izgovore. Vsejedcem bi položila na srce, naj kritično pretresejo svoje življenjske navade in razmislijo, če želijo resnično biti na strani krivice. Veganskim kameradom pa – kapo dol in naj se v karnistični družbi nikoli ne sramujejo svoje etične drže.