Aleksander JakopičKolumneRevija 5D

Aleksandrov kotiček | Katere najpogostejše (in usodne) napake pri vzgoji otrok in svojem odnosu do njih so starši počeli nekdaj in katere počnejo danes?

VPRAŠANJE: Katere najpogostejše (in usodne) napake pri vzgoji otrok in svojem odnosu do njih so starši počeli nekdaj in katere počnejo danes? Kateri so tisti elementi vzgoje, ki bi jih izpostavili kot najbolj pogubne in škodljive za otroke, pa se jih danes (hote ali nehote) poslužuje večina sodobnih staršev?

Piše: Aleksander Jakopič

ODGOVOR:

Odgovor prek prsta bi bil: včasih so jih tepli, kar je bilo zelo narobe, danes jih malikujejo, kar pa je spet zelo narobe. Vendar vsesplošnega odgovora ni, saj so že pred sto in več leti poznali pravi pristop do otroka, a so bili, ti, ki so ga poznali, v manjšini, tako kot smo danes.
Pristop do otroka je zelo pogojen z družbenopolitičnimi razmerami, kar je bila in ostaja največja napaka. Freud in sodobniki so odprli nov pogled na izvor in začetek življenja, pa je zanos trajal le do druge svetovne vojne. Kar naprej zmaguje, da je otroka treba oblikovati po sebi, da se bo znašel v tem krutem svetu, čeprav se večina od teh, ki tako vzgajajo, ne znajde.

Danes imamo helikopter starše, ki vse naredijo namesto otroka. Povedo mu celo, kaj in kako razmišljati, še preden si vzame čas, da razmisli sam. Časa za to mu danes nikoli ne ostane. Posledice bodo nepredstavljivo grozljive.

Bili pa so tudi včasih (morda jih je bilo nekaj malega več) otroci ceste, za katere sta pomembna le obleka in hrana – če so izdelali osnovno šolstvo, so jih razglašali, kot jih še danes, za uspešne. Morda se jim še danes godi bolje.

Menim, da se je (in še bolj se bo moral) odnos do otrok spremenil, ko se je pojavila Psihologija. Bila je prva veda, ki je črnomašniško zavedanje, da je otrok posledica smrtnega greha, postavila na laž. Zato ji še danes mečejo polena pod noge, a resnica, ki jo Ψ odkriva, ostaja nespremenjena. Čeprav te dni črnomašništvo spet izteguje nenasitne kremplje, prihodnost ni na njegovi strani, saj ga preteklost vleče v pozabo. Po zatonu cerkve torej velja pričakovati tudi zaton klinične psihologije in uveljavitev vseh drugih Ψ, ki učijo, kako in zakaj tako z novodošlim kot z otrokom in najstnikom.

Tako nekoč kot danes si otroke lastijo. To je strašljivo. Pa vendar vsak starš spozna resnico, ko ga vprašaš, ali je on last svojih staršev …

Današnja največja napaka je, da otroci nimajo otroštva, saj celotno obdobje, ki mu je namenjeno, preživijo v naročju svojih staršev, tako rekoč brez sovrstnikov. Z njimi imajo stik le pred tablo in na šolskem hodniku, na rojstnih dnevih in plačanih interesnih dejavnostih. Izginilo je DVORIŠČE in z njim vse njegove radosti, skrivnosti, modrosti.

Aleksander Jakopič: “Današnja največja napaka je, da otroci nimajo otroštva, saj celotno obdobje, ki mu je namenjeno, preživijo v naročju svojih staršev, tako rekoč brez sovrstnikov. Z njimi imajo stik le pred tablo in na šolskem hodniku, na rojstnih dnevih in plačanih interesnih dejavnostih. Izginilo je DVORIŠČE in z njim vse njegove radosti, skrivnosti, modrosti.”

Kot posledica so se pojavile stvari, ki jih doživljamo prvič v zgodovini človeštva – otroci so zakrneli v telo, možgane in duha.

Prav tako grozljiva značilnost današnjega časa je, da se je ljubezen, ki je od nekdaj kraljevala med staršema, preselila med starše in otroke. Običajno so deklice žene očetom in fantki možje materam. To traja že tako dolgo, da že čutimo prve posledice poročenih otrok. Že Napoleon je bil takšen, zdaj pa jih spet “ven meče”: takšnih je veliko pomembnih moških v javnem življenju. Prav tako nam niso v pomoč dekleta v politiki, ki, to je zanimivo, večinoma živijo sanje svojih očetov. Zato ne one ne oni nimajo notranje moči in vedno nastopajo s položaja avtoritete, oblasti (aktualne ali nekdanje).

Pravi pristop do otrok temelji na zaupanju, ki pa ga moramo najprej podariti sebi.

In ko nas zaupanje vase okrepi, se izrazimo, uresničimo z vztrajnostjo, odločnostjo in pogumom, da ne nehamo ustvarjati. Le streha nad glavo, nekaj vode in malo kruha pa se zgodi. In tako, po svoji realizaciji, gledamo tudi na otroke.

Zaupamo jim, da zgodbo prinašajo s seboj, kot smo jo prinesli sami, in da so čuvani, kot je Življenje čuvalo nas, zato vemo, da jih ni treba vzgajati, ampak jim moramo nuditi le toplo in ljubeče zavetje.

Z internatno šolo po zgledu Summerhilla – z Ambasado otrok bomo otrokom omogočili otroštvo med sovrstniki, kar s sabo potegne tudi nemoten razvoj genitalij in spolnosti, brez vmešavanja odraslih. Kakšne bonitete nam to prinese, ko ne bo več zatrtih spolnih prestopnikov … In po opravljeni srednji šoli ali strokovnem izpitu iz obrti se bodo otroci vračali v naročje staršev, ki jih bodo še vedno ljubili … Tega danes od otrok, ki so vzgajani tako, kot so, skoraj nihče več ne pričakuje. Otroci že po osnovni šoli sovražijo starše in učitelje, po opravljeni gimnaziji oz. obrtniški šoli pa cel svet in življenje, čeprav je še celo pred njimi.

Za naravni pristop do otrok bo treba najprej pomesti pred svojim pragom in se odreči naključni nosečnosti, saj ta nikoli, ali bolje, skoraj nikoli ne prinese ničesar dobrega. Ko bodo otroci le še posledica zavestne odločitve, se rek, da so posledica smrtnega greha, ne bo več prijel, in sovražnost, ki jo zdaj zlivate na otroke, ker partnerja, s katerim sta jih spočela, ne prenesete več, bo hladen spomin na nore čase.

Otroci so prihodnost, ki pa se je tako bojite, da jih raje v popolnosti pokorite, da bodo znali živeti preteklost. Še dobro, da nič ni tako, kot odloči človek, pravi stari rek. A sam bi vseeno rad storil kaj v korist širšega zavedanja glede otrok, preden Bog odloči, kako mora biti.

Glavno vodilo mora biti: Ne stori drugemu tega, kar ne bi rad, da drugi stori tebi, in morda še dodatek Alexandra Neilla: Svoboden si, da počneš vse, kar želiš, dokler se to ne dotakne drugega. Takrat je poleg svobode potreben tudi svoboden, ljubeč dialog.

Pred otroki se ne smemo bahati s svojim znanjem, ampak poskrbeti, da jih naloga oživi, kar jim je dano z naravo, in da jo sami uspešno rešijo.

Otrok, ki se že prvič sam potrudi do bradavice, drugič, tretjič to že zna, otrok, ki se sam odloči, kdaj in koliko bo jedel, kdaj bo izločal, bo SAMOREGULIRAN OTROK in s tretjim letom bo, v razumnih merah, popolnoma samostojen. Tako zelo, da se bo znašel že na dvorišču in bo komaj čakal, da s petimi odide na šolanje na Ambasado otrok z lastnim radiem, da nam končno pove, zakaj se mu je tako mudilo med nas.


V rubriki Aleksandrov kotiček nam Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v intervjuju), odgovarja na vaša vprašanja na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. Vprašanje Aleksandru lahko postavite tudi vi, če nam pišete na info@cajtng.net (pripis: za Aleksandra).

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE