ALEŠ SELIČ: “Piknik je super izpadel, spoznal sem ogromno veganov in dejansko prvič videl, kako širok izbor jedi je lahko veganskih. Šele takrat sem zares razumel, kako so živali izkoriščene – tudi na drugih nivojih.”

“On mi je tak – na pogled običajen moški, ko ga pa spoznaš, pa ugotoviš, kako dobra dušica je. In to je, zame vsaj, zelo lepo videti”, je v intervjuju, katerega smo pred dobrima dvema tednoma opravili z Jagodo Tkalec, povedala 21-letnica. Danes ji bomo izpolnili ‘željo’, predstavljamo – ‘na pogled običajnega moškega, a z dobro dušico’. Tu je Aleš Selič in njegova zgodba o veganstvu.

Aleša Seliča smo bralci Cajtng.net sicer imeli možnost malo spoznati že pred dnevi, ko je predstavil FB stran, Vegan / vegetarian vacation Croatia. Takrat se je predstavil kot rahlo ‘trčen’ pacifist in vegan, ki se zavzema za enako spoštovanje ljudi, živali in narave, ki bolj ceni mir in samoto, kot vrvež in slavo. Za tokratni intervju dodaja, da je samski in da bo kmalu dopolnil 43 let. Po rodu je s Kozjanskega (blizu Podčetrtka), kjer je tudi preživel velik del svojega otroštva. Odraščal je v Celju, sedaj pa živi blizu Dramelj. V očeh drugih je, kot meni, najverjetneje najbolj prepoznaven po svojem smehu in hudomušnem smislu za humor ter zagotovo po postavi. Ni namreč veliko – obilnih veganov. Je ‘faliran’ študent, po osnovi kuhar, dela pa v strojništvu. Pravi še, da je bolj zapečkarski tip in temu primerni so tudi njegovi hobiji. Najraje pogleda kakšen dober film, zabušava po FB in namaka noge ob svojem vrtičku. No, pa kakšen sprehod še tu in tam zapaše, doda. Za ‘rekreacijo’ …

• Vegan in dobra dušica. To gre zelo lepo skupaj, čestitke. Začniva kar s tvojo zgodbo … Kdaj si prvič začutil empatijo do živali?
  

Prd približno 16-timi leti sem v oddaji Preverjeno videl posnetke, kako ravnajo z živalmi v industrijski reji, kako natlačene so, odnos ljudi do njih, kako ravnajo z njimi, kot z ničvrednimi predmeti, ki služijo samo enemu namenu – smrti in razkosanju. Ta oddaja je v meni prebudila čustva, solze so lile iz mene, bruhala je jeza in padla je odločitev! ZARADI MENE NE BO UMRLA NOBENA ŽIVAL VEČ!

• In ni?

Ah … Sledilo je obdobje vegetarijanstva, čeprav sem še vedno občasno jedel ribe, školjke ipd.. V bistvu sem postal pesketarijanec. Ampak, ribe in školjke sem, bolj kot ne, jedel zaradi narave dela … Delo na terenu in po tujini, pritisk drugih okoli mene, hkrati pa sem bil že tudi dodobra prenažrt pohanega sira …

• Tista sprememba pa je prišla …

Vse se je spremenilo leta 2012, ko sem organiziral Celjski vegi piknik na dekici po principu, da vsakdo nekaj prinese. Takrat mi je v pomoč priskočila Špela Šuškovič, ki je bila aktivistka v Veganski iniciativi. Piknik je super izpadel, spoznal sem ogromno veganov in dejansko prvič videl, kako širok izbor jedi je lahko veganskih. S Špelo sva se zbližala in ona mi je predstavila veganstvo. Šele takrat sem zares razumel, kako so živali izkoriščene – tudi na drugih nivojih.

“Včasih sem presenečen, ko mi kakšen znanec ali znanka, s katerim se že dolgo nismo videli, omeni kakšno mojo objavo in vpliv nanj(o). Tudi to, da so zmanjšali meso ali ga čisto opustili. Takrat mi srce kar poskoči od veselja!”

• Katere aspekte ti je predstavila?

Med drugim tudi to, da mora biti krava oplojena, da sploh daje mleko. Žal marsikateri kmet, ki ima krave, tega ne ve, čeprav se vsako leto dogaja isto. Raziskoval sem tudi naprej o jajcih, o pomoru milijonov piščancev moškega spola, prenatlačenosti kur v kletkah, ki so za namen produkcije jajc, o gojenju rib v majhnih prostorih, s čim hranijo živali, o ogromnih količinah antibiotikov, o neučinkovitosti kontrole in bolanih živalih v vzreji … lahko bi našteval še in še. Žal mi je, da nisem vedel tega že prej in postal vegan že mnogo prej!

• Torej si bil tudi ti grdo zaveden?

Ja. Kot otrok sem veliko časa preživel na deželi, kjer so se krave pasle zunaj, kure prosto tekale po dvorišču … Tudi pujsi, čeprav niso bili zunaj, je bilo za njih dobro poskrbljeno. Zato sprva sploh nisem dojel, da je vse to možno.

• Kako ti je bilo učiti se za kuharja, glede na to, da imaš živali rad?

Res so se mi živali smilile že od nekdaj in le s težkim srcem sem bil navzoč ob smrti katere koli živali za prehrano. V tistem kratkem času, ki sem ga namenil poklicu kuharja, mi je bilo kosanje živalskih trupel ter oblikovanje v zrezke in podobno, mučno opravilo. Morda je bil tudi to eden od razlogov, da nisem nadaljeval šolanja v to smer …

• Kako pa to, da si se sploh odločil za kuharja, glede na sedaj znana dejstva??

Zgodba šolanja je pri meni precej pestra. Narejena imam namreč dva letnika rudarske šole in izkušnjo jame. Imeli smo namreč obvezno prakso, v prvem letniku en dan na teden, in v drugem dva. Moram reči, da je zanimivo in vsakemu priporočam ogled! Zaradi zdravstvenih razlogov (težave s koleni) sem moral najti neko drugo rešitev. Socialna delavka, kot smo včasih rekli, sedaj verjetno psihologinja, je bila zelo uslužna in razumevajoča zato je predlagala, da naredim test interesnih dejavnosti. Seveda sem to sprejel. Pokazalo je, da imam čut za umetnost, medsebojno komunikacijo in hrano.

“Zanimivo je bilo enkrat v Kamniku, na nekem kmečkem turizmu/gostilni, ko je kuharica prišla pogledat, kdo je zdaj ta, ki ne je mesa … In ko je videla mene, je rekla, da ne verjame.”

• Aha, in prišli smo do kuharja …

No, po njenem mnenju bi bil sicer – v okviru 4. stopnje izobrazbe – poklic slaščičarja najbolj primeren, a mi je bila zaradi praktičnih razlogov (predvsem prevoza) bližja gostinska šola v Celju. Ker smeri za slaščičarja ni bilo, smer ‘kuhar’ pa je ponujala širše možnosti, sem se odločil za to. Na začetku sem bil res navdušen nad ustvarjanjem in novimi možnostmi, celo revijo Pet zvezdic sem imel naročeno, saj so bili v njej opisani vsi novi trendi in načini ustvarjanja s hrano. Bil sem ponosen in sem rad delil svoje znanje.

• Potem pa so se pokazale temne plati tega poklica …

Ja, žal se je sčasoma, predvsem s prakso v podjetjih izkazala temnejša slika poklica. Začetki so bili, žal, takšni, da sem naletel na podjetja, ki niso bila najbolj urejena, čista in čiščenje večletne umazanije pač ni zabavno. Tudi pripravništvo je bila, žal, slaba izkušnja, saj pričakuješ od mentorjev in ostalih kuharjev/kuharic, da imajo vsaj nekaj znanja več od nekoga, ki je ravno iz šole. Pa ni bilo tako. Tudi nekaj mesecev zaposlitve je bilo katastrofalno, saj so me izkoristili še za kuhanje družinskih nedeljskih kosil, da o strokovnosti in profesionalnem odnosu ne govorim. No, niti ne morem, ker ga sploh ni bilo. Po tem se je moja kariera kuhanja končala.

• Kako si zašel v strojništvo?

Kasneje sem delal veliko v trženju, kot komercialist. Pot me je zanesla tudi do faksa, ki ga žal nisem končal. Delal sem kot vodja lokala, kasneje imel svoj kafič, vmes sem se spoznal s strojništvom in terenskim delom, ki je sedaj spet tu. Kam me še pot zanese, se pustim toku dogodkov. Me pa še vedno mika manjša kavarna z vegi prigrizki. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.

• Je bil preskok na brezmesno in brezmlečno življenje zate težak?

Meso ni bil problem, samo mleko tudi ne, saj je izbira rastlinskih napitkov tako velika, da sploh ne vem, zakaj še kdo pije mleko. Sir … Mmmm, to pa je bil problem, oboževal sem vse vrste sirov in šele sedaj se da pri nas dobiti kaj podobnega siru. Ampak, sedaj ga ne rabim več in si le redko privoščim kakšen Violife (rastlinska izvedba sira, op.a.). Sicer pa, dokazano, sir zasvoji in zato je bilo tako težko …

• Pa jajca in ostalo?

Jajca so mi začela smrdeti in sem večkrat kje zapustil prostor, kjer so jih pripravljali. Še črna sol, ki je postala popularna, mi smrdi. Čokolado obožujem in vedno sem imel rad dobro čokolado z visokim deležem kakava … Takšnih je sedaj že tudi veganskih dovolj. Sladoled je bil na začetku res problem in sem ga delal samo doma, iz sadja, sedaj pa je na voljo izbor sladoledov, kakršnega hočeš. Čeprav sem pri medu še kdaj zamižal v kakšnem izdelku, je sedaj na voljo dovolj druge izbire.

• Kako so reagirali domači ob prehodu na veganstvo? Ali pa prijatelji?

Domači so večinoma presenetljivo dobro sprejeli, da ne jem nič živalskega. Najbolj jih je skrbelo, kaj mi bodo skuhali, ko pridem na obisk. Okolica in nekateri kolegi se še vedno poskušajo šaliti na ta račun, a imam odgovore zanje.

“Med drugim tudi to, da mora biti krava oplojena, da sploh daje mleko. Žal marsikateri kmet, ki ima krave, tega ne ve, čeprav se vsako leto dogaja isto.”

• Pa si že koga navdušil za veganstvo?

Vidim, da se okolica spreminja. In tudi ljudje … Največji vpliv, se mi zdi, imajo moje objave, recimo na FB. Včasih sem presenečen, ko mi kakšen znanec ali znanka, s katerim se že dolgo nismo videli, omeni kakšno mojo objavo in vpliv nanj(o). Tudi to, da so zmanjšali meso ali ga čisto opustili. Takrat mi srce kar poskoči od veselja!

• Od kod črpaš znanje o veganstvu, imaš svojega ‘vzornika’?

Vzornika ravno nimam, čeprav cenim in spoštujem mnoge. Ponavadi, ko dobim neko informacijo, se jo potrudim ‘poštekati’ in če mi deluje verodostojna, kredibilna, se tega držim. Vsakdo pač stvari razume po svojih zmožnostih in se odloča zase. Spreminjamo lahko le samega sebe, lahko pa smo pa zgled.

• Kakšne prednosti od prehodu na veganstvo?

Veganstvo mi je bolj kot fizične spremembe prineslo psihične. Bolj sem postal odprt za svet okoli sebe in lažje vidim/razumem posameznika. Čeprav smo si različni, smo v osnovi vsi enaki in povezani z naravo.

 

• Kaj izučeni kuhar kuha doma, zase?

Ker sem bolj lene sorte, doma pripravljam bolj jedi iz enega lonca, recimo rižote, ajdo, proso, lečo, koruzni zdrob, enolončnice, juhe, testenine in podobno. Vse, v kar lahko vmešaš, kar hočeš. Sicer obožujem pečen krompir, zraven katerega se lahko znajde korenček, zelena, včasih rdeča pesa ipd.

• Procesirana hrana, kakšne veganske klobasice?

Razne klobasice, zrezke in podbno kupujem večinoma le znižane, pred rokom, pa še to sem izbirčen. Če je le možno, uporabljam ekološko pridelano hrano, najraje direktno od eko kmeta.

• Oprosti, morda neprijetno vprašanje … Zakaj, misliš, da si obilen (če uporabim tvoj izraz)? Nepravilna prehrana?

Pravzaprav jaz tega ne menim, to meni tehtnica in moj izgled. Vem, zakaj. Nimam redne prehrane in ko jem, se prenajem. Potem je tu še premalo rekreacije in preveč konformizma. Seveda je najboljša tista hrana, ki ni najbolj zdrava, pa tudi piva se ravno ne branim. Ko vse skupaj potegneš, je kalorij veliiikoo preveč. In ker telo to sprejme, je utrujeno, namesto gibanja bolj paše poležavanje. Ker pa po obroku paše še kakšen sladoled, čokolada … pa še kakšni čipsi, majoneze pa, pa … Tako je. Kilogrami se hitro naberejo, volje za disciplino in hujšanje pa ni. Še dobro, da sem vegan, vsaj nimam problemov s pritiskom, sladkorjem pa še mlad zgledam, kljub kilogramom.

“Moj ideal življenja je samooskrba, nekje ‘bogu za hrbtom’, v hiški iz naravnih materialov. Če bi imel dovolj prostora, bi verjetno omogočil, poleg narave in živali, ki so že tako prisotne, še kakšni rejni živali, da dočaka svojo starost. Morda bi posvojil še kakšnega psa, ki bi ga hranil z vegansko hrano.”

• Si doživel kakšno zanimivo izkušnjo ob naročanju veganske hrane?

Zanimivo je bilo enkrat v Kamniku, na nekem kmečkem turizmu/gostilni, ko je kuharica prišla pogledat, kdo je zdaj ta, ki ne je mesa … In ko je videla mene, je rekla, da ne verjame. No, potem sem ji razložil, da meso ne redi in jo vprašal, če je že videla kdaj slona. Takoj ni razumela, zakaj jo to sprašujem, pa sem ji povedal, da se tudi slon prehranjuje – izključno rastlinsko.

• Načeloma pa imaš dobre izkušnje?

Ja. Čeprav na meniju nimajo ponudbe za vegane, se vedno najde kaj. Ker vem, kako kuhinjua deluje, vem, da je v vsaki kuhinji več kot dovolj sestavin za veganski obrok in sem pripravljen tudi svetovati, če želijo. Načeloma, čeprav so večinoma zmazki, se potrudijo in naredijo nekaj.

• Pomfrit in olje? Kaj še naročaš, ko ješ ‘zunaj’?

Za pomfri vedno vprašam, če ga cvrejo v istem olju, potem ga ne naročim. Ponavadi je na voljo še kuhan riž, ali pa kakšne pečene bučke, paprika. V najslabšem primeru si naročim veliko skledo mešane solate.

“Ker pa po obroku paše še kakšen sladoled, čokolada … pa še kakšni čipsi, majoneze pa, pa … Tako je. Kilogrami se hitro naberejo, volje za disciplino in hujšanje pa ni. Še dobro, da sem vegan, vsaj nimam problemov s pritiskom, sladkorjem pa še mlad zgledam, kljub kilogramom.”

• Te veganstvo izpopolnjuje?

Ne morem ravno reči, da je z veganstvom dosežen moj smisel življenja, je pa zagotovo del, ki me je naredil boljšega, izpopolnjenega. Je pa svet veliko večji, kakor tudi moji interesi.

• Obstaja možnost, da postaneš nevegan (vegetarijanec ali celo vsejedec)?

Čeprav izrek “nikoli ne reci nikoli” še kako drži, je možnost, da nisem več vegan, tako zelo, zelo majhna, da skoraj lahko rečem – nikoli! Z vedenjem, ki ga premorem sedaj, res ne verjamem, da je kakšna možnost.

• Imaš kaj domačih živali?

Domačih živali, razen par zlatih ribic, ko sem bil še vsejed, nisem imel. Kot  vegan se celo sprašujem o moralnosti ‘posedovanja’ živali … Tudi ne predstavljam si, da bi moral namenjati dele živalskih trupel ene vrste za hrano drugi vrsti … Nima smisla, težko mi je to razumeti.

• Idealno življenje bi bilo …

Moj ideal življenja je samooskrba, nekje ‘bogu za hrbtom’, v hiški iz naravnih materialov. Če bi imel dovolj prostora, bi verjetno omogočil, poleg narave in živali, ki so že tako prisotne, še kakšni rejni živali, da dočaka svojo starost. Morda bi posvojil še kakšnega psa, ki bi ga hranil z vegansko hrano.

• Katerega vegana/veganko bi predlagal za naslednjega intervjuvanca?

Predlagal bi Špelo Šuškovič, ki sem ji neizmerno hvaležen za podane informacije, ki so me poslale na pot veganstva in verjamem, da ima kakšno dobro zgodbo. Druga pa je Tjaša Nataša Borenovič, ki je sicer sramežljiva, se ne izpostavlja in spušča v debate po skupinah, a je super punca, ki jo je vredno spoznati. Poleg tega je še umetnica, ki je naredila nekaj veganskih tematik.

• Sporočilo bralcem Cajtng.net?

Odgovarjam s slikovno predlogo Nataše Borenovič …