KOLUMNA | Mateja Tuta: Moj prijatelj Ego
Ego si lahko nadene veliko različnih jaz-ov in veliko različnih obrazov. Samo zato, da ga človek ne bi prepoznal in posledično odkril in vzljubil samega sebe takšnega, kot v svojem bistvu je.
Veliko časa sem potrebovala in veliko različnih definicij sem prebrala o tem, kaj Ego sploh je. Na koncu sem ugotovila (zelo enostavno, kot vedno, ko človek nekaj dojame), da je Ego vse to, kar nisem jaz. Tisti drugi jaz, ki so ga že od malega učili, kakšen mora biti in postati. Kaj vse mora še popraviti, da bi ustrezal, ugajal, bil uspešen in sprejet. Zato, da bi “pasal” v okvirje in družbeno moralne norme. Ego je tisti naučeni del nas, ki raste, se razvija in krepi skozi človekovo življenje vse do takrat, dokler ga človek sam ne odslovi.
Najbolj je Ego na delu takrat, kadar človek prestopa na višje nivoje zavesti. Kadar si človek domišlja, da je z njim že opravil. Da se ga je že osvobodil. Takrat se Ego na vso moč trudi, da bi opravil svoje poslanstvo. Na vsak način hoče preživeti. Odene se v vse mogoče preobleke. Zna biti tudi prijazen in skrben in sili človeka, da se pretvarja in se kaže navzven takšnega, kot Ego želi, da ga vidijo drugi. Da človek potem hlini veselje, tudi če mu do veselja ni. Da skriva solze, tudi če bi se najraje razjokal. Da reče ja, pa tudi če bi najraje rekel ne.
Ego zelo dobro ve, da se človek najbolj boji bolečine. Trpljenja. Kot tudi ve, da človek skozi trpljenje in bolečino najbolje spoznava samega sebe. Zato bo naredil vse, da človek tega ne bi občutil. Da tega ne bi prepoznal. Na vsak način mu hoče prikriti to bolečino tako, da ga sili v omamo. Da si človek meče pesek v oči. Da si nadene rožnata očala in ne zmore prepoznati svojega pravega jaza. Svojega bistva. Tistega pravega, prvinskega sebe. Ego ne pozna meja. Lahko je tudi duhoven. Ko človeku pomaga, da vso znanost požre. Da vse ve in vse zna v teoriji. V praksi (življenju) pa mu nikakor ne gre. Da potem človek lahko pri vseh drugih pragih pometa, pred svojim pa ne.
Človeka sili tudi v samo-poškodbe. Samo zato, da ne bi prekinil te skupne pogodbe. Ego si nadene tudi vlogo žrtve. S prstom kaže na druge, zato da si človek ne bi zmogel priznati, da si je vse ustvaril sam. Ker to človeka najbolj boli. Zelo boli. Ampak, točno tam, kjer najbolj boli. Točno tam, kjer bi si mogel naliti čistega vina. Tam, kjer bi si mogel priznati svoje napake. Svoje šibkosti in pomanjkljivosti. Vse tisto, kar bi moral popraviti ali narediti drugače. Točno tam se Ego postavi in človeku ponudi iluzije, da ne bi zmogel in bi zbežal pred svojimi bolečimi spoznanji. Ne zavedajoč se, da mu s tem povzroča še več gorja. Kajti gorje je, ko človek na smrtni postelji spozna, da sploh ni živel.
Kdaj pa se dela, kot da ga ni. Oblečen v tisto, kar hočemo biti. Brez njega. Da se navdušimo in smo očarani. Da vidimo le dobro. Vse lepo. Vse prav. Da smo naivni. Samo- umevni. Da si ne znamo postaviti svojih meja. Uf je prefrigan ta Ego. Rad tudi pride, ko smo ranljivi. Pod krinko, da bi nas obvaroval pred bolečino, nam vsiljuje svoj prav. Nas komandira in kontrolira. Nas kritizira in nam hoče nabijati krivdo. Moralizira. Da nismo dovolj dobri. Neodgovorni. Da nas je lahko sram. Skrbi ga, da ne bi skrenili iz njegove poti in našli svoje poti. Tako je navajen. Ker smo dolgo skupaj hodili po tej poti. Z roko v roki. Žalosten je in užaljen, kadar se človek odloči, da bo odslej naprej šel lahko sam. Po svoji poti.
Ko človek svoj Ego prepoznava pri sebi, ga vidi tudi pri drugih. Takrat točno ne vem, ali naj to, kar vidim, tudi povem. Naj stopim na rano? Ker Ego ne bo. Naj pritisnem na vest? Ker Ego ne bo. Naj odprem so-človeku oči, ali naj dovolim, da bo svoj Ego zmogel videti sam.
Eh, ta moj Ego. Zdaj ga že dobro poznam. Sva se že spoprijateljila. Zato ga sprejmem in ga povabim tudi kdaj še na kavo. Da malo poklepetava. Pa mu rečem, da naj ne skrbi. Da sem v redu. Da bom sama. Da zmorem, in da zaupam. Da zdaj sama opazujem svoje odzive. Da zdaj sama odpravljam svoje neprave načine. Da dobivam zdaj svoje uvide.
In potem gre. Dokler spet ne pride. Malo pogledat. Me preizkušat. Ali sem še vedno tako trdna. Ali sem še vedno stabilna. Vztrajen je. Zelo vztrajen. Vedno znova se trudi, da bi me zamajal v svojih na novo postavljenih stališčih, ki ne temeljijo na Egu. In ga spet z vsem svojim sočutjem (in razumevanjem) sprejmem. Vem kaj hoče. Vem kako je nastal. Pomirim ga in mu rečem, da ni nič hudega. Naj mi dovoli, da se zjočem. Naj mi dovoli, da se zrušim. Naj mi dovoli, da se izgubim. Naj mi dovoli, da ga pozabim. Nič hudega. Bom že. Potrebujem svoje izkušnje. Potrebujem svoje lekcije. Kajti le tako se bom lahko spet smejala. Le tako se bom lahko spet dvignila. Le tako se bom lahko spet našla. In le tako sem bom lahko spet spomnila, kdo v svojem bistvu sem.
