KOLUMNA | Branka Bilbija: Družba osmišljenega nesmisla

Od nekdaj sem se težko vklopila v ritem tega sveta. Kar je večini dišalo, meni ni. Kar so drugi občudovali, nad tem sem se jaz čudila. Ne poznam občutka domačnosti, ker moj svet je drugačnih barv in deluje pod srčnimi pravili, ki jih ta svet ne pozna.
Zame obstajata dva spola, ne zanima me rasa ali verska pripadnost človeka, zanima me, ali si človek ali le izgledaš, kot da si. Stvari ločim na ‘prav’ in ‘narobe’, kljub temu, da me sodobna duhovnost, ki to ni, želi prepričati v to, da je vse prav tako, kot je.
V mojem svetu je umor narobe. Ker je to pomanjkanje zavesti, ker je to igranje Boga, ker je to nevednost, ker je to – preprosto narobe. In mučenje živali je narobe, in to da jih imamo radi, tako zelo radi, da iz njih delamo klobase in se mastimo z njihovimi trupli, tudi to je v mojem svetu narobe. In zlorabe, ter posilstva. In tako bo ostalo, pa če cel svet kriči drugače.
Tudi to, da je pol sveta predebelega, druga polovica pa umira od lakote, je narobe. To, da nekdo dela vsak dan po dvanajst ur, da omogoči svoji družini obrok, nekdo drug pa brca žogo ali poje in se kopa v denarju, ne ve ali se počuti kot moški ali ženska, je tudi narobe.
To, da ranimo ljudi, ki jih imamo najbolj radi, da se pobijamo za črte na zemljevidu, tudi to je v mojem svetu narobe. In kljub temu, da velja pravilo, da če nekaj, kar je narobe, dovolj časa gledamo, to za nas postane prav. Ta urok nad menoj ne deluje in še kar ostaja narobe.
Zato opazujem, kaj se dogaja okoli mene in kljub temu, da imam toliko za povedati, vse prevečkrat ostanem brez teksta oz. besede ostanejo le misli. Včasih bi kričala, a ne vem ali je kje kdo, ki bi slišal, kdo, ki ima še odprto srce, ki bi slišal krik, preko niti, ki naju povezuje, preko življenjskega wi-fija. Nekdo, ki še čuti.
Včasih se sprašujem o smislu življenja, tega tu in zdaj. Je to vse, kar je? Kako smo uspeli dobiti v dar tako lep dom in iz njega narediti tako razdejanje, ki ga večina niti ne opazi, saj smo ga zapakirani v lep rdeč celofan z zlato mašno na vrhu, ki ga pridnim prinese Dedek Mraz?
Od malega se sprašujem o neumnosti oz. norosti človeka, sem res ena redkih, ki vidi, da živimo v eni veliki umobolnici, kjer slepec slepca vodi, kjer zaveden poučuje zavedenega. Kjer duhovno mrtvi govorijo o duši in speči o budnosti. Bolj kot si nor, bolj si lahko pri vrhu ‘piramide norih’, ki vodijo naš svet.
Če imaš lepo in odprto srce, če v sebi nosiš zdravilno moč, če si čist in si v sebi ohranil svetlobo’ kljub vsem temnim dnevom, če poseduješ milino in vedrino, potem zate ni prostora na tej piramidi, potem si moraš ustvariti svoj vzporedni svet in ga locirati nekam na obrobje tega, ki je tu za ‘copy/paste’ ljudi.
Včasih težko najdem smisel našega obstoja v takem svetu, ki je prežet z nesmislom in za trenutek ali dva zavidam vsem, ki so osmislili svoj nesmiseln obstoj, da bi lažje prehodili pot, ki je na nagrobniku prikazana kot – pomišljaj med letnico rojstva in smrti.
Osmišljeni nesmisli …
Zdravniki so našli smisel v tem, da zdravijo bolnike, a ne vidijo, da so le farmacevtski posredniki. Ne ukvarjajo se z vzroki bolezni, le obliž dajo na simptome, o katerih nič ne vedo, kljub letom preživetim za knjigami. Ne sprašujejo se, zakaj toliko ljudi potrebuje njihovo pomoč in zakaj niso še nikogar pozdravili.
Učitelji so našli smisel v tem, da učijo otroke, da jim bodo razširili obzorja. Ne sprašujejo se o verodostojnosti podatkov, ki si jih morajo otroci zapomniti in polniti svoj mladi um. Ne vidijo, da v večini primerov dobimo ven le izobražene idiote, ki niso pripravljeni na življenje, ampak na uboganje ukazov in nadaljnje poneumljanje prihajajočih rodov.
Zaposleni v vzgojnih domovih (včasih smo jim rekli popravni domovi, a so verjetno spoznali, da nikogar ne morejo popraviti) so si osmislili svoj obstoj s tem, da mislijo, da pomagajo otrokom, da jih bodo spravili na pravo pot v življenju, a si ne morejo priznati, da je realnost taka, da je večina teh otrok trajno poškodovanih in da bodo zašli na stranpota življenja. Da se njihove rane ne bodo nikoli zacelile in da ne bodo nikoli občutili ljubljenosti. Ne vidijo, da je nekaj hudo narobe, da družba proizvaja otroke potrebne njihove pomoči.
Gostinci so si osmislili svoje življenje s prodajo hrane in pijače, ne vedoč, da prodajajo legalno drogo, s katero omamljajo že tako speče duše. Ne vedoč, da preko hrane prenašajo energijo na tistega, ki to hrano je. Ne vedoč, da ni vse hrana, kar tako izgleda.
Duhovni učitelji so našli smisel v tem, da ozaveščajo svoje sledilce in oboževalce. Svoje storitve nudijo po visokih cenah, saj je to znak, da se sami cenijo. Oblačijo se v draga oblačila, vozijo se v luksuznih avtomobilih in živijo na veliki nogi, medtem ko učijo o okolju, skromnosti in enosti.
Birokrati so našli smisel v tem, da pomagajo ljudem pri urejanju njihovih stvari, ne vedoč, da so jih vodilni zavedli, da imajo kljub tehnološki pomoči vedno več dela, in da ljudje, ki prihajajo k njim po pomoč za isto stvar potrebujejo vedno več papirjev in časa.
Odvetniki in sodstvo so si osmislili življenje s tem, da pomagajo drugim na poti do pravice, ne vedoč, da pravica nikoli ni vstopila v njihove prostore. Da ni namen sodišča pomagati malemu človeku, ampak ščititi velikega.
Ljubitelji psov so si osmislili življenje s tem, da so v svoje življenje povabili psa, za katerega so odšteli veliko vsoto denarja, saj vsak pes ni dober. Potem so v njem ubili psa (novodobni izraz je sterilizacija), vse to zato, ker imajo tako radi pse. Pozabili so se vprašati – zakaj jih imajo tako radi? Ali jim le-ta ponuja ljubezen, ki je ne dobijo od človeške vrste?
Eni so našli smisel v partnerstvu in družini. Čeprav jih partner od prvega dne želi spremeniti in jim govori, kakšni naj bi bili. Čeprav se težko gledata in zdržita skupaj le ob večerih, ko si odpreta pivo in strmita v hipnotično napravo, ampak – saj je tudi pri sosedu tako. Malo obiščeš pornografsko stran, malo pišeš sosedi, kako ji paše oprijeta majica, v kateri si jo videl danes, pa gre.
So to smisli življenj?
In sem spet na začetku. Kaj je smisel bivanja tu in zdaj? In morda se komu zdim izgubljena, ker si nisem osmislila nesmisla, kot je to naredila večina in se sprašujem takšna vprašanja. Morda bi morala le zajahati val norosti in si nadeti hipnotična očala. Morda bi morala v Alejo po novo obleko, ki so jo naredili otroci za drobtine kruha, da so preživeli še en dan in morda bi morala objaviti to sliko na Facebooku, čakat všečke in se zadevati z njimi. Morda.
A morda je smisel življenja – življenje samo. Vonj cvetic na vrtu, otroški vrvež pred blokom, petje ptic na bližnjem drevesu, veter, ki mrši tvoje lase ali zrenje v morje, ki škropi tvoje od sonca pregreto telo. Morda je to vse, kar imamo, če ga le nismo zastavili na ruleti v Hudičevem casinoju, ki nas je nagovoril, da vse stavimo na njegovo barvo. Ker, če smo,… potem pa res nič nima smisla.