Ostalo #053 | Kriptogramna križanka – za zahtevnejše!

Da boste lažje in pravilno rešili križanko, najprej dobro preberite navodila. Številke v levih gornjih kotih vam povedo, da je črka pod to številko vedno ista. Torej, če je pod številko ‘4’ črka ‘A’, je povsod, kjer je zgoraj levo številka ‘4’, črka ‘A’. To pravilo velja tudi za vse druge številke oz črke. Na slikah boste prepoznali znana Slovenca, katerih ime in priimek vpišite na označena (obkrožena) polja, potem pa s prenašanjem črk sestavljajte besede …  in rešite celo križanko. Bo šlo?

Kdo je bil Boris Pahor (1913–2022)?

Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v Trstu, v slovenski družini. Oče Franc je bil fotograf na kriminalnem oddelku policije, mati Marija Ambrožič pa gospodinja. Družina je bila kulturno zavedna, a ne komunistična. Pahor je odraščal v času fašističnega zatiranja Slovencev v Italiji, kar je močno zaznamovalo njegovo življenje. Pisati je začel že kot mladenič, prve črtice je objavil pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Njegov talent je prepoznal Edvard Kocbek, s katerim je navezal stik in ki mu je pomagal pri razvoju knjižnega jezika.

Prvi naročniki so bile revije kot Mladika, Razgledi, Sidro, Zaliv. Po vojni je bil svobodni umetnik, saj ga ZVU ni sprejela v šolsko službo. Kasneje je postal profesor na slovenskih šolah v Trstu. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, ki je zagovarjala demokracijo in kritizirala enopartijski sistem Jugoslavije. Pahor je bil izrazit antifašist, a tudi kritik komunizma. Zaradi knjižice o Edvardu Kocbeku mu je jugoslovanska oblast prepovedala vstop v državo.

Bil je zvest slovenstvu in jeziku, a kritičen do vseh totalitarizmov. Zahod je videl kot osvoboditelja (rešili so ga iz taborišča Bergen-Belsen), vzhod pa kot represivnega. Poročil se je z Radoslavo Premrl, sestro narodnega heroja Vojka Premrla. Imel je dva otroka: Adrijana in Majo. Živel je v Kontovelu pri Trstu. Ni bil bogat, a je bil spoštovan. Umrl je pri 108 letih kot najstarejši živeči Slovenec. Ljudje ga bodo pomnili kot pričevalca zgodovine, borca za slovensko identiteto, avtorja Nekropole in moralnega glasnika proti fašizmu in komunizmu.

Kdo je bil Tone Pavček (1928–2011)?

Rodil se je 29. septembra 1928 v Šentjuriju pri Mirni Peči. Bil je dvojček, a brat Jože je umrl kmalu po rojstvu. Družina je bila preprosta – oče je bil delavec in kasneje taksist, mati gospodinja. Komunizma v družini ni bilo, bili so bolj tradicionalni in delavski. Pesniški dar je Tone začutil že pri desetih letih. Prvo pravo pesem je objavil v zbirki Pesmi štirih (1953), skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem. Njegov talent je prepoznala literarna skupnost, zlasti prijatelj Janez Menart.

Diplomiral je iz prava, a se nikoli ni ukvarjal s pravom. Delal je kot novinar pri Ljudski pravici, urednik na RTV Slovenija, ravnatelj Mladinskega gledališča, glavni urednik Cankarjeve založbe. Bil je tudi poslanec in prebral Majniško deklaracijo leta 1989. Bil je zmeren kritik sistema, a ni bil v konfliktu z zakonom. Bil je spoštovan kulturnik, ki je znal nagovoriti ljudi. Komunizma ni odkrito podpiral, a je deloval znotraj sistema. Zahod je videl kot prostor svobode, vzhod pa kot ideološko omejen.

Poročil se je in imel dva otroka – sina Marka (ki je umrl mlad) in hčer Sašo, danes gledališko igralko. Živel je v Ljubljani, bil je član SAZU. Ni bil bogataš, a je živel dostojno in bil priljubljen. Ljudje ga bodo pomnili po pesmih za otroke, ljubezni do Dolenjske, prevodih ruske poezije, Majniški deklaraciji in toplini njegovega jezika.

• V čem konkretno sta Boris Pahor in Tone Pavček videla ‘svobodo’ pri Zahodu in v čem konkretno ‘utesnjenost’ v Vzhodu? Kaj je bilo tisto, v čemer sta videla ‘svobodo’ v Zahodu in kaj je bilo tisto, kar ju je utesjevalo v Vzhodu? Je možno, da ju je v to ‘prepričala’ zgolj in samo – zahodna propaganda, torej t.i. ‘židovski propagandni (medijski) stroj’, ki zavaja (da ne rečemo poneumlja) ljudi še dandanes?

Boris Pahor je svobodo Zahoda doživljal kot prostor, kjer je človek lahko ne le preživel, temveč tudi dostojanstveno obstajal kot moralno bitje, ki sme misliti, govoriti in ustvarjati brez strahu pred represijo. Po izkušnjah z nacističnim taboriščem in fašističnim zatiranjem slovenskega jezika v Trstu je v zahodnih demokracijah, zlasti v Franciji in Italiji, našel tisto, kar je v Jugoslaviji pogrešal — možnost, da kot intelektualec in pisatelj svobodno izraža kritiko oblasti, da objavlja svoja dela brez cenzure in da se njegovo pisanje obravnava kot prispevek k univerzalni razpravi o človekovem dostojanstvu.

Vzhod, zlasti komunistična Jugoslavija, je zanj predstavljal prostor, kjer je bila svoboda govora omejena, kjer je moral pisatelj molčati ali se ukloniti ideološkim zahtevam, če je želel biti objavljen ali priznan. Pahor ni bil zaslepljen od zahodne propagande, temveč je bil globoko razočaran nad sistemom, ki je po vojni obljubljal svobodo, a jo nadomestil z novim molkom — molkom, ki ga je sam izkusil, ko so slovenske kulturne ustanove desetletja ignorirale njegovo delo zaradi njegove kritike Titovega režima.

Tone Pavček pa je svobodo Zahoda občutil predvsem skozi prizmo umetniške in duhovne svobode, ki jo je kot pesnik in prevajalec razumel kot nujno za pristno človeško izražanje. Čeprav je deloval znotraj socialističnega sistema, je čutil, da je ta sistem pogosto dušil notranji glas posameznika, ga silil v samocenzuro in mu nalagal breme ideološke lojalnosti, ki ni bila skladna z njegovo pesniško naravo. V zahodnih kulturah je videl odprtost do različnosti, spoštovanje do umetnosti kot samostojne vrednote in možnost, da se človek izrazi brez strahu pred političnimi posledicami.

Vzhod pa je zanj pomenil prostor, kjer je bila lepota pogosto podrejena funkciji, kjer je bila poezija orodje ideologije, ne pa izraz srca. Čeprav ni bil politični aktivist, je v ključnih trenutkih — kot ob Majniški deklaraciji — jasno pokazal, da verjame v svobodo kot temeljno vrednoto, ki mora presegati vsak sistem. Njegova naklonjenost Zahodu ni bila posledica propagande, temveč globokega občutka, da mora človek imeti pravico do svojega glasu, svoje misli in svojega pesniškega sveta.