Aleksandrov kotiček | Ali so vsi otroci, ki so edinci, “razvajenčki”?
VPRAŠANJE: Ali so vsi otroci, ki so edinci, “razvajenčki”? Če starši, ki imajo enega otroka, nimajo želje po še enem (ali več), ali bi “morali” kljub temu imeti še enega, da bi zadostili pričakovanjem družbe? Na vsakem koraku namreč poslušamo, da otrok “mora imeti družbo”, da “ni dobro, da je sam”, ali pa celo, da “ni moderno”, če imaš samo enega. Poleg tega naj bi bili edinci bolj razvajeni. Če si starši, ki ne čutijo želje po še enem otroku, kljub temu omislijo še enega, samo zato, ker je tako bolj “prav”, kakšno uslugo s tem pravzaprav naredijo temu otroku, ki pride na svet, ne da bi bil resnično zaželen?
ODGOVOR:
Odgovor ne bi mogel biti bolj preprost: otrok bi bilo toliko, kolikor bi jih Bog dal, če ne bi izumili zaščit pred zanositvijo. Tokrat se vidi, da slednje ne prinašajo le lepih stvari, ampak so odgovornost za število otrok prenesle z Boga na človečka. In tako danes velja, da se z enim otrokom še lahko ločiš, z dvema pa skorajda ne več. Več kot dva sta le tam, kjer se trudijo za želeni spol, pa jim ne uspe, ali kjer je grunt še vedno tako velik, da ne gre drugače.
Lahko bi rekli, da je število otrok odvisno od zveze, v katero smo vpleteni pod odejo. Ljubimci “kot po navadi”, bi rekel Cankarjev Ivan, rodijo le enega in so avtorji samohranilstva. Veliko resnih parov se zadovolji s fantkom in punčko – eden zate, eden zame. Veliko parov pa prav drugi otrok dokončno pokoplje, naj si bo rojen ali le zaželen.
Lahko torej trdimo, da je število otrok odvisno od kakovosti partnerstva. In tudi odnos do otroka, otrok je odvisen od partnerstva. Ko med partnerjema namesto privlačnosti zavlada naveličanost, so vsi otroci ogroženi, en sam pa je mrtev, saj ga nesrečna starša pojesta. V Sloveniji že dolga leta opažam, da ljubezni med partnerji ni več oz. je zelo redka, ljubezen med starši in otroki pa je pedofilska in vseprisotna. Namerno pravim pedofilska, saj se starši namesto s partnerjem ljubezensko hranijo z otrokom in to naučijo tudi otroka, da ljubezen dobi doma, spolnost pa včasih lahko živi drugje, na skrivaj, da mame in očeta ne prizadene preveč. In otrokom, ki obvladajo svojega starša, s katerim sta prijatelja in ne starš/otrok, danes pravimo razvajeni otroci. Meni se smilijo in jim pravim zakonski partnerji svojih staršev, kar sem bil tudi sam.
“Ko si bomo ustvarili takšna zavetišča tudi v Sloveniji, bo postavljeno vprašanje odveč. Imeti otroka bo spet veselje in dogodivščina, ki nas ne poje. Z veseljem se mu posvetimo prva tri leta in ga imamo potem doma na obisku ob praznikih, počitnicah ali kratkem četu na telefonu, med tem, ko prikličemo sestrico, bratca …”
Da ne zaidem … Poglejmo raje, kako je vse skupaj videti skozi otrokove oči. “Mami, oči, kdaj bom dobila sestrico, bratca?” “Mami, oči, jaz bi še enega bratca/sestrico!” Najsrečnejši so tisti, ki lahko med sabo igrajo nogomet v polnih postavah, na velikih igriščih. Otroške želje hitro utišamo, ker se ne zavedajo ekonomije.
In danes je imeti enega otroka PREDRAGO. Smo pa zelo poceni, pravi prijateljica, ki se je vrnila iz Londona. Z bogatim partnerjem sta izračunala, da dveh otrok nista sposobna spraviti skozi šole, ki jima jih privoščita, zato sta se vrnila v pristan otroštva, kjer je cenejše.
Naj se vrnem k vprašanju. Ja, enega otroka ne priporočam, z otrokovega vidika, saj se vedno preveč naveže na starše in stane preveč, da se ne. Kar pa ni osamljen primer in tu velja razmislek, ki se ga izogibate. Vsi otroci se preveč navežejo na starše. Kako to odpraviti? Je možno drugače?
Sprejeti je treba osnovno spoznanje otroške psihologije, da sta otroku starša zanimiva do 3. leta. Potem mu ne moreta prav nič več ponuditi, otrok že pozna vse njuno, zato odide preko ograde dvorišča. Večina se z mano ne bo strinjala, ker prva tri leta otroku niso posvetili dovolj pozornosti, saj so najprej čakali, da se usede, potem, da shodi, potem, da spregovori, no, in zdaj niso vajeni z njim komunicirati, tako da so bolj tiho, so se pa nanj navadili in ga hočejo blizu …
In po prvih treh, petih letih mora otrok od doma. V Svet, kjer bo živel do smrti.
Zato Summerhill, zavetišče, ki že stoto leto deluje, kar je postavil Alexander S. Neill v Leistonu, streljaj od Londona. Varno zatočišče, kjer živiš s sovrstniki in si deležen vsega najboljšega na svetu: domišljije z igro in znanja, ko se ti ga zljubi. Vse drugo prinese življenje in vezi z domom ostajajo ljubeče, nezahtevne, svete. Otrok je samostojen, poln volje do življenja in ga ne vodi zamera do staršev, domačega okolja, ampak želja po napredku. Ko se vrne iz internatnega zavetišča Summerhill, je izučen v poklicu ali pripravljen za sprejemca na faksu, svoje starše pa ljubi in spoštuje.
Ko si bomo ustvarili takšna zavetišča tudi v Sloveniji, bo postavljeno vprašanje odveč. Imeti otroka bo spet veselje in dogodivščina, ki nas ne poje. Z veseljem se mu posvetimo prva tri leta in ga imamo potem doma na obisku ob praznikih, počitnicah ali kratkem četu na telefonu, med tem, ko prikličemo sestrico, bratca … Otroci se bodo rojevali v družinah še potem, ko se bo prvi vrnil z Ambasade otrok, kot pravim sam, da bi morali imenovati ta zavetišča ustvarjalnega Otroštva iz miru.
Zavedajmo se že, da je otrok med odraslimi v tujem svetu in mu je za mentalni in fizični razvoj nujno potreben njegov svet domišljije, sovrstnikov, sobojevnikov.
Vse prevečkrat otroci pogubijo svoje starše, ali bolje, jim uničijo sanje, naj si bo s tem, ker so preveč ali premalo zaželeni, zato je čas, da pristopimo k rešitvi, ki bo univerzalna. Zaupajmo mu, namesto da živimo namesto njega.
“Ko med partnerjema namesto privlačnosti zavlada naveličanost, so vsi otroci ogroženi, en sam pa je mrtev, saj ga nesrečna starša pojesta. V Sloveniji že dolga leta opažam, da ljubezni med partnerji ni več oz. je zelo redka, ljubezen med starši in otroki pa je pedofilska in vseprisotna.”
Alexander S. Neill se je vse svoje življenje učil od otrok, zato mu velja prisluhniti. Otrok ne smemo videti kot svojo lastnino, ampak le kot priložnost, da nekomu pomagamo priti do lepšega trenutka, kot ga živimo sami.
Otroci niso ljubljenčki, ki ne presežejo petega leta. Ogledalo nas samih so, čeprav fizično majhni in nebogljeni, so v sebi borci večjih razsežnosti, kot jih mi še pomnimo. Moramo jih bolj spoštovati. Prenehati moramo z zlorabo otrok za zagotovitev svojega preživetja, svoje ljubezni, svojega obstoja.
Biti mama, pravijo, je dosmrtni poklic. Grozljivo. Grozljivo, ker ne povedo, kakšnega odraslega takšne matere ustvarijo. Ženska ima pravico do Življenja tudi, če rodi.
Otroci morajo postati bolj naravni, kar pomeni, da moramo mi do njih pristopati bolj stvarno, bolj naravno, najlepši pa so, ko so izgubljeni v družbi sovrstnikov. Takrat se učijo najhitreje in izražajo najiskrenejše …
Ko bomo mi, ki nam je jasno, ustvarili takšne pogoje za otroštvo, bo vprašanje splava izginilo iz naših glav. Na splav lahko gledamo iz odrasle ali duhovne perspektive. Duša, ki čaka, da se končno rodi, se ne strinja s tem, da nocoj vzameš tabletko ali si natakneš gumico. Biti za splav se zdi grozljivo. Več nas je …
Naj torej velja še naprej: več zaželenih otrok je v hiši, večje je v hiši veselje.
V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).
