Revija 5D

Večna treblinka: Ljudje tega nočejo vedeti. Pokvarilo bi jim tek.

Marsikdaj se sprašujem, zakaj so določene knjige, ki obravnavajo tako pomembne, celo življenjsko bistvene tematike, nekako odrinjene vstran, spregledane, v najboljšem primeru sprejete z mlačnim odobravanjem, ki pa se zelo kmalu poleže in zamre. Zakaj je tako? Odgovor je na dlani. Ponavadi gre za knjige, ki odkrito prikazujejo čisto, neponarejeno, a tudi neprijetno resnico, s čimer drezajo v tiste najbolj okostenele, zabetonirane družbene “vrednote” (če jim sploh lahko tako rečemo), navade, prepričanja in vsemogočno tradicijo, vse to pa je že tako integrirano v človeštvo, tako podkožno prisotno in neločljivo od same človeške biti, da ni važno, kako neizpodbitno in jasno neka knjiga prikazuje resnico. Dokler bo resnica nasprotna vsemu prej naštetemu, kar označuje in zaznamuje človeštvo, je to ne bo sposobno sprejeti in se ji bo upiralo na vse kriplje.

Piše: Sara Zupan, univ. dipl. literarna komparativistka

Ena takšnih knjig je nedvomno Večna Treblinka avtorja Charlesa Pattersona. Podnaslov “Človekov odnos do živali in holokavst” nam pove, da knjiga ne obravnava veganstva z vidika prehrane ali zdravja. Posveča se predvsem zgodovini, razkriva, kako in kdaj se je človekovo izkoriščanje živali sploh začelo, kaj vse je to potegnilo za sabo in kako sta povezana nasilje do živali in nasilje do ljudi.

Charles Patterson (1935) je ameriški avtor, zgodovinar in zagovornik pravic živali. Na to temo je napisal več knjig. Prepričan je, da lahko vegetarijanski način življenja zmanjša nasilje pri ljudeh. V znak protesta proti kolumbijski univerzi, ki podpira nasilje nad živalmi, je svoj doktorat vrnil predstojniku univerze. Verjame namreč, da so nedolžna življenja pomembnejša od kosa papirja. Patterson trenutno živi v New Yorku.

Avtor knjigo začne na samem začetku: pred 10.000 leti, ko je človek začel udomačevati in izkoriščati živali za svoje potrebe; nato se pomika preko genocidov, iztrebljanj in zasužnjevanj drugih ras, Indijancev, temnopoltih ipd., preko masovnega in najhujšega genocida v zgodovini človeštva, holokavsta nad Judi, ki se je dogajal med drugo svetovno vojno, vse do uvedbe industrijskega klanja, ki predstavlja absoluten višek brezčutnosti v današnjem ravnanju človeštva z drugimi vrstami, višek totalnega popredmetenja živali in obenem popoln vrhunec razčlovečenja, ki ga pri tem doživi človek.

Po pregledu zgodovine postane kristalno jasno, da se človekov odnos do živali v ničemer ne razlikuje od zdajšnjih in poprejšnjih gnusnih dejanj človeka nasproti pripadnikom lastne vrste. Živali so druga rasa, ki jo človeštvo namerno, sistematično pobija za lastne potrebe (ki to v svojem bistvu sploh niso, saj so umetno ustvarjene, predvsem zaradi materialnih koristi peščice). Avtor tako kot mnogi ljudje, ki jih v svoji knjigi omenja, poudari, da se holokavst z drugo svetovno vojno ni končal. Holokavst še vedno traja in bo trajal, dokler se bo zasužnjevalo in pobijalo živali. V našem odnosu do živali se zrcali naš odnos do soljudi. Dokler bomo klali živali, se bodo tudi ljudje klali med sabo. Dokler bomo nasilni do drugih vrst, bo nasilje tudi med nami.

Vse je namreč povezano, kar storimo drugim, storimo sebi. Navsezadnje smo tudi ljudje človeške živali – od živali se razlikujemo le po nekoliko višji stopnji inteligence. A glede na človekovo obnašanje, vedenje in postopanje s tem planetom in vsem, kar je na njem, se lahko tudi o stopnji naše inteligence upravičeno vprašamo. Osebno se mi živali danes zdijo inteligentnejše od človeka. Zakaj se človek tako in toliko znaša nad njimi, zakaj jih uporablja, izkorišča in trpinči na vse mogoče in nemogoče načine? Samo zato, ker so šibkejše od njega?

Bržkone res. In seveda zato, ker brez njih in dobrin, ki jih iz njih pridobiva, ne more niti migniti s prstom. Življenjsko je odvisen od njih. Glede na to bi lahko do njih pokazali vsaj malce več hvaležnosti. Nam to, da je nekdo šibkejši od nas, res daje pravico, da se izživljamo nad njim? Človek se ima za “krono stvarstva”, za nekakšnega gospodarja tega planeta – a dejstvo je, da si ne zasluži niti tega, da bi še naprej prebival na njem.

Vse to in še veliko več je predmet knjige Večna Treblinka. Ne gre za mnenja, to so dejstva, pred katerimi bi si morali prenehati zatiskati oči in se soočiti s samimi sabo, s svojo brezmejno pogoltnostjo, požrešnostjo, brezčutnostjo in pokvarjenostjo. Čas bi že bil, da postanemo spet Ljudje.

 

Za priokus nekaj najvidnejših odlomkov in citatov iz knjige:

* “Stvarnik je človeku in živalim določil vegetarijansko prehrano, ne glede na to, ali se človeku to zdi primerno in ali mu je po volji ali ne.” (besede protestantskega bogoslovca Karla Bartha, str. 34)

* […] “način, kako se živina vlači ali žene v mesarije [klavnice], vzbuja gnus vsakemu človeku, ki mu duša ni povsem zakrknila zaradi domačnosti s surovostmi najhujše vrste”. (New York Times, str. 122)

* “Nič ne vzbuja človeku večjega gnusa kot ljudožerstvo, vendar prav take občutke mesojedci vzbujamo vegetarijancem, ker se hranimo z dojenčki, čeprav ne s človeškimi.” (besede pisatelja Roberta Louisa Stevensona, str. 124)

* “Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: Kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to.” Helmut Kaplan (str. 143)

* Barbara meni, da čim bolj se kdo posveča boju za blagor živali, tem bolj se odtujuje družbi. “Ko v supermarketu hodiš med policami s hrano, ne vidiš ‘hrane’, temveč živinorejske in klavne končne izdelke. Medtem ko drugi grulijo nad škatlo z muckami, ki jih je prinesel sodelavec, vidiš milijone drugih muc, ki umirajo na ulicah ali v zavetiščih dobivajo smrtonosno injekcijo natrijevega pentobarbitala.” Počutiš se, kot bi imel nekakšen ‘rentgenski vid’. (str. 154)

* “Kako dolgo še, bog, boš gledal ves ta svoj pekel in molčal? Kaj imaš od tega morja mesa in krvi, ki tako zaudarjata, da smrdi po širnem vesolju? […] Si to brezmejno klavnico ustvaril le zato, da nam pokažeš svojo moč in modrost? Ali nam zapoveduješ, da te moramo kljub temu ljubiti z vsem srcem in dušo?” (besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 173)

* “Svet ni v resnici nič drugega kot zmes klavnice, javne hiše in sanatorija za neprištevne.” (besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 175)
* “Dokler bodo ljudje zjutraj hodili v cerkev, popoldne pa na lov, se bodo vedli kot razuzdane zveri ter porajali nove hitlerje in druge grozovitosti.” (besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 176)

* “Kadarkoli je bil Herman priča klanju živali in rib, ga je vedno prešinilo: v odnosu do drugih bitij so vsi ljudje nacisti. Samovšečnost, s katero se človek po mili volji spravlja na druge živalske vrste, je primer najskrajnejše rasistične teorije in načela prevlade močnejšega.” (besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 187)

* “Zdrava pamet mi pravi, da kdor verjame v sočutnost in pravičnost, ne more biti surov do živali zgolj zato, ker so šibkejše ali manj pametne. Nihče nima pravice razsojati o tem. Imajo tako pamet, ki jim omogoča živeti.” (besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 196)

* “Leporečenje o človečnosti in boljšem jutri je prazno besedičenje, dokler ljudje ubijajo živali za prehrano ali športni užitek.” (besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 197)

* “[…] ljudje niso hoteli vedeti podrobnosti v zvezi s pomorom Judov. In to jim najbolj zamerim. Govorilo se je, kaj se dogaja, in nekateri so vedeli marsikaj, toda večina ljudi se je držala načela: ‘Če veš, kaj se dogaja, mi, prosim, ne govori o tem. Ne želim vedeti podrobnosti.’ Ker bi bilo tako védenje premučno.” Enako se obnaša tudi ameriška družba. “Imamo obsežno zbirko videofilmov o kršenju pravic živali, vendar ljudje zelo neradi gledajo posnetke dogajanja v klavnici in vivisekcijskih laboratorijih. Nočejo jih gledati. Pokvarilo bi jim tek.” Dietrich von Haugwitz (str. 205)

* Zvečer je Christa doma med hranjenjem živali razmišljala o tem, kako je Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi. Pred šestdesetimi leti je Cerkev molčala zato, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči zato, ker gre samo za živali. “Koliko milijonov živali moramo še poklati in pobiti ob ohranjanju le nekaj ‘koristnih’ skupin, da bo Cerkev spoznala, da so bogu enako ljuba tudi vsa njegova pernata, krznena, rogata, parkljasta in bodičasta bitja?” (str. 223)

 

O RUBRIKI | V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE