Revija 5D

Štirideset pravil ljubezni – magično literarno potovanje

O RUBRIKI | V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!

Če bi me kdo prosil, naj mu priporočim knjigo, ki ne bo običajni priročnik za samopomoč, duhovno rast in iskanje samega sebe (ki jih je dandanes povsod okrog nas že malo morje), ampak naj bo raje leposlovno delo, roman, vendar naj bo v njej toliko življenjske modrosti in duhovnih resnic, kot jih še v priročnikih težko najdemo, naj bo torej vse skupaj v obliki zgodbe, vendar tako nabito s pomenom, da knjiga od njega kar poka po šivih – bi mu priporočila Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Za vse, ki mogoče ne marate romanov ali pa se vam zdi škoda časa za branje leposlovja: ob tej knjigi boste spoznali, da se da tudi v leposlovni obliki povedati vse tisto bistveno in temeljno – bržkone še bolje in bolj učinkovito kot v obliki suhoparnega priročnika.

Piše: Sara Zupan, univ. dipl. literarna komparativistka

Ko sem prebrala roman Štirideset pravil ljubezni in ugibala, kako bi ga opisala, če bi ga morala opisati z eno samo besedo, so mi prišli na misel pridevniki: očarljiv. Magičen. Navdihujoč. Božanski. Nisem se mogla odločiti samo za enega od njih, ker držijo vsi. Sicer pa je takšno knjigo nemogoče opisati z eno samo besedo. Nič čudnega ni, da je postala uspešnica in da je avtorica z njo zaslovela.

Elif Shafak je turško-britanska romanopiska, esejistka, akademičarka in aktivistka za pravice žensk. Napisala je več knjig, med katerimi so najvidnejši romani Tri Evine hčere, Pankrt iz Istanbula, Čast in Štirideset pravil ljubezni. Slednji je prvič izšel leta 2010, pri nas pa je doživel že tri natise pri založbi Sanje. Privlačna je že sama zgradba romana: gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi. Pripoved nas takoj potegne v svoj neustavljiv, magičen vrtinec, in z zanimanjem spremljamo obe zgodbi: okvirno, ki se dogaja v sodobnosti, in tisto »vstavljeno«, ki se odvija v preteklosti, v daljnem 13. stoletju.

Protagonistka okvirne zgodbe je Ella, štiridesetletna ameriška gospodinja, poročena in mati treh otrok, ženska, ki živi ustaljeno družinsko življenje, v katerem ne more biti več presenečenj, ženska, ki ugotavlja, da je ljubezen med njo in možem nekam izginila, obenem pa se dobro zaveda moževih skrivnih skokov čez plot, a se pretvarja, da ničesar ne sumi. Tu so tudi določene težave z otroki in Ella kot popolna mati in gospodinja najraje beži v svet kuhanja, ker je to nekaj, v čemer se počuti najbolj suvereno in domače. Vendar ima tudi druge talente in že takoj na začetku izvemo, da je pravkar začela honorarno delati za neko literarno agencijo. Njene naloge vključujejo branje literarnih del neznanih avtorjev in pisanje poročil o njih. Tako ji literarna agencija na začetku pripovedi pošlje roman “Sladka blasfemija” neznanega avtorja iz Amsterdama.

Ko ga Ella začne brati, se prične potovanje v še eno zgodbo: zgodbo romana, ki se dogaja v letih 1242 do 1260 in opisuje neverjetno, nezemeljsko prijateljstvo med sufijskim učiteljem in pesnikom Rumijem ter potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, nekonvencionalnim modrecem, ki povsod, kjer se pojavi, dviga prah in pušča ljudi odprtih ust. Njuna vez je tako močna, tako nadčloveška in božanska, da presega okvirje običajne človeške navezanosti in ljubezni in zato jo le malokdo v njuni okolici lahko razume. Sta duhovna sopotnika, ki se spoznata v na videz usodno določenem trenutku, skupaj preživita določeno obdobje življenja, potem pa se morata na tragičen način raziti. Šams je tisti, ki Rumiju in vsem, s katerimi pride v stik, predaja svoje modrosti v obliki štiridesetih pravil ljubezni. Po tem usodnem srečanju ni Rumi nikoli več enak; prijateljstvo s Šamsom ga popolnoma spremeni. Postane pesnik, kar prej ni bil.

Zveza z dervišem ga preoblikuje in pregnete kot glino: iz uglednega, spoštovanega predavatelja in učitelja se spremeni v nekoga, ki izgubi ves svoj ugled in začne pisati pesmi. Zahvaljujoč poznanstvu s Šamsom ga danes poznamo kot enega najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov, ki se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Znan je tudi kot »pesnik božanske ljubezni«.

Ella torej bere roman o Rumiju in Šamsu, obenem pa se tudi njeno življenje začne spreminjati, sprva nežno in neopazno, potem pa čedalje bolj neustavljivo in – prav tako usodno. V njeno življenje prav v trenutku, ko je že obupala in povsem nehala verjeti, da bi se ji kaj takega lahko še kdaj zgodilo, vstopi ljubezen. Med branjem “Sladke blasfemije” si začne dopisovati z avtorjem knjige in se vanj zaljubi, še preden ga spozna. Ko se prvič srečata, je privlačnost obojestranska in usodna. Za kratek čas se predata strastni, vznemirljivi, zasvajajoči ljubezni. Ella ima občutek, da je na novo zaživela, da je postala drug človek. Vendar tudi njej podobno kot Rumiju tragičen konec ni prihranjen …

Vse nadaljnje besede bi bile odveč. Kdor si želi spoznati ves čar in življenjsko modrost knjige Štirideset pravil ljubezni, jo mora vzeti v roke in použiti od začetka do konca. In, verjemite – použili jo boste kot slastno čokoladno tortico, ki vas bo ne le posladkala, ampak tudi nahranila, globoko, bogato in prepotrebno. Zgolj za bežen priokus te literarne sladice navajam nekaj odlomkov iz knjige – nekatera od štiridesetih pravil ljubezni, o katerih govori Šams iz Tabriza.

 

Iz knjige:

*
»Ne iščem česa drugačnega. Boga iščem,« sem rekel. »Moje iskanje je iskanje boga.«
»Potem pa iščeš na napačnem kraju,« je odvrnil, in njegov glas je bil nenadoma zadrgnjen. »Ta kraj je bog zapustil! Ne vemo, kdaj bo nazaj.«
Srce v prsih mi je ob teh besedah uplahnilo. »Kadar kdo govori slabo o bogu, govori slabo o sebi,« sem rekel.
Čuden, skrivenčen nasmeh se je zarisal na gostilničarjevih ustih. Na njegovem obrazu sem videl grenkobo in ogorčenost in še nekaj, kar je spominjalo na otročjo prizadetost.
»Ali ne pravi bog ‚saj smo mu bližji od utripalnice na vratu‘?« sem vprašal. »Bog ni nekje daleč na nebu. Je v vseh in vsakem izmed nas. Zato nas nikoli ne zapusti. Kako bi lahko zapustil sebe?«
»Vendar zapusti,« je pripomnil gostilničar, njegove oči pa so bile mrzle in uporne. »Če je bog tukaj, pa ne migne s prstom, ko brezmejno trpimo, kaj nam to pove o njem?«
»To je prvo pravilo, brat,« sem rekel. »Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.«
*
Šams je za trenutek obmolknil in počakal, da je mojster prižgal oljenko. »Eno od pravil pravi: Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca. Nikogar ni, ki je živel, potem ko ga je videl, kakor ni nikogar, ki je umrl, potem ko ga je videl. Kdor ga je našel, bo z njim ostal za vedno.«
*
Srce v prsih se mi je stisnilo. Počasi sem izdihnil, zelo počasi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil pravil. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.
*
Ko sem gledal ljudi okoli sebe, sem se spomnil še enega zlatega pravila: Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga.
*
Hotela sem, da razloži, pa je nadaljeval: »To je eno od štiridesetih pravil. Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami.« Na kratko je premolknil in nato dodal: »Kako lahko krivite druge, da vas ne spoštujejo, ko pa sami o sebi mislite, da niste vredni spoštovanja?«

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE