Sergio Berce: “Teh nekaj ljudi tukaj mi ploska in govori – bravo Sergio, da bi pa kdo kaj predlagal, rekel, dal kakšno pobudo, ne, to pa ne …” Je velikega borca ubila apatičnost ljudi?

torek, 14. januarja 2025nedelja, 19. januarja 2025 C. T.

Te dni mineva že mesec in pol, odkar je slovensko ‘alter(nativno) sceno’ zapustil eden izmed njenih najvidnejših členov, Sergio Berce. Sergio je bil znan ‘teoretik zarote’ (v pozitivnem pomeni te besede) in eden najprepoznavnejših obrazov tega segmenta družbe, saj je svoje teorije sporočal preko svojih video vsebin, pred leti pa tudi kot član fb strani ‘Stop lažnivim medijem’, katere soustanovitelj je bil. Smrt necepljenega Sergia je med njegove kolege (t.i. teoretike zarot) vnesla številna vprašanja, predvsem – kako in zakaj je umrl necepljen človek, zato smo njegovo partnerico Klavdijo Dajč prosili, če nam lahko razkrije nekaj podrobnosti iz njegovega življenja, predvsem tiste, ki so bile do sedaj skrite za javnost oz so zaradi mnogo prezgodnje smrti simpatičnega Primorca ostale neizrečene, najbolj od vsega pa so nas zanimali vzroki oz razlogi njegove smrti. Naj ob tej priložnosti le še pošljemo sporočilo v nebo: “Hvala, dragi Sergio za tvoj boj tu in hvala za vse, kar za nas delaš ‘od zgoraj’. Nekoč, ko se spet srečamo, pa si povemo kaj več. Do takrat pa – počivaj v miru …”

Spoštovana Klavdija, najprej iskreno sožalje ob smrti vašega partnerja. Povejmo za začetek, – da bodo ljudje bolj vedeli, koliko ste kompetentni govoriti o njem, – kako dolgo sta se poznala s Sergiom, koliko časa sta bila par? Koliko časa sta bila skupaj (ali sta tudi živela skupaj), ali sta vedela večino stvari drug o drugem in morda poznala celo skrivnosti?

Ko omenjate partnerja – meni osebno ‘partnerja’ ne pomenita osebi, ki sta v nekem ljubečem, prijateljskem odnosu. Partnerja sta zame osebi, ki sta vezana poslovno in sodelujeta, v stvareh kjer imata oba materialno korist. Tudi tega je danes v zakonih ali takšnih in drugačnih zvezah veliko. Midva sva bila predvsem – človeka, ki sva pustila svobodo eden drugemu in si posledično lepšala dneve. En ob drugem sva se lepo počutila in rada sva bila v družbi eden drugega. Neskončno sva uživala v najbolj preprostih stvareh … in nikoli nama ni bilo dolgčas ali naporno. Nikoli se nisva sprla, ko sva bila skupaj. To sva naredila, ko sva bila narazen.

Sprašujete me o kompetentnosti – govoriti o Sergiu … V zadnjih dneh sem veliko razmišljala o tem. In sem izprašala sama sebe – koliko ga poznam? Koliko sem ga poznala? Koliko v globino sem ga poznala in koliko bi ga poznala, če bi imela na razpolago 25 let? Spraševala sem se tudi, koliko se poznajo pari, ki leta in leta živijo skupaj in ali je to res merilo, da rečeš – tega človeka sem pa res poznal … Jaz pravim, da ni. Veliko ljudi živi skupaj, a živijo ‘eden mimo drugega’. Niti ne vedo eden za drugega. Živijo tudi postranska življenja, a živijo ‘skupaj’. In celo zelo dolgo. Kar je žalostno …

“Fizično nisva živela skupaj, sva pa kljub temu še kako čutila drug drugega, kako ‘dihava’. Zdi se mi in verjetno kar drži, da sva vedela eden o drugem več v teh ‘petih minutah’, kolikor sva se poznala, kot ve marsikateri par v svojih 25 letih poznanstva.”

Midva nisva imela te možnosti. Fizično nisva živela skupaj, sva pa kljub temu še kako čutila drug drugega, kako ‘dihava’. Vedela sva za vsak najin korak, vsak dan, četudi nisva bila fizično skupaj. Je že bilo tako, da sem jaz imela življenje v Ljubljani …, služba, šola, obveznosti, on pa – v najinih začetkih – najprej na Krasu, kasneje v Kopru. V nekih drugih časih bi naju ‘oklasificirali’ kot ‘zveza na daljavo’. Nisva vedela večine stvari eden o drugem, vedela pa sva marsikaj – o preteklostih, o željah, ciljih, namenih, pričakovanjih, vsakodnevnih zadevah in prihodnosti. Ta se nama je podrla. Žal. Zdi se mi in verjetno kar drži, da sva vedela eden o drugem več v teh ‘petih minutah’, kolikor sva se poznala, kot ve marsikateri par v svojih 25 letih poznanstva.

Poznala sva kvalitete drug drugega, pa tudi šibke strani in slabosti. Poznala sva strahove, dobre in slabe lastnosti. Oba sva bila močna karakterja, a ranjeni duši v preteklosti in oba polna ustvarjalnih idej in zagona. Ko dva takšna trčita skupaj, je lahko izredno naporno, pa tudi zelo lepo in produktivno. Lahko bi premaknila vesolje. Dostikrat sem mu rekla, da je idealist, on pa meni, da sem kruto realna, direktna in brutalno iskrena …, a vseeno – ‘najbolj nežna in čista duš’ca’, ki se skriva za zidovi.

Zaupajte nam, če ni skrivnost in če želite, še nekaj o sebi. Kdo je Klavdija Dajč? In po želji tudi začetek vajine ljubezenske zgodbice, torej kako sta se spoznala …

‘Uradno’ sva se bolje spoznala 10.8.2021, takrat sva se prvič družila, nastala je tudi najina prva skupna fotografija. Sicer sva se ‘ovohavala’ že veliko prej, med protestniškimi shodi in akcijami … On je slišal zame kot protestniško aktivistko, jaz pa zanj. Kdo pa med tistim obdobjem ni slišal za Sergia? Jaz zaposlena na RTV Slovenija, on pa soustanovitelj neodvisnega kanala Stop lažnivim medijem (SLM) … Ironija, kontrast, usoda! In ko je ugotovil, da sem zaposlena na nacionalni TV, sem zanj postala še bolj zanimiva … Verjetno ni potrebna razlaga – zakaj.

Ko sem ga opazovala od daleč, ko se še nisva spoznala, sem ga res globoko spoštovala … Vse, kar je delal, njegov pogum in prizadevnost, humor. Do njega sem gojila res globoko spoštovanje in celo malo treme. Ko me je prvič poklical, če bi sodelovala z njim in SLM, so se mi tako tresle roke, da sem komaj obdržala telefon v rokah. Ja, tako tremo sem imela pred njim. In ko sem odložila telefon, mi je šlo čez glavo … Omg, klical me je Sergio Berce!!!

Ko sem prvič prišla k njemu na Kras, je rekel, da še nikoli pred nikomer ni imel takšne treme, kot takrat. Še v kuhinji mu je vse letelo iz rok. Najlepše in nepozabne trenutke sva preživela pri njem na Krasu. Takšne trenutke, takšno srečo, kakršno si zasluži vsaka ženska, vsaj enkrat v življenju. Jaz sem to srečo imela in jo doživela. In živela. Nekaj trenutkov …, za kar sem izredno hvaležna. Vedno je pravil, da si zaslužim ‘kraljevi tretma’ … In to je zame tudi naredil. Vedno znova, vsak dan. Najtežji so bili moji odhodi nazaj v Ljubljano.

“Ko sem ga opazovala od daleč, ko se še nisva spoznala, sem ga res globoko spoštovala … Ko me je prvič poklical, če bi sodelovala z njim in SLM, so se mi tako tresle roke, da sem komaj obdržala telefon v rokah. Omg, klical me je Sergio Berce!!!”

Vedno je govoril: “Ko odideš v Ljubljano, postaneš čisto drugačna in druga. Ma, s čim vas tam špricajo?” Ni maral Ljubljane. Pravil je, da je zastrupljena. Vedno ga je skrbelo zame. Kakšno hrano jem, kakšen zrak diham. In kakšen je sistem na RTV. Tam pri njem sem se počutila doma. Res doma. In varno. Ko sva šla zvečer k sosedu po teran, zunaj burja, mraz, potem pa sva v njegovi topli kuhinji kuhala, pila vino, nalagala drva na ogenj in debatirala do jutranjih jur.

Kdo je Klavdija? Bom povedala z njegovimi besedami, ker je edini človek, ki me je prebral, ki je pogledal v mojo dušo, v moje srce. Ki me je razumel. Vedno mi je govoril: “Pokaži svoje talente, daj ven, ne se skrivat, toliko imaš, kar lahko ljudem daš …” Preprosta, ljubi resnico in iskrenost. Pogumna. Edina, ki je med Covid obdobjem hodila po RTV brez maske – in niso me ujeli, ha ha ha … Da o protestih, plačanih kaznih, upiranju sistemu ne govorimo … Na to je bil zelo ponosen!

Piše knjige, o življenju in o stvareh, o katerih se redko govori. Mojo knjigo je imel Sergio v vitrini, vsem na očeh, kot svetinjo. Ponosen je bil name. In jaz nanj. Ukvarja se z jogo, kar Sergio podpira, včasih pa mu je šlo tudi na živce, ker mi je vzelo ogromno časa. In vedno mi je opral joga podlogo … morda zato, da takrat nisem mogla vadit, ne vem (smeh) … Klavdija je ženska, ki ga je občudovala, se zaljubila vanj, ga imela rada, bolj kot si je to želela in si priznala. Naj bo to dovolj o meni, naj teče glavna beseda – o njem.

Res je. S čem se je Sergio ukvarjal v življenju oz zadnja leta, kako je potekalo njegovo vsakodnevno življenje? Kje in kakšne so bile njegove misli – bolj kot ne pri delu (službi), pri vas ali pri teorijah zarote? Koliko časa je namenil raziskovanju in iskanju rešitev za Slovenijo in Slovence? V videih smo videli, da se je zgražal na slovensko politiko, kako zelo so ga prizadele nečednosti slovenske vlade, slovenske politike, vključno s Covid prevaro? Ga je to morilo, je to kakorkoli vplivalo na njegovo bolezen ali psiho-fizično zdravje?

Sergiu pretirano sedenje v šoli in izobraževanje (beri: poneumljanje) ni bilo ravno najbolj domače. Je že vedel – zakaj. Končano je sicer imel srednjo elektrotehnično šolo, ampak zame je bil predvsem odličen – človek, ob tem pa še odličen soplesalec, kuhar, ribič, vrtnar, botanik, pa še marsikaj bi lahko naštela. Sicer je bil tudi oče danes že skoraj odraslih otrok, ki sta oba krasna. V vsakem od njiju vidim toliko – njega. Bil je tudi inštruktor smučanja in potapljanja. In kar je še potrebno poudariti – res je bil dober in potrpežljiv učitelj.

Tudi Sergio ima za sabo težko življensko zgodbo – v smislu postavljanja in podiranja svojega življenja in ponovnih začetkov. Po razpadu zakona je še nekaj časa vodil svoj s.p., ki ga je kasneje zaprl, se odselil na Kras in se ni želel vezati več na nobeno stvar, kot je sam govoril, na sistem. Opravljal je dela pri posameznih kmetih, vinogradnikih in se vedno vključeval v vaško življenje, kjerkoli je bival. To sem pri njemu zelo občudovala. To mi je bilo pri njem sila všeč …

S tem je dosegel, da je vedno imel delo, ki je bilo povezano s kuharijo, naravo in delom na raznoraznih prireditvah. Povsod, kjer je bival, je pustil pečat. Potem je prišla ideja o ustanovitvi SLM. Mislim, da je bil Sergio takrat na vrhuncu svojega delovanja. Njegova energija je špricala in bil je neumoren. Neustavljiv. To smo videli vsi. Dan in noč je posvetil temu – raziskovanju, snemanju, objavljanju. Ni se ustavil. On ni videl drugega kot obveščati ljudi, jim pokazati stvari. Za to je delal in to je bil njegov namen.

“Povsod, kjer je bival, je pustil pečat. Njegova energija je špricala in bil je neumoren. Neustavljiv. To smo videli vsi …”

Žal pa stvari v ozadju niso bile take, kot si jih je zamislil in začel je izgubljati zaupanje v to, kar delajo. Sam način in pristop sta delovala, vse ostalo pa ne. Velikokrat je rekel, da bo nehal. Da bo odstopil, da ne more spat’, da ni prav … Pa sem mu rekla, da ne more zdaj kar pustit. Ampak na koncu je vseeno pustil … Rekel je, da se tega ne gre, da SLM ni več tisto, kar je bil in da on del teh ‘igric’ ne bo. Že takrat sem opazila, ko so bili na sporedu Zoom sestanki, da je posta(ja)l živčen, pokadil (pre)več in imel hude napade kašlja. In bolečine v želodcu.

Velikokrat je rekel, da ga sili na bruhanje, kot da ne more prebavit’ nekaterih stvari … Zato se je tudi odločil, da s tem prekine. Seveda pa ni mogel mimo, mimo medijev. Kolikokrat me je poklical in rekel: “Ma kaj spet lažete …” Seveda sva se smejala in absolutno predebatirala zadeve, ampak zelo se je sekiral in živciral, ko je ugotovil, da je nemočen. Snemal je, govoril, prikazoval, ampak ljudje se niso premaknili. Velikokrat je rekel: “Teh nekaj ljudi tukaj mi ploska in govori – bravo Sergio, da bi pa kdo kaj predlagal, rekel, dal kakšno pobudo, ne, to pa ne …”

Bil je jezen tudi na ljudi. Gledajo, ploskajo na fb, podpirajo in tukaj se konča. Tudi to ga je morilo in mu ni dalo spati, ta pasivnost. Delal je videe in objave, ne zaradi tega, da bi bil prepoznaven ali za svojo popularnost, to je delal zato, ker je želel ljudi spodbuditi k dejavnostim, k akciji. K razmišljanju. Dostikrat je na koncu rekel: “Razmislite malo, ljudje!” Morda bo tukaj kdo zelo presenečen, a Sergio mi je najbolj zameril, če sem mu rekla, da je on – eden izmed takozvanih – ‘borcev’ … Takrat me je grdo pogledal izpod čela!

Skratka, zameril je ljudem, da so apatični, da sedijo na kavču in ne naredijo nič. Velikokrat mi je rekel, da ima dovolj vsega, da nima smisla in da bi se raje posvetil mirnemu življenju. To je morda ena od skrivnosti, ki je marsikdo ali pa celo nihče ni vedel. A ni trajalo dolgo, kmalu se je v njem spet pojavil nemir, ko je videl, kaj se dogaja … Ni mogel iz svoje kože. In je spet skočil pokonci …, ampak tiste energije ni bilo več. Ni bilo več toliko moči. Pobiralo ga je …

Sončnice so bile Sergiove najljubše rože … in takole me je postavil med njih … Dostikrat je rekel – rožica za rožico. Vsako jutro so me čakale – rože.

Če kdo od cepljenih umre zaradi ‘iznenaditisa’, teoretiki zarot niti nismo presenečeni, ker je bilo že leta 2020 jasno rečeno, da so cepiva škodljiva in da bodo cepljeni imeli velike težave, najhujša oblika pa zna biti tudi smrt. Ko je umrl Sergio, ki ni bil cepljen, pa si tudi teoretiki zarot zastavljamo vprašanje: kako, čemu, zakaj??? Nam lahko zaupate – ali je imel Sergio kakšne zdravstvene težave? Je prišla smrt iznenada ali je bila do neke mere pričakovana? Kaj ga je mučilo, v kakšni obliki se je odražalo? Kakšni so bili znaki, kako se je zdravil? Sta morda ugotovila, kaj je bil vzrok za njegove zdravstvene težave, kako se jih je lotil oz kako se je boril z njimi? So bile težave psihičnega izvora, lahko rečemo, da ga je ubilo psihiranje medijev in ljudi (stres)? Imate morda, glede na izkušnje pri Sergiu, kakšen nasvet za naše bralce, druge teoretike zarot, ki morda trpijo za istim sindromom?

Lani oz. zdaj že predlani (torej 2023, op.a.) pozimi tak čas pred božičem je prišel Sergio v Ljubljano. Že dolgo pred tem je govoril, da ga boli želodec in da se mu dviguje, kot bi mu šlo na bruhanje. Velikokrat je rekel, da se mu to dogaja, verjetno zaradi vsega dogajanja okrog njega. Takrat je bil v tako zelo slabem zdravstvenem stanju, slabost, brez moči, da sem rekla, da mora na pregled. Pri teh težavah si je pomagal sam z naravnimi pripravki, ampak ko sem ga gledala, se mi je zdelo, da je z njim nekaj hujšega.

Seveda je zavračal zdravnike, ki jim ni zaupal, niti jih ni maral … in povrh vsega je še udrihal po zdravstvu po dolgem in počez – in ob vsaki priliki. Rekel je, ko bodo videli, da je prišel k njim eden največjih ‘teoretikov zarote’, se ga bodo ‘lotili’ … Takrat sva se fajn skregala, ker sem bila mnenja, da mora poskrbet zase, ne glede na vse. On pa me ni želel slišat. Šele čez nekaj mesecev je odšel na preglede. Seveda mu niso povedali nič dobrega. Želeli so ga takoj operirati, a on je zavrnil operacijo in zdravljenje. Srce!!! Stanje je bilo zelo resno.

“Rekel je, ko bodo videli, da je prišel k njim eden največjih ‘teoretikov zarote’, se ga bodo ‘lotili’ … Želeli so ga takoj operirati, a on je zavrnil operacijo in zdravljenje …”

Veliko sva se prepogovarjala, prekregala, veliko sem ga preprosila in prepričevala za operacijo. Pa se je že odločil za poseg, a spet premislil. Nazadnje mi je rekel, naj mu neham težit, da bo šel, samo naj mu dovolim, da se psihično pripravi … Bila sem nekako pomirjena, čakala sem tisti dan, da bo le šel. V strahu, seveda, da ne bo prepozno. Bilo je poletje in vročina. Tega me je bilo najbolj strah. Njega pa operacijske mize, darovane krvi in kasneje doživljenjskih zdravil. In za nameček – vse to se ni ujemalo z njegovimi načeli in prepričanji.

Mislim, da res ne bi mogel živeti, če bi moral vsak dan vzeti pest zdravil. Poleg tega je vedno trdil, da ne bo ostal ‘odprt’ na operacijski mizi. Imel je fiksno prepričanje, da bo med operacijo umrl. Imel je veliko srce, ki pa vsega tega (stresa) vseeno ni preneslo. Operacija bi bila obsežna in bil je mnenja, da po njej, četudi ‘po čudežu’ preživi, ne bo več isti. Torej, zase ni videl rešitve. Rekel je: “Ko me bo stisnilo, me bo …”

Sergio se je, kot smo že omenili, zgražal nad slovensko politiko. Pa vseeno – kakšen konec »vojne proti človeštvu« je pričakoval? V čem je videl rešitev, kaj je on predlagal? Je predlagal kaj takega, kar še ni bilo zrelo za javnost, pa je morda zdaj čas, da to vi poveste? Je bil optimist, da bomo ljudje zmagali ali je bil mnenja, da je kabala premočna in da bo 90% ljudi pobitih (depopulacija)?

Imel je rešitev za ljudi. Imel je dobre ideje, ki pa bi terjale akcijo ljudi. Ne pasivnost. On je videl rešitev v skupinskih akcijah. Ne protestih, ampak v skupinskih akcijah. Ko se ljudje združijo in masovno npr. bojkotirajo uporabo plačilnih avtomatov, bankomatov, obiska trgovin v določenem času, pisanje vladi, parlamentu, združevanje, pa ne v grupe, pomoč eden drugemu, kar se tiče dela, izmenjavi dobrin, ti meni – jaz tebi … In on je v življenju deloval točno tako.

“Ni maral Ljubljane. Pravil je, da je zastrupljena. Vedno ga je skrbelo zame. Kakšno hrano jem, kakšen zrak diham. In kakšen je sistem na RTV. Tam pri njem sem se počutila doma. Res doma. In varno. Ko sva šla zvečer k sosedu po teran, zunaj burja, mraz, potem pa sva v njegovi topli kuhinji kuhala, pila vino, nalagala drva na ogenj in debatirala do jutranjih jur.”

Ko pomislim, ne morem reči – to področje ga je bolj ali manj ziritiralo. Iritiralo ga je vse, najbolj pa seveda mediji. Spomnim se, ko sem mu razlagala, da RTV nismo samo ‘politični informativni program’, ampak tudi dokumentarni, igrani, otroški program … Govorila sem mu, da kršim vsa takratna ‘pravila’, ko sem v RTV hiši, in ko stopim iz nje, da me protestniki zmerjajo z morilko, a istočasno sem na njihovi strani. Spomnim se, kako je začel za tem razmišljati drugače … Izpilil je svoje izjave – ni več govoril na splošno o RTV, ampak samo o vodstvu in informativnem programu na RTV.

In takrat sva prišla skupaj v tem, kako je imel pred sabo nekoga, ki je hodil na proteste, se boril za čovekove pravice, kršil takratne zakone na celi črti, se upiral sistemu, obenem pa je moral delovati v tem istem sistemu. Takrat je začel na stvari gledati večplastno – da stvari niso črno-bele in da nič ni tako, kot izgleda na prvi pogled. Želim povedati, da je bil izjemno pragmatičen in dosleden ter raziskovalen. Vedno je bil optimist. Vedno je iskal rešitve za vse. Vedno je želel dobro vsem in za vse. Če bomo ljudje zmagali? Mogoče, mogoče … čez dolgo časa.

Ali ste tudi vi mnenja, da je bilo Sergio zelo priljubljen med teoretiki zarot? Bil je namreč eden tistih, ki se je upal medijsko izpostaviti ne le z zapisi, ampak celo s svojo postavo, pri čemer ni štedil pri besedah … Kako so na smrt kolega odreagirali drugi teoretiki zarot? Je imel med teoretiki zarot morda nasprotnike? Ste tudi vi mnenja, da je nastala ena medijska praznina… in da manjka en veter s Primorske, ki bi poslal pronicljivo puščico v Ljubljano in v širno Slovenijo?

Ja, bil je priljubljen. Absolutno. In ja, imel je tudi nasprotnike, ampak ti mu po večini niso hodili blizu. Ali pa so mu hodili bolj privat. Javno se mu je redko kdo upal zoperstaviti. Kako le, saj sem se ga še jaz ‘bala’, v smislu – njegove avtoritete … Bolj me je bolelo, ko sem opazovala, kako so ga mnogi znali izkoristiti. Še več, marsikdo si ga je lastil. Seveda je bilo fino v njegovi družbi, ampak mislim, da so nekateri v tej posesivnosti šli predaleč. Sergio mi je velikokrat rekel, sploh v zadnjem času, da si želi miru in intime. Da je utrujen. Ni pa znal reči ljudem – ne …

“Javno se mu je redko kdo upal zoperstaviti. Kako le, saj sem se ga še jaz ‘bala’, v smislu – njegove avtoritete … Sergio mi je velikokrat rekel, sploh v zadnjem času, da si želi miru in intime. Da je utrujen. Ni pa znal reči ljudem – ne …”

Ali pa ni zmogel. Sploh, kadar je šlo za čustvene sfere. Velikokrat sem bila ravno jaz ‘prilika’ in ‘izgovor’ … Ko sva bila skupaj, je brez slabe vesti rekel – ne grem nikamor, Klavdi je tukaj … in sva čas preživljala sama. Marsikdo me je zato sovražil in gledal postrani, pa mi je vseeno. V Ljubljano ni pošiljal puščic, samo rože, direktno na RTV. Ja, Sergio ni šparal z besedami. Znal je tudi udariti z njimi. Velikokrat sva združila mnenja, tudi kar se tiče medijev, ko sem mu odstirala stvari, ki jih jaz nisem mogla povedat in jih je potem on prenesel v javnost.

On je bil neposreden, jaz pa zadržana. On je bil glasen, jaz pa bolj tiho. Dostikrat je bil on tudi moj glas. Znal je pa tudi marsikomu povedati, da ni pametno z mano češenj zobat … Najine konfrontacije in debate so znale biti zelo ostre. Politika in stanje Covida je namreč razbilo veliko družin in družinskih vezi. Ko se nisva strinjala, sva se odmaknila drug od drugega – in potem spet tiho in previdno prišla nazaj …, kar je dokaz, kako zelo sva spoštovala eden drugega, čeprav se nisva vedno strinjala in kako zelo veliko sva si pomenila.

Kako se je spremenilo vaše življenje, odkar ni Sergia? Koliko vam je pomenil, koliko in kako je on zapolnil vaš vsakdan? Kako ste se (ali se boste) privadili na dejstvo, da ste preko noči postali sami? Ste kaj takega morda celo pričakovali? Kako si boste organizirali svoje življenje? Kaj bi želel Sergio, da storite, če bi vam lahko sporočil svoje zadnje besede? Vam jih morda celo je, ste se imeli čas posloviti?

Brez Sergia … To se sliši zame v tem trenutku še vedno – nerealno, nedoumljivo … Ko nisva bila skupaj fizično, sva se slišala. Dopoldan in tudi zvečer. Na video klic, da sva videla obraze. Včasih sva vedela brez besed, kako je kdo. Včasih sva se poklicala telepatsko v istem trenutku. Zakaj to pravim? Tisto nedeljo, 24.11.2024 me je ‘klical in klical’ (v mislih) … Pa sem ga poklicala kar sredi dneva, kar ponavadi ni bilo v navadi … Bilo je čudno, oglasil se je njegov prijatelj, medtem ko je Sergio odhajal. Sredi ceste, kjer sem takrat bila, sem naenkrat ostala – sama …

Tega sem se zavedala kasneje, dejansko me je takrat ‘prisilil’ (telepatsko), da sem vzela v roke telefon in ga kar sredi ceste klicala … Toliko sva se poznala, toliko sva se čutila. Najin zadnji izlet je bil v Soline. Poleti. To je bila njegova želja. Ves čas sem ga opazovala, če je v redu. Njegovo življenje, njegovo zdravje je takrat, v tistem trenutku, lebdelo na krilih sreče. Bil je super ok. Samo čudila sem se. In spet sem si rekla, mogoče pa se zdravniki motijo …

“Vedno ob slovesu sem mu rekla: “Pridem v petek okoli dvanajstih …”, on pa meni: “Še teh nekaj petkov, kar nama je ostalo …” Od njega smo se poslovili točno – v petek ob dvanajstih. Kako ironično …”

Bilo me je strah poletja, vročine. Zime se nisem bala, ker sem si mislila – zdaj se ne bo zgodilo … A točno na zimo se je! Najin zadnji video klic je bil v soboto zvečer. Sergio je bil v obraz, kot bi bil popolnoma razbremenjen. Svoboden. Kot bi bil brez kakršnih koli skrbi. Bil je nasmejan in res dobre volje. Svetel in čist. Sijal je. Še pošalila sem se, če je šel na lifting, da tako dobro izgleda. Ležerno si je natočil kozarec terana. Rekel je, da – ta glaž še spije. Zvijal si je cigareto …, pa da mu ne gre, ampak da tako manj skadi.

Smejal se je. Tako se je smejal. Povedal je, da je bil na terapiji z bionergetičarko. Med obravnavo je moral pomislit na lepe trenutke … in pomislil je na dan v Solinah. In potem je rekel: “Duš’ca draga lepa moja, rad te imam …” Ko zdaj gledam nazaj, mislim, da se je takrat poslovil … Vedno ob slovesu sem mu rekla: “Pridem v petek okoli dvanajstih …”, on pa meni: “Še teh nekaj petkov, kar nama je ostalo …” Od njega smo se poslovili točno – v petek ob dvanajstih. Kako ironično …

Zdaj komunicirava na drugačen način. Pogrešam ga. Zelo. On je bil moje zatočišče, pribežališče, varnost. On mi je pokazal, kakšna je ljubezen. On je bil moja ljubezen. Jaz sem prihajala, odhajala, on je bil vedno tu. Kot steber. Upam, da sem mu tudi jaz lepšala in krasila dneve. Da je čutil ljubezen. Zdaj je veliko praznega. In niča. In nepomembnih stvari.

Kaj vi pričakujete od časov, ki so pred nami? Imate morda kakšno sporočilo za Sergia in njegove prijatelje, morebitne neprijatelje, znance, neznance, sledilce? Kakšno Slovenijo pričakujete do leta 2030 – bo ostala ista, kot je sedaj ali bo postavljena na glavo in v kakšnem smislu? Kdaj menite, da se bo začelo veliko spreminjanje Slovenije in sveta … in kako se bo končalo? Ste optimistka, menite, da bo človeštvo preživelo? Na kakšen način se bomo rešili, kdo bo naš rešitelj?

Kar se tiče Slovenije, mislim, da je izgubljena. Moje mnenje je, da Slovenija tone in ne vidim perspektive. Kot taka je zelo lepa, a žal jo vodijo napačni ljudje, državljanom pa ni mar. Slovenci nikoli nismo bili patrioti in nikoli ne bomo, nimamo tega v sebi. Že s Sergiom sva se pogovarjala o odhodu v tujino, izven EU. Ker je tudi on imel podoben pogled. Zdaj se s to mislijo spopadam sama in s sinom. Tukaj moram narediti in dokončati še nekaj stvari, ki čakajo …, tudi nekaj tistega, kar sva imela s Sergiom v načrtih. Kar bo v moji moči … In potem naprej.

Ne vidim se v Sloveniji. Zdaj, ko ga ni, še posebej ne. Kamorkoli grem, je z mano. Spremembe se ne bodo zgodile, ker se na njih ne dela, tako da tukaj nisem optimistična. Svet napreduje, če govoriva za svet izven EU, mi pa se ukvarjamo z neumnostmi. In tisti, ki pravi, da je povsod enako, žal ni pomolil glave iz Slovenije. Ni povsod enako. Vrtimo se v krogu. Vse vlade delajo z nami in našo državo tako, ker lahko. Ker jim to dovolimo. In mi si to zaslužimo, ker ne naredimo nič. Ljudje se kregamo med sabo. In tekmujemo.

“Bil je jezen tudi na ljudi. Gledajo, ploskajo na fb, podpirajo in tukaj se konča. Tudi to ga je morilo in mu ni dalo spati, ta pasivnost. Delal je videe in objave, ne zaradi tega, da bi bil prepoznaven ali za svojo popularnost, to je delal zato, ker je želel ljudi spodbuditi k dejavnostim, k akciji. K razmišljanju …” Na koncu se je utrudil – sam.

Spet prihajajo volitve in že spet se začenja boj za stolčke. Tudi med ‘borci’ … Boj med velikimi in malimi, med tistimi, ki bodo pobirali drobtinice s tal. Ampak za njih je teh drobtinic očitno dovolj. Ne more biti boljše, ker ni vizije po boljšem, kvalitetnejšem življenju. Samo tekma je. Za druge stvari. Ljudje pa v stiskah in težavah, ki se jih ne rešuje, samo maže in kamuflira se. Kako se bo končalo, ne ve nihče. Časi so negotovi in hkrati zelo težki in tudi zanimivi. Dolgčas nam ni, če vsaj malo opazimo in razmišljamo s svojo glavo, kot bi rekel Sergio.

Rešil nas ne bo nihče! Reši lahko samo vsak samega sebe. Za začetek. Ko bo vsak pri sebi rešil stvari, videl tudi druge in začel nesebično delovati v družbi, brez fige v žepu za svojo lastno korist, takrat bomo kot družba lahko začeli reševati, sebe, Slovenijo in svet. Vse dokler bomo živeli in delali v stilu – ti si naš, ti pa nisi, ti boš z nami, ti pa ne, tebe vidimo, slišimo, tebe pa ne, vse do takrat ne bomo prišli nikamor …

Kaj reči za konec?

In ravno o tem je Sergio veliko govoril … Danes, ko nas opazuje, mislim, da ni srečen in ne podpira, kaj delajo nekateri prijatelji, podporniki, znanci, itd. Zelo bi bil proti temu. Zato naj za konec rečem tisto, kot je govoril sam: “Sergio ni ne moj, ne tvoj, ne naš, ne njihov! Ne vaš, ne levi, ne desni … Sergio je bil in je ostal svoj in zelo samosvoj. In nikoli ni pristajal in je zavračal vsakršne delitve in razdelitve.”

In če tisti, ki pravijo, da so bili z njim, delajo ravno nasprotno, kot bi želel on, kot je nagovarjal on, kam gremo? Kam gremo v osnovnih človeških odnosih. Vse se začne tukaj, če si mi to priznamo ali ne. Kljub vsemu je bil najprej prefinjen in občutljiv opazovalec. Želel si je lepega življenja in predvsem, da bi ljudje stopili skupaj, kot eno, brez drugih interesov in s čistimi odkritimi nameni. Želel si je – miru. In žal ga je dočakal šele sedaj – med angeli …

“Sergio ni ne moj, ne tvoj, ne naš, ne njihov! Ne vaš, ne levi, ne desni … Sergio je bil in je ostal svoj in zelo samosvoj. In nikoli ni pristajal in je zavračal vsakršne delitve in razdelitve.”

Sergio je ‘pospravil nože v predal, ugasnil ogenj in … odšel domov’!

Zapis Klavdije Dajč na njenem FB, 30.12.2024:

“V zadnjih dneh mi vas je kar nekaj pisalo in spraševalo o Sergiu Bercetu, nekateri izmed vas ste z mano samo delili prijazne misli. Hvala! Bi tole podelila z vsemi, ki ga pogrešate in imate radi. In predvsem imate z njim in do njega spoštljiv odnos tudi sedaj. Tudi za to vam hvala. Ko človek odide, se marsikaj razkrije. Predvsem ljudje se pokažemo. Kdo smo.

S Sergiom sva želela, in plan je bil tak, posneti posamezne kratke oddaje in napisati knjigo o hrani, ki se klasificira kot prestižna in kot taka predstavlja ljudem in postaja nedostopna. Cenovno nedostopna. Seveda Sergio ne bi bil on, če se tega ne bi lotil politično, da bi stopil na prste restavracijam, ki zelo drago prodajajo hrano, ki je cenovno dejansko zelo ugodna in preprosta. To bi tudi dokazal in prikazal, transparentno, kot je rad poudaril.

Želel je približati ljudem zdravo hrano, malo manj poznano in kako si “prestižno” pojedino lahko pripravite sami doma, brez da bankrotirate. Seveda bi “operiral” z računi iz trgovin, marketov in restavracij. Poleg tega je bil velik ljubitelj ‘kuhanja brez odpadka’. Vse se uporabi za nekaj. Nič ne gre v smeti. Žal nama ni uspelo. Sergio je pospravil nože v predal, ugasnil ogenj in … odšel domov.

Verjetno bom, v neki obliki, poskušala povzeti, kar je želel dati ljudem. Do takrat pa – če kdo slučajno v tej Sloveniji še ne zna pripravit kalamarov, da so ‘take mehkice’ – tole je v njegovem stilu (klik za video).

Pogrešam te do zvezd,

Z ljubeznijo …”

Rada te imam Sergio Berce, rada te imam! Srečno pot … In, ko mine še teh nekaj petkov, se vidiva!

Besede Klavdije Dajč ob slovesu, 24.11.2024:

“Včeraj sva govorila, na video in se zmenila, da bo na-naslednji vikend spet najin. Bil si … srečen. Nasmejan. Tvoj obraz je bil lep, sproščen, mehek, rekel si, da si dobro. Natočil si si kozarec terana. In zvijal čik. Ni ti šlo najbolje od rok. Ampak, skadiš manj, če zvijaš. Smejal si se. Pravil si mi, kaj ti je povedala bioenergetičarka. In spet je zažarelo upanje. Dolgo v noč sva govorila.

Danes sem te klicala, nisi se oglasil ti na tvoj telefon, ampak tvoj prijatelj. Sem mislila, da me zezata. Ampak ne. Ravno, ko si se boril, boril za življenje, sem te iskala. Zakaj nisem poklicala eno uro prej? Srce … mi bo počilo. Srce mi bo počilo. In potem si kar odšel. Niti adijo nisi rekel. Vedno si mi govoril, da adijo si ne bova rekla, nikoli. Ker ‘adijo’ ne bo. In jaz ne bom rekla. Tudi zdaj ne. Samo potiho, v sebi se ti bom zahvalila.

Tega je … veliko. Nihče, nikoli me ne bo imel bolj rad, kot si me imel ti. Hvala, da si bil moje zatočišče in domače ognjišče. Praznina je. Kam bom šla? S kom bom debatirala? Veš kaj bo najtežje? Ostati tukaj, kjer bo vsak lonec, kuhalnica, peteršilj, škamp, krompir, figa, vse, vse in toliko stvari in reči spominjalo nate. Kam bom šla? Naučil si me … potapljat. V morje. V globine. To bo res težko …

Tvoje roke, tvoje dlani, mi prihajajo pred oči. Najini načrti, nedokončani. Toliko je še bilo. Ti pa si svoboden. Ti se pa verjetno smeješ in praviš: “Ma kaj sem ti govoril”? Daj mi vsaj znak … En mali znak mi daj. Pretežko je. Rada te imam Sergio Berce, rada te imam! Srečno pot … In, ko mine še teh nekaj petkov, se vidiva!

Z ljubeznijo …”