Psi nikoli ne umrejo!

Izguba psa je nedvomno pretresljiva izkušnja, včasih je to tako zelo boleče, kot bi izgubili najožjega člana družine. Bloger Ernest Montage je na portalu DogHeirs napisal tekst, ki vas zagotovo ne bo pustil ravnodušne. Če boste spustili kakšno solzico, nič za to, tekst pa vam zna dati tisto moč, s katero boste bolečo izgubo “lažje” preboleli. Takole gre:

“Napisal sem tole pred nekaj leti v spomin na Bola, črno belega pitbula, ki se je vsakodnevno sprehajal. Sprehajal, vse do dneva, ko ni umrl. Nekega dne je naredil vsega 15 korakov. Se zaustavil in me gledal. Gledal s pogledom, ki je govoril: “Hej, ne morem naprej. A ne moreš pomisliti vsaj enkrat, da sem jaz zaključil s sprehajanjem!??”

Psi nikoli ne umrejo. Oni ne vedo, kako. Oni enostavno postanejo stari in utrujeni. In strašansko jih bolijo kosti. Seveda ne umrejo. Če bi umrli, oni ne bi hoteli venomer iti na sprehod. Ampak, oni to vedno želijo, celo tudi takrat, ko njihove stare in zarjavele kosti “kričijo”, naj ne hodijo več. Ampak, to je tisto, kar psi počnejo – se sprehajajo, hodijo in tečejo.

Saj ne, da ne bi marali vaše družbe. Nasprotno, za njih je sprehod z vami vse, kar na tem svetu obstaja. Muca, sled drugega psa, skleda polna hrane in vi. To je to, kar njihov svet dela popolnega. V popolnem svetu pa ni prostora za smrt.

Ampak, psi postanejo zelo zaspani. V tem je pravzaprav bistvo. Tega nas ne učijo na fakultetah. Tam toliko vedo o vsemu, da pozabijo povedat, da psi ne umirajo. To je sramota, prav zares.

Če mislite, da je vaš pes poginil, se motite. On je le zaspal v vašem srcu. In spotoma več čas maha z repkom. In zato vas tišči v prsih. In zato jočete ves čas. Kje je tisti, ki ne joka, ko mu v srcu živi vesel kuža, ki nenehno maha z repkom? On vam sporoča: “Hej, gospodar, hvala! Hvala na toplem prostorčku, kjer lahko večno spim. Tvoje srce je najbolj primeren prostor za to!”

Ko prvič zaspijo, se pogosto zbujajo in, seveda, zato vas boli, in zato jočete ves čas. Po določenem času oni spijo čedalje bolj dolgo. Ko se občasno zbudijo, spet mahajo z repkom in ponovno boli. Zelo boli. Po nekaj letih spijo v dolgih, dolgih intervalih. In vse bolj redko vas boli.

Ampak, nikar ne pomislite … Oni niso mrtvi! To ne obstaja. Zapomnite si, oni samo spijo v vašem srcu. In zbudijo se včasih, navadno takrat, ko to niti ne pričakujete. Taki so oni.

Žal mi je ljudi, ki nimajo psov, ki spijo v njihovih srcih. Toliko tega ste zamudili. Oprostite, zdaj pa se moram iti razjokat’, pes v mojem srcu se je ravnokar prebudil …”