1984 – “kultni antiutopični roman 20. stoletja”
V rubriki Knjižni kotiček bomo predstavljali knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše.
Prva knjiga, ki si jo bomo pogledali, je vrhunski roman 1984 angleškega pisatelja Georga Orwella.
George Orwell: 1984
George Orwell (1903-1950), s pravim imenom Eric Arthur Blair, je bil angleški romanopisec, esejist, novinar in kritik. Njegova najpomembnejša dela so Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, Poklon Kataloniji, Živalska farma in 1984. Roman 1984 je bil prvič izdan leta 1949 in opisuje namišljeni prihodnji svet, vendar ga mnogi označujejo kot preroško videnje totalitarizma. Svet, ki ga avtor opisuje v tej knjigi, je skrajno mrk in grozljiv, v marsičem pa je neverjetno zadel in dobesedno preroško napovedal prihodnje dogodke, med drugim denimo skoraj popolno ukinitev/izginitev zasebnosti v sodobni družbi in “Velikega brata”, ki nas podobno kot v Orwellovem romanu tudi v našem današnjem resničnem svetu nenehno opazuje in nadzira, kar je morda postalo še posebej očitno prav v zadnjem letu. Naravnost srhljiva je tudi podobnost med miselnimi zločini in Miselno policijo v romanu ter današnjo brezsramno cenzuro in diskreditiranjem vseh, ki razmišljajo drugače kot programirana večina.
Eno temeljnih opravil družbe v romanu 1984 je spreminjanje preteklosti, da ustreza sedanjosti.
V romanu je Veliki brat nekakšna absolutna, vseprežemajoča figura, ki vlada in bdi nad vsem in vsemi, čeprav ga nikoli nihče ne vidi in ni prav gotovo, ali v resnici sploh obstaja. Svet v romanu je razdeljen na tri velike države, ki so med seboj zapletene v večno vojno: Evrazijo, Eastazijo in Oceanijo. Winston Smith, glavni protagonist romana, živi v Oceaniji, kjer vlada Partija, na njenem čelu pa je Veliki brat. Winstonova naloga je, da na Ministrstvu resnice, kjer dela, preteklost prilagaja sedanjosti. To je eno temeljnih gonil in opravil te družbe in vladajoče Partije: preteklost je treba nenehno spreminjati, jo prilagajati tako, da ustreza sedanjosti. Vsi dokumenti, ki so pričali o preteklosti, kot se je zares zgodila, morajo biti uničeni in izbrisani, in preteklost popravljena tako, da ustreza sedanjosti, v obeh pa ima vedno prav večno nezmotljiva Partija. Oceanija ima tudi svoj uradni jezik – Novorek, v katerem so napisane vse parole, in ki naj bi do leta 2050 spodrinil Starorek in onemogočil vse druge načine mišljenja.
Po domovih ljudi in povsod drugje so nameščeni telekrani.
Ti hkrati sprejemajo in oddajajo, preko njih pa so ljudje pod nenehnim nadzorom. Opazovana so vsa njihova dejanja, besede, opažena je vsaka kretnja, pogled, vzdihljaj, sumljiv izraz na obrazu. Najhujši zločin je miselni zločin. Te vedno in povsod izsledi Miselna policija in prestopniki, ki so prepoznani za miselne zločince, preprosto izginejo. Ni jih več, izbrisani so z obličja zemlje, kot da niso nikoli živeli. Kljub vsesplošnemu nadzoru in pomanjkanju zasebnosti (s telekrani ni mogoče opazovati samo v temi), se Winston zateče v svoj notranji svet in začne pisati dnevnik.
Tako se glavni junak spusti v skrajno nespametno in nevarno početje in se že vnaprej obsodi na propad …
A ne more si pomagati, ker se globoko v njem nabira vse hujši odpor zoper način življenja in delovanja, ki mu je podvržen, drugačnega pa sploh ne pozna. Nenehno mora paziti, da se kako ne izda. Dovolj je že drobna kretnja, trzljaj, hipen izraz nezadovoljstva, ki huškne čez obraz. Že to je dovolj, da te vzamejo na piko. Winston se pogosto sprašuje, ali je bilo življenje vedno takšno. Je bilo kdaj bolje? Drugega kot tega se ne spomni, razen včasih, ko ga za delček sekunde preplavijo medli, skoraj nerazpoznavni spomini na otroštvo. Globoko v sebi občuti vse večji stud do Velikega brata, Partije in načina življenja, kot ga je prisiljen živeti; življenja, v katerem vladajoča elita postopno vse bolj ukinja mišljenje in zavedanje. Partijske parole se glasijo: VOJNA JE MIR, SVOBODA JE SUŽENJSTVO, NEVEDNOST JE MOČ.
V tem vse bolj mrtvem svetu uniformiranih človeških lutk se vseeno po nekem čudežu zgodi, da se Winston zaljubi.
Pravzaprav se najprej dekle zagleda vanj. Ko mu to na skriven način sporoči, se začneta skrivaj sestajati. Pri tem uživata vse, česar ne bi smela, in za kratke trenutke živita tako, kot ljudje ne smejo več živeti – srečno. V svetu Partije in Velikega brata je namreč prepovedana tudi spolnost – razen kolikor je nujno potrebno, da se zaplodijo otroci, ki jih Partija takoj vzame pod svoje okrilje in jih uči izdajati lastne starše. Seveda je strogo prepovedano tudi uživanje v spolnosti. Winston in Julija tvegata in pozabita na vse. Ko sta skupaj, sta v drugem svetu, v katerem ni ne Partije, ki jo oba sovražita, ne Velikega brata, ki bi ju nenehno opazoval. Prepustita se, čeprav oba vesta, da sta že vnaprej mrtva.
Nato se nekega dne razkrije, da ju že dolgo opazujejo.
Čeprav sta vedela, da bo prej ali slej prišlo do tega, ju šok in kruta realnost vseeno trdo zadeneta … Enako kot drugi prestopniki tudi onadva ne uideta hudemu, komaj predstavljivemu telesnemu in psihičnemu mučenju. Zločince zadržujejo, ironično, na Ministrstvu ljubezni. Čeprav jih tam mučijo, to počnejo zato, da bi jih spreobrnili oziroma, kot pravijo oni, OZDRAVILI. Vsi prestopniki, vsi, ki sovražijo Partijo in Velikega brata, so duševno bolni. Oni jih naredijo spet zdrave. Na koncu jih tako ali tako ustrelijo, a pomembno je, da s tega sveta odidejo ”ozdravljeni” – z ljubeznijo do Partije in Velikega brata v srcu.
Podobnost sveta v tem romanu s svetom totalitarizma, v marsikateri potezi pa tudi z današnjim svetom, je očitna.
Kaj pravzaprav pomenijo tiste tri partijske parole? Zelo dobro se jih da preslikati na današnji čas. VOJNA JE MIR – če vojna traja nenehno in neprestano, potem ni več nobene razlike med vojno in mirom, potem je isto, kot če bi bil ves čas mir. SVOBODA JE SUŽENJSTVO – tudi to je še kako res, sploh v sodobnem svetu. Kadar mislimo, da smo povsem svobodni, smo najbolj zasužnjeni. Smo sploh še lahko svobodni? Neprestano nam drugi diktirajo, kaj moramo kupiti, kaj moramo jesti, kaj moramo obleči, kako moramo izgledati, kaj moramo misliti in kaj govoriti, kam moramo iti na počitnice in kaj moramo delati. In delati moramo tisto, kar nas niti najmanj ne veseli – ker je pač treba, če hočemo sploh živeti. Dajejo nam iluzijo izbire, ki pa je zgolj in samo to – iluzija. Znotraj lastnih življenj se počutimo svobodni, a v resnici živimo v popolnem suženjstvu. In še: NEVEDNOST JE MOČ – ne bi mogli najti primernejše parole za današnji čas. V nevednosti množic je moč vladajoče peščice. Ljudje, ki spijo in se ne zbudijo iz svojega omrtvičenega spanca, dajejo moč peščici posameznikov, ki imajo vse niti v svojih rokah in ki lahko ob tem, ko drugi spijo, še naprej mirno krojijo usodo vseh po svoji volji.
Si lahko zamislimo, kako bi se svet spremenil, če bi se v tem trenutku vsi ljudje zbudili?
Spremembe bi bile tako korenite, tako vseobsežne, da si jih le težko predstavljamo. Naše edino upanje je v teh spremembah. A prebuditi se morajo MNOŽICE. Orwellov roman 1984 nam kaže, kam gremo. Svari nas, da slepo korakamo v pogubo, v smer, iz katere ni vrnitve. Nam je vseeno, da se bomo uničili, sebe, svoje otroke, ta planet in življenje na njem?
Berimo to in podobne knjige, razmišljajmo z lastno glavo in občutimo z lastnim srcem. Ugasnimo množične medije in se poglobimo vase. Prebudimo se.
V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!
