Aleksandrov kotiček | Kaj se mora zgoditi v otroku, kako nepopisno obupan mora biti, da se odloči za samomor?
VPRAŠANJE: Pred kratkim je učenka osnovne šole v Logatcu naredila samomor. Kaj se mora zgoditi v otroku, kako nepopisno obupan mora biti, da se odloči za takšno dejanje? Menite, da lahko spričo trenutnega dogajanja – psihične in fizične zlorabe, ki so ji otroci v šolah podvrženi – pričakujemo še več takšnih dogodkov? Kdaj se bodo zbudili starši?
ODGOVOR:
Samomor je, tako kot osvojitev olimpijske medalje, skupinsko delo. Obravnavati bi ga morali kot umor in starše otrok do 18. leta, ki se odločijo za tak korak, zapreti. Tako popolno nasprotje vsega je, kar si kot zarodek, novorojeni želiš, da si je izvedbo samomora resnično težko zamisliti. Vse, kar ti je dano z rojstvom, je tako popolno, da je negacija tega nepredstavljiva. Pa se vendarle samomori dogajajo kot po tekočem traku.
Pri meni se je začelo, ko mi je pri sedmem letu umrl Starata in sem ostal sam med alkoholikoma in starejšim bratom. Tako popolno in usklajeno so se znali delati norca iz mene (podlaga je bila spolna zloraba pri 11. mesecu), da sem bil do 14. leta skoraj na dnevni bazi na vrhu stolpnice in z nogama bingljal v brezno, ki naj bi me odrešilo. Nazaj sem prišel k Starimami, z upanjem, da jih prerastem.
Vedel sem, od kod prihajam in da na Svetu ni le resnica, ki mi jo zlobno v glavo vbijata alkoholika. Brat jo je sprejel brez težav in je enako zahteval od mene. Upiral sem se jim na vseh področjih, vsakodnevno. Pa smo bili navzven tako lepo urejena družina. Nikomur se niti sanjalo ni, da se za tesno zaprtimi vrati vsak večer načrtuje samomor, ki bo naredil konec vsem bolečinam. Teti se je še zazdelo kdaj, da z mano ne delajo prav, pa me je le stisnila k sebi in mi zagotovila, da bom kmalu odrasel in jim bom lahko ušel.
Pa so dnevi do 18. leta tako dolgi in prav nič se ne spremeni. Starša sta bogova in otrok ostaja nevedna pokora. Toliko služb ostaja na papirju, kot jih je naštela ravnateljica, a iskrenosti, ki bi priznala, da niti ena ne deluje, ni premogla.
“Samomor trinajstletnika se je lahko zgodil pri dveh, treh letih, le za realizacijo je bilo treba počakati. Samomor ni obup, samomor je večna želja po pravičnosti, naravnosti, resničnosti. Ampak, žal, v trenutku, ko je izveden, se pokaže njegov drugi obraz …”
Samomor je proces. Dokazuje, da o otrocih vemo premalo. Sploh o prvih letih, ko živimo v zanikanju in prepričanju staršev, da se otrok vsega tega kasneje ne bo spomnil. Zlorabljen dojenček na tak ali drugačen način je zaznamovan. Preusmerjen. Sam sebi zaradi zlorabe ne pripisuje več polne vrednosti. V šoli se to, kar se je zgodilo doma, le potrdi. Če otrok doma ni podrejen, ga šola ne bo podredila. Zato tudi največji umi, ki so preučevali življenja najmlajših, trdijo, da problematičen otrok ne obstaja, so le problematični starši.
Največja težava ostaja spolnost. Otroke obravnavamo, kot da so do 18. leta med nogami votli, kar je zelo daleč od resnice. Sistem, kot ga imamo od vrtca naprej do srednje šole, ne omogoča otroštva med vrstniki. Druženje pred tablo, v klopi med poukom ali na hodniku ne šteje, saj takrat nisi sproščen. Tako je raziskovanje spolnosti podvrženo nekemu slabemu občutku, kot da delamo nekaj narobe.
Pred stotimi leti je Alexander S. Neill rotil, naj otroku ne dopovedujemo več, da izvira iz greha in da je med nogami vhod v pekel, pa glej si ga no, še zdaj je večina otrok podvrženih črnomašniškemu verouku – Montessori, Valdorf … In ker otrok ne zmore, da se ne bi dotikal mednožja, se začne pogrom. Vsak, ki sreča odraslega, da ga “razsvetli”, je kandidat za samomor, saj po dogodku dejanja ne zmore procesirati.
Samomor je tipičen dokaz, da otrok ni opazil ob sebi ene same duše, s katero bi lahko delil bolečino. Vsi prijatelji, ki so končali s samomorom, so imeli to težavo. In, kar je absurdno: na pogrebu je bilo na stotine ljudi …
Izumetničenost, narejenost, zlaganost … To so vrline, ki jih otrok po naravi ne more sprejeti za svoje in prvih nekaj let se mu to dopušča. Prehod, ki se zgodi med vrtcem in osnovno šolo, pa je nekaj, kar ubija oz. povzroči največ samomorov. In tu ne gre le za spolnost. Za obnašanje gre, za ukaz, da odslej naprej ni več šale. Ali boš narejen, pohabljen, ali pa te ne bo …
Veliko poguma in optimizma je potrebno, da odskočiš, da vdihneš vodo, se zategneš z zanko … A pozor! S samomorom ne rešimo prav ničesar. Prav v tem trenutku obstanemo, ko se nam življenje konča, in prav v tej težavi se bomo, po dolgem dolgem času, spet zbudili, da jo premagamo na Zemlji, v fizičnem življenju. Duša v nasprotju z naravno smrtjo ob samomoru popolnoma izpari, saj smo jo z dejanjem samomora izničili. Ostane le najmanjši delec tega, kar imenujemo duša, in to se ujame v kamen, skalo. V najmanjšo možno obliko čutenja in doživljanja, od koder je najtežje začeti, osmisliti novo življenje.
Samomor nam tudi dokazuje, da otrok doživlja že v maternici, saj so otroci, ki v trenutku rojstva le čakajo, da lahko naredijo samomor, da pobegnejo staršema, staršu, ki ga zaničuje, odstavlja, mu ne daje topline. Toliko staršev je, ki od otroka pričakujejo vso ljubezen tega sveta, sami pa niso sposobni nuditi najmanjše enote ljubezni. Koliko staršev sliši svoje otroke? Zakaj se vsi najmlajši otroci tako derejo? Zakaj ponavljajo po desetkrat, da so uslišani? Zlovešči krog “imeli so me za bebca, imam te za bebca” se ne zaključi. In tudi z druge strani, ko so otroci zakonski partnerji samohranilkam, samohranilcem je enako smrtonosen.
“Samomor je proces. Dokazuje, da o otrocih vemo premalo. Sploh o prvih letih, ko živimo v zanikanju in prepričanju staršev, da se otrok vsega tega kasneje ne bo spomnil. Zlorabljen dojenček na tak ali drugačen način je zaznamovan. Preusmerjen. Sam sebi zaradi zlorabe ne pripisuje več polne vrednosti …”
Glavni razlog za samomore otrok je naše ne-védenje, naš idiotizem, ki nas prepričuje, da je za spremljanje otroka dovolj dober spolni odnos, ki se prime. Dokler bomo tako neuki in ignorantski za vso svetovno znanost, ki se nabira predvsem v zadnjih desetletjih, bodo naši malčki skakali z nebotičnikov in se utapljali, obešali.
Nikakor ni težava v njih, ampak smo idiotski mi, saj v celoti negiramo najzgodnejše otroštvo, v katerem se nam zdi, da se otroku lahko zgodi karkoli, on tako in tako ne bo doumel, kaj se dogaja. In potem si prereže žile, starša pa se spremenita v najpokornejši bitji na svetu. Laž. Gnusno. In še bolj gnusno je to, da staršev nihče ne kliče na odgovornost, saj se spremenijo v žrtve.
Samomor trinajstletnika se je lahko zgodil pri dveh, treh letih, le za realizacijo je bilo treba počakati. Samomor ni obup, samomor je večna želja po pravičnosti, naravnosti, resničnosti. Ampak, žal, v trenutku, ko je izveden, se pokaže njegov drugi obraz – prekleli smo nekaj, kar nam je bilo sveto.
Samomor ni rešitev nobenega položaja, zato vsem vam, ki ga dodelujete v sebi: preusmerite misli v akcijo, ki vam ne vzame življenja. Ne iščite pomoči od zunaj, najdite jo v sebi. V tišini, da se spomnite, kako lepo je živeti, saj je življenje sprememba, ki lahko iz pekla, v trenutku, postane nekaj najlepšega. Moč je v nas in v zavedanju, da slabe misli rodijo slabo, dobre pa vedno, vedno, vedno dobro.
Pa še nekaj: življenje prav vsakemu da nekoga, ki mu je blizu. Ne prečrtaj ga in ostal boš med nami, ki nam je dano, da kamen spremenimo v most.
V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).
