SIMONA REBOLJ: “Sprevrženi pogoltneži so s kapitalistično hiperprodukcijo jajc in mlečnih izdelkov spridili moralno sprejemljivost vegetarijanstva v primerjavi z mesno industrijo, vendar s tem tudi nehote spodbudili veganski aktivizem.”

Simona Rebolj je s svojimi analitičnimi komentarji marsikomu že poznana. Svoje družbeno kritične prispevke je vrsto let objavljala na svojem, precej prepoznavnem blogu. Njeno področje dela je pisanje, promocija in organizacija v kulturi in medijih. Vsak dan si najraje vzame prosti čas za branje literature ali ogled dobrega filma. Nikoli ni premogla veselja do kuhanja. Pravi, da kuha, kolikor je nujno, in je, ker je pač treba jesti. Nikoli ni posebej marala mesa in še nikoli ni sama pripravila mesnega obroka. Vegetarijanska hrana ji je povsem spontano najljubša, zato se ji zanjo ni bilo treba posebej odločiti. Veganka, kot pravi, še ni uspela postati, vendar spoštuje vegane in spremlja njihovo gibanje. Nekaj zelo jasnih mnenj in tudi pripomb na veganski aktivizem je Simona na Facebooku že izrazila, zato smo ji zastavili še nekaj vprašanj.

  • Simona, pravite, da je okus za hrano privzgojen?

Logično. Osebni okus, prehranjevalne navade in tudi odnos do hranjenja se vzpostavi v primarni družini in širšem socialnem okolju. Kasneje odigrajo bolj ali manj pomembno vlogo še drugi vplivi in osebni interes. Pomembno je, kako je hrana pripravljena in začinjena. Meso še posebej zlahka izpade ogabna katastrofa v ustih, če ni prečiščeno in pripravljeno tako, da okus nima več veze s surovim mesom kot takšnim. Že termična obdelava mesa je v nasprotju z zverjo za človekovo zdravje ključni faktor. Za vzbujanje apetita je zelo pomemben tudi izgled hrane na krožniku. Ravno v zadnjem času se je v medijih pojavil zanimiv podatek v zvezi s tem …

Veganski obrok, ki v lokalu ni bil na meniju, a so ga z veliko mero dobre volje pripravili na željo gostje. “Sem že velikokrat jedla pri njih in vedno, vedno zadovoljna. Priporočam”, pravi avtorica fotografije Sabina Bečirevič.
  • Nam ga zaupate?

Anketa po naročilu britanske trgovske verige Sainsbury je pokazala, da se kar 40% populacije, mlajše od 35 let, noče pri kuhanju dotikat surovega mesa. Proizvajalci so potrošniško razcepljenost med gnusom in prehranjevalno navado takoj izrabili v prid dobičkonosne navade in začeli izdelovat posebno embalažo, iz katere lahko meso brez dotika zdrsne v lonec. V Sloveniji pa moramo zadnje čase prenašat res bizarno reklamiranje s strani kar treh največjih živilskih verig, celo oglas s podporo Ministrstva za kmetijstvo. Kosi surovega mesa in kosti frčijo ob seksi zvočni spremljavi v počasnem posnetku po ekranu, kot da bi šlo za poseben estetski prizor, ki naj bi poleg apetita vzbujal celo poželenje. Primitivni in skrajno neokusno zrežirani prizori.

“Ja, tudi med zvezdniki, ki se repenčijo po tabloidih, se pojavlja vedno več veganov. Nič čudnega, da je tudi zvezdniški kuhar Gordon Ramsay, ki je nekoč na vsa usta udrihal po nasprotnikih mesne prehrane, začel reklamirat svoje izjemne veganske dosežke. Trendom zvezdnikov seveda skušajo sledit množice, predvsem mladina, ki je najbolj dovzetna in ranljiva za vplive v dobrem in zlu.”
  • Menite, da pogled na surovo meso ne more pri človeku vzbujat apetita?

Lahko, če ni učlovečen. Odpor do razkosanih delov trupla je normalen odziv človeka na določeni evolucijski stopnji. Brez učinka psihološke samoprevare ni logike, da posameznik občuti grozo in gnus ob krvavi prometni nesreči, ob pogledu na povoženo žival ali če bi se znašel pred obdukcijo trupla, a hkrati mirno vrže jetra v ponev in jih požre. Zame podatek o odporu mlajših generacij do surovega mesa ni prav nič nenavaden, ker že sama spadam v populacijo, ki je odraščala v urbanem okolju z malo stika s pridobivanjem hrane in več navduševanja nad hišnimi ljubljenčki. Otroci betona smo bili v pretežno ruralni Sloveniji ravno zaradi tega velikokrat slabšalno označevani za pomehkužene in razvajene. Nismo postali trdoživi in kleni kmečki fantje in dekleta.

Primer veganskega kosila, riževi rezanci s tofujem, korenčkom, papriko in mlado čebulico. Umetnina je nastala izpod rok Sabine Bečirevič.
  • Ampak, saj res nismo …

Ja, res nismo, ampak večinoma tudi nismo razvili duševne imunosti na okrutnost. Lov, mučenje, klanje, odiranje in razkosavanje živali je predstavljalo pekel in ne sprejemljivo življenje v skladu z zakoni narave. Mestni otroci, ki niso izkazovali sočutja do živali, so bili tudi sicer talci družinske disfunkcionalnosti. Težko si je bilo predstavljat koline kot priložnost za veselico. Še bolj nepredstavljivo je, da Španija, pod okriljem EU, še vedno preko bikoborb promovira sadizem kot obliko zabave, kar počne celo v imenu kulture. To je ustoličevanje psihopatije! V takšnem vzdušju vzgajajo otroke. Kaj neki pričakujejo od njih v prihodnosti?

  • Nič dobrega, kajne, včasih smo bili vajeni drugačne ‘zabave’?

Mene v otroštvu starši niso vlačili v gozd na lov, ampak na sprehod. Namen je bil občudovanje in kvečjemu fotografiranje kakšne veverice ali zajca, ne pa ubijanje. Brala sem pravljice, gledala risanke in obiskovala lutkovne predstave, kjer so nastopale personificirane živali. To so pomembne podrobnosti v odraščanju. Večina mojih znancev bi se mesenim obrokom takoj odpovedala, če bi bilo treba žival prej ubiti in razkosati. Tudi če bi se podviga lotili, bi se zatravmirani pobruhali, še preden bi zrezek pristal na krožniku. Gre za populacijo ljudi, ki ne mara razmišljat o klavnicah, še posebej če rada mljaska zrezke. Če pa že morajo pomisliti, je treba brez sprenevedanja povedati, da si predstavljajo ljudi, ki v klavnicah delajo, kot primitivne in mentalno omejene.

“Veganska prehrana je še vedno premalo dostopna, zato se mi zdijo najbolj pomembne na primer akcije tipa Vegafest na Pogačarjevem trgu in druge vrste predstavitev, ki obveščajo ljudi, kaj vse je možno iz veganskih sestavin pripravit in kako, da bodo obroki zdravi in okusni.”
  • Kaj to pomeni konkretno?

Slabo vest si lajšajo z mislijo, da bi lahko poskrbeli za bolj humano ravnanje in ubijanje živali v klavnicah, če ne bi z njimi upravljali abnormalni ljudje. Iz teh razlogov smo ravno mestni moralisti – tudi s strani veganov – označevani za največje hinavce, kar seveda drži, vendar hkrati tudi drži, da je hinavce lažje prepričat k odpovedi mesu, kot pa tiste, ki jim lov, ubijanje in razkosavanje trupel pomeni celo zaželen hobi. Ko govorimo o odnosu do živali s tega vidika, pač ne gre samo za živali, ampak za osebnostno in mentalno strukturo človeka, kar vpliva na odnos do vsega. Za veganstvo je zato dandanes na Zahodu odličen trenutek za razmah. Tudi način življenja je večinoma takšen, da redko kdo mesne snovi sploh ustrezno fizično pokuri, zato večinoma povzroča telesu predvsem škodo. Veganstvo je možno promovirat tudi kot stabilen način vzdrževanja vitkejše postave. Včasih je poleg trkanja na vest dobro potrkat tudi na nečimrnost.

  • Dobra iztočnica. Občasno imate pripombe na način promocije veganstva …

Veganska prehrana je še vedno premalo dostopna, zato se mi zdijo najbolj pomembne na primer akcije tipa Vegafest na Pogačarjevem trgu in druge vrste predstavitev, ki obveščajo ljudi, kaj vse je možno iz veganskih sestavin pripravit in kako, da bodo obroki zdravi in okusni. Gre pač za večini nov način prehranjevanja, ki so se ga le redki privadili v primarni družini. Priložnost promotorjev veganstva je morda tudi v tem, da množicam ljudi, ki se ukvarjajo samo z dandanes nadpopularno kuharijo, najraje na svetu jejo in kar naprej hujšajo, predlaga, da še naprej pač počnejo enako, a na veganski način, s čimer bodo sebi in svetu doprinesli tudi več koristi in smisla.

Najboljsa rižota do sedaj, je ob tej dobroti zapisal De V Jan.
  • Kaj pa predlagate veganskim aktivistom?

Veganski aktivisti delujejo večinoma na moralnih temeljih in pozivajo k odrekanju in požrtvovalnosti. Trkajo na vest potrošnikov. Zaradi tega velikokrat naletijo na silovito ogrožen odpor. Ljudje se bojijo novih omejitev v svojem omejevanja že itak prepolnem vsakdanu. Včasih se je za dober cilj dobro zgledovat po tistih uspešnih predstavnikih kapitalizma, ki učinkovito tržijo in razširjajo dobičkonosne škodljive produkte. Izkoristit je treba prozorno psihologijo ljudstva. Ljudje večinoma ne vedo, kaj želijo, ampak si bodo želeli tisto, kar jim bo diplomatsko podtaknjeno kot vredno posameznikove želje. Kaj jim škodi ali koristi, je postranskega pomena. Ljudje v povprečju sledijo navodilom in se trudijo pripadat obče sprejeti skupnosti.

“Lov, mučenje, klanje, odiranje in razkosavanje živali je predstavljalo pekel in ne sprejemljivo življenje v skladu z zakoni narave.// Mene v otroštvu starši niso vlačili v gozd na lov, ampak na sprehod. Namen je bil občudovanje in kvečjemu fotografiranje kakšne veverice ali zajca, ne pa ubijanje. Brala sem pravljice, gledala risanke in obiskovala lutkovne predstave, kjer so nastopale personificirane živali. To so pomembne podrobnosti v odraščanju.”
  • Igrati na moralo ljudi torej ni zmagovita kombinacija?

Vse aktivistične skupine in gibanja, ki delujejo v imenu morale, imajo pri promociji svojih idej in produktov problem, ker se za svoj dober cilj neradi lotevajo tudi podvigov, ki izkoriščajo človeške hibe in slabosti. Prikazovanje trpinčenih živali zato ni dovolj in velikokrat zaradi sile odpora celo kontraproduktivno. Ostaja pa zaenkrat itak še problem nakupovalnih možnosti in seveda diskriminacije, ki se dogaja preko cenovno slabše dostopnosti, kar je utemeljen izgovor za marsikoga, da se do nadaljnjega ideji o veganski hrani odpove.

  • Če razumem prav, velja med vsejedci veganska hrana za luksuz?

Veganstvo je gibanje, ki temelji na okoljevarstveni perspektivi in visoki ravni humanosti v odnosu do slehernega živega bitja. Vizija je v temeljni spremembi delovanja na ravni celotnega človeštva. Vendar pa ironija ne počiva in tako se zaenkrat ustrezno pestra in uravnotežena veganska prehrana izkazuje za luksuz – kot prehrana za petičneže ob preostalih skrbno vodenih fizkulturnih dejavnostih, vrtičkarski samooskrbi in bivanju v energetsko varčnih domovih. Pojavljajo se veganski moteli, v katerih si oddiha pač ne more privoščit nekdo s povprečno plačo, še posebej slovensko ne. Pozitivna plat omnejene stigme je v tem, da je ravno zaradi elitističnega predznaka veganstvu naklonjeno vse več snobov, kar ima promocijsko vrednost.

“Si želiš brez slabe vesti jesti torto, ki nima ne olja, ne dodanega sladkorja? Če je odgovor DA, potem je tale čokoladna torta z arašidovim maslom in banami ravno pravšnja zate”, pravi Simon Jovanovič. Več Simonovih receptov najdete v skupini Rastline, ki cedijo sline.
  • Med katerimi so tudi zvezdniki …

Ja, tudi med zvezdniki, ki se repenčijo po tabloidih, se pojavlja vedno več veganov. Nič čudnega, da je tudi zvezdniški kuhar Gordon Ramsay, ki je nekoč na vsa usta udrihal po nasprotnikih mesne prehrane, začel reklamirat svoje izjemne veganske dosežke. Trendom zvezdnikov seveda skušajo sledit množice, predvsem mladina, ki je najbolj dovzetna in ranljiva za vplive v dobrem in zlu. Vplivanje na mentaliteto mladine je naložba v prihodnost. Na koncu verige so najbolj pomembni politiki. Pojavljanje levo usmerjenih politikov, ki v paketu z okoljevarstvenimi programskimi načeli osebno zagovarjajo tudi veganstvo, so prvi koraki do možnih zmag veganskega aktivizma.

“Veganski aktivisti delujejo večinoma na moralnih temeljih in pozivajo k odrekanju in požrtvovalnosti. Trkajo na vest potrošnikov. Zaradi tega velikokrat naletijo na silovito ogrožen odpor. Ljudje se bojijo novih omejitev v svojem omejevanja že itak prepolnem vsakdanu.”
  • Ampak, dejansko ni tako! Veganstvo ni drago, še več, lahko je zelo poceni …

Na drugi strani so seveda pravi izvorni veganski aktivisti, ki veganstvo živijo in promovirajo na način, ki s snobizmom nima nobene zveze. Njihov hendikep je lahko ravno v tem, da so se pripravljeni idealu popolnoma podredit in enako pričakujejo od drugih. Veganstvo postane osrednji osebni smisel in cilj v življenju. Seveda ne morejo in ne želijo vsi podredit življenja le temu namenu.

  • Na kaj ciljate?

Na Facebooku so določeni uporabniki dali pobudo za objavo nekaj veganskih receptov skozi teden, ki bi poleg dodatnega uživanja vitamina B12 zagotavljali zdravo in uravnoteženo vegansko prehranjevanje na najcenejši možen način. Predlagani obroki so delovali zelo skopo in skoraj vsak je vseboval fižol. Logično, da se tako pusto ne bodo prehranjevale cele družine, še posebej otroci ne. Menim, da bi veliko ljudi z moralnega vidika takoj prešlo na veganstvo, vendar se zgodba konča takrat, ko je treba v praksi poskrbet za izvedbo.

Mix veganskih jedi v izvedbi Petre Uvera Hočevar. Več Petrinih jedi (in jedi ostalih veganov) najdete v FB skupini Vegansko kosilce (veganski izziv za vsakogar).
  • Lahko potegnete vzporednico z vegetarijanstvom?

Podobno je bilo še pred petnajstimi z vegetarijanstvom, kar se tiče dostopnosti. Spomnim se, da sem v povprečni restavraciji lahko dobila za kosilo le pohan sir ali zelenjavni krožnik. V Prekmurju, ki še danes velja za meko mesoljubcev, so mi v restavraciji na pladenj s kuhano zelenjavo zmetali ocvirke. Skoraj sem začela jecljat od presenečenja. Natakar mi je še bolj osuplo odvrnil, da malo okusa pa vendarle mora bit. Strinjala sem se, da je bil tisti edini zelenjavni obrok v ponudbi totalno brez okusa, ampak v primerjavi z neznosnim okusom ocvirkov sprejemljiv dolgčas. Takrat pri nas še kuharji niso znali pripravit nič okusnega za vegetarijance.

“Pomembno je, kako je hrana pripravljena in začinjena. Meso še posebej zlahka izpade ogabna katastrofa v ustih, če ni prečiščeno in pripravljeno tako, da okus nima več veze s surovim mesom kot takšnim.”
  • Neznanje … nepravilna uporaba/priprava?

Marsikdo je ob moji omembi, da ne jem mesa, razlagal, kako je poskušal postati vegetarijanec, pa se je zredil in še zbolel, ker se je basal samo s sladkarijami, picami in testeninami s sirovo omako. Zelenjavo si je predstavljal samo kot solato poleg glavnega obroka. Danes je pa že težko naleteti na odraslega človeka, ki si ne bi znal predstavljat vrsto raznolikih vegetarijanskih obrokov, ne glede na to, ali se prehranjuje doma ali po menzah in restavracijah.

  • Torej mora tudi veganstvo skozi mučno obdobje uveljavljanja?

Ravno ko je postalo vegetarijanstvo nekaj obče sprejemljivega, se je zaradi industrializacije pridobivanja živalskih produktov izkazalo za problematično v odnosu do živali. Torej posredno. Vegetarijanec je – po mnenju prenekaterih veganov – postal razlog za izvajanje še hujšega sadizma nad živalmi, kot če bi se basal samo z mesom. Sprevrženi pogoltneži so s kapitalistično hiperprodukcijo jajc in mlečnih izdelkov spridili moralno sprejemljivost vegetarijanstva v primerjavi z mesno industrijo, vendar s tem tudi nehote spodbudili veganski aktivizem. Zdaj je veganstvo v boju z močno in uveljavljeno preostalo prehranjevalno industrijo.

“S tempehom ni ene srednje poti. Ali ga obožuješ, ali ga ne maraš. Pri nas ga obožujemo. Sploh od Kis&Kvas je zakon. Tokrat čičerikin in črni fižol-grah. In šparglji na žaru”, je zapisala Neva TigEli.
  • Torej je pred bodočim veganom težka naloga …

Bodoči vegan se mora za kuhanje priučiti novih receptov, novega načina nakupovanja, se seznanit s kombiniranjem ustreznih sestavin, da bi znal pripraviti zdrav in hranljiv obrok. Na koncu pridejo še novi, povišani računi, tako da marsikoga ob poskusih mine dobra volja. Poleg tega bi si moral celo na delovno mesto sam prinašati mrzel obrok za kosilo. Končna ugotovitev je, da poleg dodatnega žrtvovanja časa za vsakodnevno pripravo skoraj vseh obrokov doma žrtvuješ celo več denarja, kar ni spodbudna plat za motivacijo širše populacije.

“Proizvajalci so potrošniško razcepljenost med gnusom in prehranjevalno navado takoj izrabili v prid dobičkonosne navade in začeli izdelovat posebno embalažo, iz katere lahko meso brez dotika zdrsne v lonec. V Sloveniji pa moramo zadnje čase prenašat res bizarno reklamiranje s strani kar treh največjih živilskih verig, celo oglas s podporo Ministrstva za kmetijstvo.”
  • Problem torej vidite predvsem v praksi?

Problem vidim v praksi in nekaterih delih filozofije veganstva. Veganskih proizvodov še ni mogoče kupit ravno v vsaki trgovini, ampak le v bolje založenih. Restavracije in menze, ki delujejo za zaposlene v določenih institucijah, slabo pokrivajo to vrsto prehrane. Zgodba je pri veganstvu še zahtevnejša, ker gre za širše gibanje in pri nekaterih tudi za stremljenje k precej aksketskemu načinu življenja. Osebno menim, da je prihodnost brez zlorabe živali pomembna ne le zaradi živali, ampak tudi za človekov duhovni napredek v širšem kontekstu, vendar pa me radikalna askeza nekaterih veganov in romantiziran pogled na naravo ne prepričata.

  • Kaj manjka asketstvu, minimalistiki?

Nisem asketska po značaju, niti ne razumem smisla radikalne askeze, in še manj se strinjam z romantičnim pogledom na življenje z naravo. Nekateri veganski aktivisti se izražajo, kot da je razvoj razuma, znanosti in civilizacije izvor vsega zla, ki nas danes pesti. Osebno menim prej obratno. Na tej točki so prenekateri vegani po mojem mnenju v resnem paradoksu.

“Kolikor bo vegansko prehranjevanje bolj udobno izvedljivo, in ko bo prenehalo biti osrednje osebno poslanstvo, toliko več ljudi se bo, po mojem mnenju, tudi in predvsem zavoljo moralnih načel, usmerilo vanj.”
  • Paradoksu?

Prvinsko življenje v naravi je bila predvsem neusmiljena borba za preživetje. Za človeka je v divji naravi zmaga že to, da se postavi na noge, preden bi ga pokosila okužba oziroma bolezen. Morala, ljubezen, zaupanje in varnost niso prioritete. Živali so konec koncev obsojene na naravni zakon plena in plenilca. Nasprotniki veganstva, ki zagovarjajo tezo popolne uporabne podrejenosti živali človeku, se ravno na ta paradoks veganov kritično sklicujejo, saj ravno sebe dojemajo za ljudi, ki mislijo v skladu z naravnim zakonom, hierarhijo in temu primerno dojemajo funkcijo živali. Vsi prvinski vzgibi v človeku, vključno s tekmovalnostjo in omejeno empatijo, izvirajo iz naravno pogojenih nagonskih vzgibov. Kapitalizem oziroma ideja prostega trga kot sistem najbolje posnema zakon narave. Proti naravnemu v človeku verjetno ne bomo razvili cepiva, lahko pa razvijamo razum in duha. Mentaliteta je najbolj trdovraten izziv za uvajanje resničnega napredka človeka. Tehnologija res ni realen napredek, na kar opozarjajo tudi vegani. Je pa uporabno orodje, ki ga lahko človeštvo uporablja na škodljiv ali koristen način.

Vegan bolognese v izvedbi Jasmine Hrastovec. Več jedi in receptov Jasmine najdete na njeni FB strani Minci kuha.
  • Kakšno rešitev vidite, v katero smer se bo širilo veganstvo?

Menim, da se bo veganstvo med ljudmi širilo premosorazmerno z večjo dostopnostjo do ustreznih informacij in ponudbe. Kolikor bo vegansko prehranjevanje bolj udobno izvedljivo, in prenehalo biti osrednje osebno poslanstvo, toliko več ljudi se bo, po mojem mnenju, tudi in predvsem zavoljo moralnih načel, usmerilo vanj. Ciljna skupina so predvsem mladi. Enako velja tudi za ostale smernice veganskega gibanja. To seveda ni najboljša misel za aktualne pionirje gibanja, ki šele utirajo neuhojeno pot k veganski običajnosti bivanja. Ampak dvomim, da obstaja drugačen način. Pri vsakem uvajanju spremembe so pionirji tisti nosilci osmišljanja bivanja, ki nosijo največje breme in hkrati zasluge.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE