KolumneRazbijanje mitov o hraniRevija 5DZdravje

Razbijanje sodobnih mitov z Ivanom Sočetom | Mit #018: Soja je škodljiva

Vsak mesec poiščemo nekaj sodobnih mitov, ki so tako ali drugače aktualni prav v današnjem času. Gre za prepričanja, za katera večinoma nimamo nobenih oprijemljivih dokazov, da so resnična, kar navsezadnje pomeni, da ne gre za znanstvena dejstva, ki bi temeljila na trdni, realni podlagi, temveč bolj za neke vrste verovanja, ki so nam bila vsiljena s strani vladajočih, mi pa smo jih brez cenzure sprejeli za svoja in jim dopustili, da krojijo naša življenja. Skupaj z Ivanom Sočetom, neodvisnim, kritičnim mislecem, bomo skušali pokazati, zakaj so ta prepričanja zgolj miti in nič več kot to.

Tekst: Ivan Soče

Mit #018: Soja je škodljiva

Soja, skoraj sinonim za vegetarijanstvo, je popolna hrana, zdravilo ali strup? Mnogi raziskovalci so sklepali, da je popolna hrana, zdravilo proti raku, visokemu krvnemu tlaku, holesterolu in tudi naravna alternativa hormonskemu nadomestnemu zdravljenju. Drugi so ugotavljali, da soja lahko poveča tveganje za nastanek raka, slabo vpliva na ščitnico, slabi imunski sistem, negativno vpliva na delovanje možganov, povzroča izgubo kostne gostote in reproduktivne težave. To govori o tem, da je pomembna soja in da je pomembno dogajanje ob soji.

Soja – popolna ali nezdrava hrana?

Ko so sojo prinesli iz Azije v Ameriko, so kaj hitro ugotovili, da pri Azijcih ni tipičnih zahodnjaških bolezni, in so to pripisovali tudi soji. Ker je pridelovanje soje nezahtevno, je kmalu postala velik posel. Angažirani znanstveniki so odkrivali, kaj vse je v soji dobrega, in so jo kmalu razglasili za čudež narave, super hrano in učinkovito zdravilo. Želja po čim večjih zaslužkih je privedla do genskega spreminjanja soje in še večje ponudbe, ne le v naravni obliki, ampak kot poglavitna sestavina industrijsko pripravljene nemesne hrane. Še danes ne vemo, kako se bo naše telo odzvalo na mutirane gene soje, vemo pa, da je soja še vedno zelo pomembno hranilo. Mimogrede: adzuki fižol in mung fižol pogosto uvrščajo v sojo (zelena soja, rdeča soja), vendar to ni soja.

Soja v strokih. Kuhana soja v strokih je najpreprostejši način uporabe.

V obdobju poveličevanja vloge beljakovin je bilo odkritje, da ima soja veliko beljakovin, zelo pomembno. Kitajci jo upravičeno imenujejo »rastlinsko meso«. Vegetarijanci so si lahko oddahnili: končno so imeli popolno rastlinsko hrano, ki bi lahko nadomestila skoraj vso drugo hrano. Poslovneži so takoj prepoznali dobro priložnost in soja je nepovratno spremenila prehranjevanje zahodnjakov, sojin zrezek in sojino mleko pa sta postala sinonima za vegetarijansko prehranjevanje.

Ogroženi mesnopredelovalna in mlekarska industrija sta udarili nazaj. Nastalo je nešteto raziskav in dokazov o škodljivosti soje. Dogajanja ob soji so krasen primer ustvarjanja zmede in priložnost, da se naučimo nečesa koristnega o soji in tudi o funkcioniranju tega sveta.

Azijske izkušnje s sojo

Na Japonskem in Kitajskem je centralni del prehranjevanja škrobna hrana – točneje riž – ob velikem vnosu različne zelenjave, sadja in zelo skromnem (zanemarljivem) vnosu živalske hrane. Škrobna hrana vsebuje veliko ogljikovih hidratov, zmerne količine beljakovin, malo maščob, nič holesterola in veliko vlaknin, mineralov in vitaminov. V azijskih državah delež soje v skupnih kalorijah ne presega pet odstotkov, kar bi pomenilo nič več kot pol skodelice soje ali pa pol kozarca sojinega mleka za odraslega. V teh državah uporabljajo sojo, to je zelo pomembno, v nepredelani obliki ali pa v predelani na preprost, naraven način. Kuhana soja v strokih (edamame) je najpreprostejši način uporabe. Pri izdelavi sojinega mleka nastane smetana (yuba), ki je ni zelo veliko v primerjavi s kravjim mlekom. Sojina skuta ali sir (tofu) in stranski proizvod (okara) na nobeni mizi nista vsak dan. Sojina moka je prav tako poredko uporabljana oblika, tako kot sojino olje.

V obdobju poveličevanja vloge beljakovin je bilo odkritje, da ima soja veliko beljakovin, zelo pomembno. Kitajci jo upravičeno imenujejo »rastlinsko meso«. A ogroženi mesnopredelovalna in mlekarska industrija sta udarili nazaj. Nastalo je nešteto raziskav in dokazov o škodljivosti soje.

Pogosto uporabljajo fermentirane oblike soje, kot so natto, miso in sojine omake, vendar so to bolj začimbe. Torej, tradicionalna uporaba soje pomeni uživati naravno, gensko nespremenjeno sojo in s preprostimi tehnikami pripravljeno sojo v majhnih količinah.

A kot da teh dejstev nihče ne bi hotel poznati. Soji so pripisovali veliko več, drugi so dokazovali nasprotno – da je soja škodljiva, celo strupena. Poglejmo si najpomembnejše očitke oz. opozorila.

Soja – antihranilo?

Soja vsebuje snovi, ki negativno vplivajo na prebavo beljakovin (tripsin inhibitorje) in absorpcijo mineralov, predvsem kalcija, magnezija in cinka (fitinska kislina). Vendar so bili škodljivi učinki dokazani na živalih in ne na ljudeh. Tripsin inhibitorji se uničujejo s segrevanjem in fermentacijo. Podobno velja tudi za druge stročnice, ki niso užitne surove.

Fitična (fitinska) kislina (fitin je sol fitične kisline s kalcijevimi in magnezijevimi ioni) je prisotna v številnih rastlinah, posebej v stročnicah in žitih, in sicer najpogosteje v semenskih ovojnicah in kličnih listih. Ima številne koristne učinke na naše zdravje: deluje kot dober antioksidant in varuje pred rakom dojke, debelega črevesa, jeter, prostate, kožnim rakom in levkemijo, znižuje raven holesterola in maščob v krvi. Stopnja zmanjšane absorpcije mineralov je ob prehrani, bogati z različno zelenjavo, in ob omejenem vnosu stročnic skoraj zanemarljiva.

Tofu – sojina skuta ali sir. Soja je (za razliko od mesa) uporabna tako v sladkih, kot tudi v slanih jedeh, le potrebno jo je, kot vsako živilo, znati pravilno uporabiti. V sladkih jedeh se uporablja navaden tofu (na sliki), saj jedi da voluminoznost, bogatost, v slanih pa se uporablja dimljeni tofu, ki ob odličnem okusu slani jedi doda tudi božanski vonj.

Z znanstvenimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da pri ljudeh, ki uživajo rastlinsko hrano, bogato z vlakninami, niso ugotovili pomanjkanja mineralov. Če uživamo v zadostnih količinah različno listnato zelenjavo, polnovredna žita, stročnice ipd., dobimo dovolj mineralov.

Škoda, ki bi jo naredile fitinska in oksalna kislina ter vlaknine, je bolj teoretična predpostavka in je škodljivost pretirano poudarjena. Dr. McDougall piše: “Ohranjanje naravnih ovojnic na žitnem zrnju z izogibanjem njegovi obdelavi bo ohranilo vlaknine in fitate v hrani.” Opazili so, da je dodajanje ovojnic riževega zrnja prehrani bolnikov z zgodovino ledvičnih kamnov učinkovit način za znižanje stopnje kalcija in dramatično zmanjšanje tvorbe kamnov.

Naslovna foto: Sojino mleko – eden prvih rastlinskih nadomestkov za živalsko mleko na tržišču.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE