Aleksandrov kotiček | Kaj mislite o tradiciji treh dobrih mož (Miklavž, Božiček in Dedek Mraz), ki vsako leto decembra obdarujejo otroke?
VPRAŠANJE: Kaj mislite o tradiciji treh dobrih mož (Miklavž, Božiček in Dedek Mraz), ki vsako leto decembra obdarujejo otroke? Je prav (etično), da otroke spodbujamo, da verjamejo v njihov obstoj? Bi bilo bolj prav, da bi jim že na začetku povedali, da jih v resnici obdarujemo mi (starši, stari starši, drugi sorodniki in prijatelji), ali pa morda po drugi strani otrokom to ne prinaša nobene škode, ker gre za neke vrste igro, ki spodbuja njihovo domišljijo? Nenazadnje, vsi se spomnimo tistega vznemirljivega, osrečujočega občutka pričakovanja, ki nas je kot otroke navdajal na predvečer obdarovanja … To je pravzaprav tisto glavno, kar nam je vsem najbolj ostalo v spominu, bolj kot vsa darila.

ODGOVOR:
Pravijo, da je Jezus učencem odgovoril, ko so ga vprašali, kdaj in kakšen bo konec, da se vsak konec skriva na začetku. Se pravi, kdor pozna začetek, mu bo konec jasen. Lotimo se tudi tega vprašanja tako. Kdaj se je vse skupaj začelo?
Se je začelo z Jezusom? Se je začelo z Budo? Morda z Mojzesom? Sta bila Adam in Eva zadnja, ki sta bila neposredno povezana s Svetim Nikolajem, Dedkom Mrazom? So Dobri Možje in zastopnik Coca-Cole Božiček le spomin na Boga?
Odgovor je preprost. Začelo se je, ko je človek nehal verjeti, da prihaja iz Vesolja, v katero lahko vstopimo le z Dušo – predano meditacijo. Z meditacijo, ne molitvijo, da ne bo pomote. Z zavestnim dihanjem, dokler se ne združi s srčnim utripom, dokler ne odrevenimo in nas prevzame notranjost.
Nikarte pa pozabiti, da od tam prihajamo. Otroci prihajajo od tam. Poenostavimo. Prihajajo od Doma na Zemljo. In Doma so Sveti Možje resnični. Resnično je tudi to, da nekdo ves čas bdi nad tabo in skrbi zate. Tako popolno, da na to sčasoma pozabiš.
“Ko bomo z otrokom vzpostavili takšno povezavo, nam ne bo treba več lagati, saj nam bo jasno, da smo povezani z Dobrimi možmi in da zares, po nareku Najvišjega, pazijo na nas prav vsak dan.”
Dolga je pot od Doma do Zemlje in rojstvo je kot po navadi tisto, ki nam izbriše še zadnje spomine na Dom. Potem pa vsi okrog nas znorijo (vedno ob koncu leta), kako bo prišel Nekdo, ki nas bo obdaroval in pohvalil, da se dobro držimo in smo v korist Vesolju. Seveda otrok takoj zagrabi.
Velika tragičnost je v tem, da se vsi okrog nas v resnici le pretvarjajo, da bo nekdo prišel in nas pohvalil. Kako to, da je resnica postala oblika pretvarjanja?
Spet je odgovor v nas samih. Toliko materialnih novosti je na tem Svetu, da se duhovno zlahka pozabi, saj je v materialnem Svetu zapostavljeno. In tako postane naše Izhodišče le stvar interpretacije, verjetja, religije. Pa ni. Naše izhodišče še vedno ostaja skupno. Ljubezen.
Dobre može so si izmislili v težkih časih, da nas spomnijo na nekaj, česar si ne upamo priznati. Da je življenje Darilo. Da nas je Dobri mož poslal na Zemljo, da jo odrešimo z najstarejšim orodjem, ki nam je znano. Z ljubeznijo.

Učiti, da obstajajo Dobri možje, je neumnost oziroma, kot so ugotovili pri Coca-Coli, dober trženjski trik. Otrok o Bogu in Angelih ni treba poučevati, poznajo jih in nekateri imajo z njimi živ dialog vse do 12. leta. Če ga zadržijo dlje, jih spravijo v norišnico. Morda se pravi odgovor, zakaj si ne upamo verjeti, da nas Dobri Možje nagrajujejo vse dni v letu, skriva prav tu.
Kot je zastavljeno v vprašanju, ne gre toliko za darilo kot za vznemirjenje, preden ga dobimo. In vznemirjenje povzroči misel, da darilo prihaja od Doma.
Ko otroka soočimo z dejstvom, da darila kupujemo sami, to ni razlog za njegov jok. V jok ga spravi dejstvo, da smo stik z Domom vendarle povsem opustili in da se še naprej vsakomur, ki meni, da so Dobri Možje resnični, posmehujemo. To ubije. Dokazano dejstvo, da je Zemlja naš edini dom, kamor Dobri možje v resnici nimajo vstopa.
Vsa skrivnost pravilnega postopanja se odkrije v meditaciji. Učimo se je lahko tudi tako, da smo ob dojenčku (lahko pa že prej, ob trebuhu) in spremljamo njegov dih oz. bitje srca. Povezali se bomo z njegovim Duhom in odpeljal nas bo v čudovite, večini spet neznane svetove.
Ko bomo z otrokom vzpostavili takšno povezavo, nam ne bo treba več lagati, saj nam bo jasno, da smo povezani z Dobrimi možmi in da zares, po nareku Najvišjega, pazijo na nas prav vsak dan.
“Dobre može so si izmislili v težkih časih, da nas spomnijo na nekaj, česar si ne upamo priznati. Da je življenje Darilo. Da nas je Dobri mož poslal na Zemljo, da jo odrešimo z najstarejšim orodjem, ki nam je znano. Z ljubeznijo.”
Otroci prihajajo na Svet, da nas naučijo Novega, ne da se ujamejo in ubijejo s starim.
Božič bo treba pregnati na enak način kot cerkve, svetišča, templje. Z zavedanjem, da je Božje vse okrog nas, ne le cerkvena tla oz. preproga v svetišču ali templju, in da smo oltar mi sami. Sveti ni le December, ko moramo biti dobri do otrok, Sveto je celo leto in vse leto moramo biti z otroki, četudi še dojenčki, ljubeči, iskreni, resnični, naravni.
Ni težava v tem, da odrasli otroke posiljujejo z religijo, težava je, ker odraslim religija prav nič ne pomaga. In kot pravi Anthony de Mello, duhovnost, ki ne služi svojemu namenu, ni več duhovnost in jo je treba nadomestiti.
Molitev in ostala mrmranja, s katerimi Boga prepričujete, da ste pametnejši od Njega, nadomestite z meditacijo. Ta nas nauči, kako postati eno s Svetim, ta nam pokaže, od kod smo zares doma in po kaj smo zares prišli. In ko predihamo vse bolečine in veselja, se umirimo. Pravijo, da se razsvetlimo. Ste že srečali koga takšnega?
Ko ga boste, boste vedeli, da so Dobri možje še kako resnični in da je otrokova domišljija bolj resnična od odrasle resnice.
V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).