KolumneRevija 5D

Branka Bilbija | Smisel življenja

Piše: Branka Bilbija

Živimo v času, ko se sprašujemo o smislu življenja, o njegovi vrednosti. Sama se sprašujem, zakaj so ena življenja vrednejša od drugih. Kako lahko gledamo ljudi umirati od lakote in si zatiskamo oči, medtem ko zase takoj skočimo v zrak? Je življenje mojega otroka vrednejše od življenja sirote iz Afganistana? Sama ne verjamem v moje in tvoje življenje. Verjamem v življenje samo. Ker kje se moje življenje konča in tvoje začne?

Človeštvo se utaplja v zmedi, ker iščemo nekaj, česar ni. Od malega nas sprašujejo, kaj bomo postali, kot da ni dovolj to, kar smo. Pravijo, da moramo najti smisel življenja. Dobiti službo, si ustvariti družino, zgraditi hišo. Pa hodim po cesti in opazujem ljudi, ki gredo na delo. Ne vidim radostnih obrazov. Ne vidim veliko zadovoljnih družin, ne slišim smeha iz sosedovih hiš. Ampak kako, če smo pokljukali vse s seznama? V dirki za smislom smo pozabili živeti. Ustvarili smo si psihološko past. Lovimo nekaj, kar ne obstaja, da bi se izognili temu, kar iščemo.

Naši organi delujejo sami od sebe, Zemlja se vrti, dan in noč se izmenjujeta, letni časi se spreminjajo, gravitacija deluje. Mi pa iščemo namen in bi radi pustili pečat, da bi si nas kdo zapomnil. Bolj kot iščemo namen, bolj se oddaljuje od nas. Ker nam nekaj manjka, pristopamo k stvarem in osebam z vprašanjem, kaj lahko dobimo od njih. Bivše partnerje zapuščamo in obsojamo, ker so nas pustili prazne, in gremo naprej v iskanju drugega smisla, tistega pravega, tokrat zares.

Vse, kar življenje pričakuje od nas, je, da ga živimo in da mu rečemo JA. To, kar slišimo kot tiktakanje ure, ni ura, ampak naša življenja. S samim rojstvom se začnemo približevati smrti. Vsak dan smo ji bližje in zato vedno bolj hlastamo po tem smislu, da ne bi umrli, ne da bi ga kdaj okusili. Zato raziskujemo luno, ne da bi raziskali lastno telo, letimo na druge planete, a nismo prehodili niti poti od glave do srca.

Potrebno je prenehati iskati smisel življenja in se vprašati, kaj lahko doprineseš svetu in ne, kaj boš drugim izpulil iz rok. Da je nekdo bogat, mora biti nekdo reven. Ko vidiš in sprejmeš življenje takšno, kot je, lahko postaneš ljubezen in jo deliš z drugimi. Takrat nosiš odgovornost za svoje življenje, občutke in misli. Preprosto živiš življenje. In če posvetimo pozornost življenju, ne bomo nikoli več čutili potrebe po iskanju smisla. Ničesar nam ni potrebno izpolniti ali doseči. Lahko samo živimo. Ker če bi namen res obstajal, kaj bi ljudje počeli potem, ko bi ga dosegli?

Zato vas vprašam: kaj, če je vse, kar je, le življenje? Ta črtica na nagrobniku med letnico rojstva in smrtjo, ki je nihče ne opazi. In kaj, če moraš biti nič, da lahko postaneš vse? In če moraš čutiti ponižnost, da te lahko kdo res ceni? Če moraš reči “ne vem”, da bi resnica našla pot do tebe? Če moraš nehati govoriti in začeti poslušati, a ne osebe s televizije in radia, ampak tisti “hi-hi” glas v tebi, ki spregovori, ko utišaš vse ostalo, ki pride na površje, ko veš, da si dovolj in da življenje samo je, takšno, kot je, brez smisla, a popolno.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE