Beseda urednice #012: Ženska moč
Pred vrati je pomlad. Narava se počasi prebuja, vse kipi in stremi k novemu začetku. Vsako leto se vse začne znova. Novo življenje, novo brstenje, nova bitja. Narava vsako jesen in zimo “umre”, a vsako pomlad se na novo rodi. Neskončni krog življenja se nikoli ne konča. Narava nosi v sebi moč, ki jo je težko primerjati s čimer koli drugim.
Z nečim pa mogoče že. Moč narave bi lahko primerjali z žensko močjo. Ta je neizmerna. Ko že misliš, da je konec, ko bi že vsakdo obupal, ona še kar vztraja. Najbrž ni naključje, da ženski praznik, dan žena, praznujemo prav v tem delu leta, na pragu pomladi. Tako kot narava tudi ženske porajajo novo življenje. Seveda bi bilo edino pravilno, da bi imele praznik vsak dan v letu, ne le 8. marca. Toliko tega je, kar je v ženski domeni, kar je plod potu njenega obraza, pa ostaja skrito. Toliko vsakodnevnega dela, truda, skrbi, toliko vsega, kar mora biti vsak dan narejeno, pa tega nihče ne opazi.
Danes smo sredi silovitega boja za naše osnovne pravice, pa tudi za svoje najdražje, za svoje zdravje in celo življenje. Ustrahovani in poniževani smo vsi, pravice in svoboda so krateni vsem, tako ženskam kot moškim. A zdi se, da so ženske v prvih vrstah. Moški naj bi jih ščitili, oni naj bi bili tisti, ki hodijo pred njimi, jim utirajo pot, odstranijo ostro trnje in nazobčano kamenje z njihove poti, da se ne bi poškodovale, jih nesejo čez deročo reko, da ne bi utonile, jih z golimi rokami branijo pred zvermi, ki bi jih lahko napadle. Ja, tako naj bi bilo. Moški naj bi se boril za družino, za svojo žensko in otroke, ne le za TV daljinec, kavč in pivo v roki pa dva tedna dopusta poleti. So tisti “pravi” moški nekam izpuhteli?
Vsepovsod je sicer veliko primerkov moškega spola, ki pa hodijo naokrog z zamaskiranimi obrazi, kot da bi se nekoga ali nečesa bali. In res se – še najbolj samih sebe. Kaj naj ženska s takšnim moškim? Kako jo bo branil in ščitil, če se še sebe boji? Nadalje imamo ogromno podobnih primerkov, ki tudi lastnim otrokom natikajo nagobčnike na obraze in jim s tem sporočajo, da je popolnoma normalno in celo edino družbeno sprejemljivo, da nosijo na obrazih simbol ponižne podreditve in suženjstva, ki jim jemlje dih, zdravje in človečnost. Za povrh jih brez problema in celo z veseljem peljejo “na pikico”, ker je pač tako treba, ker so tako rekli. Kakšni moški so to?
Moramo ženske res same vzeti meče v roke? Veste kaj? Če moramo, pa bomo. Tiste, ki se jasno zavedamo, kaj se dogaja, ki smo odstrle tančice 3D matrice z lastnih oči, smo to že storile. Zase in za svoje otroke se bomo borile same. Ko boste moški pripravljeni pristopiti in nam ponuditi svoje ščite, vas bomo z veseljem sprejele. A do takrat se bomo za svobodo borile same. Prihaja namreč čas Boginje. Temačni, zlokobni čas črnomašniškega moškega boga se izteka. Vstaja Boginja, tako dolgo, predolgo pozabljena. A to ne pomeni vladavine žensk. Ne, to pomeni konec vsakršne vladavine. To pomeni začetek popolnoma drugačnih časov. Časov sodelovanja, sprejemanja, prelivanja drug v drugega. Kjer sem jaz ti in ti jaz. Kjer smo mi vi in vi mi, vsi skupaj pa smo eno. Kjer ni več dualnosti, ni več ločenosti, je vse-eno.
Ženske današnjega časa prinašamo Boginjo nazaj na Zemljo. Vračamo ji nekdanjo slavo in moč, ki ne pomeni vladanja, temveč ima samo en skupni imenovalec in samo en pomen: ljubezen.
Pridružite se nam 8. marca, na dan žena, v Ljubljani. Naj to ne bo le praznik žensk, naj bo praznik nas vseh, praznik svobode, ki si jo bomo skupaj izborili. Moški, vstanite in obudite še vi svojo pozabljeno, poteptano moč. Z vami ob boku bo lažje.
Ta izvod revije je možno kupiti v naši spletni trgovini (povezava).
