Po predavanju Mattiasa Desmeta v Celju, sva šla naslednji dan še v Ljubljano. Po koncu predavanja sem mu zastavil vprašanje o iskrenem govoru v zvezi s sistematično uporabo in zlorabo živali. Desmet je podal precej tipičen in pričakovan odgovor. Izpostavljanje problematike industrijske reje in pridelave mesa, zagovarjanje humanega klanja in domačih kmetij itd. Navrgel je kar nekaj nesmislov in logičnih zmot. Zaplezal se je že takoj na začetku. Najprej je povedal, da ima doma ovce, in da MORA kdaj kakšno zaklati. Mi je takoj vse dol padlo. Ne, ne rabiš je zaklati. To ni potrebno. In ravno za to gre pri mojem vprašanju. Če bi zares govoril iskreno, bi rekel, da jo ŽELI zaklati. Da ŽELI ubijati. Ker mu je všeč okus njenega mesa. Ker mu je užitek ob hranjenju bolj pomemben od njenega življenja. To pa je egoizem. In ne samo to – to je ultimativno izdajstvo! Izdajstvo pa je popolno nasprotje iskrenosti o kateri govori. S svojim odgovorom je tako nehote potrdil, da je pri tej temi (vsaj zdi se tako) najtežje premagati ego in govoriti iskreno.

Ko mi kdo poskuša s takšnim zanosom prodati idejo o majhni družinski kmetiji kot prijazni alternativi industrijski reji, me kar zmrazi. Na nek način je to še huje. Vsaj iz vidika iskrenosti. Te živali človeku zaupajo. On pa jim zarine nož v vrat. Predstavljajte si, da bi svoje življenje, ali še huje, življenje svojega otroka, zaupali nekomu, ki mu bo na koncu ravnodušno prerezal vrat. Kako grozno mora biti to spoznanje za te uboge živali, ki ne vedo, da je človek v katerem vidijo prijatelja, v resnici njihov krvnik. Zariniti nož v nekoga, ki ti zaupa je največja prevara in izdaja. Človek, ki ubija tiste, ki mu zaupajo, ni zaupanja vreden človek. In nič humanega se ne zgodi, ko ubijemo nekoga, ki ne želi umreti. Humano klanje je samo po sebi oksimoron in sinonim za neiskrenost.

Desmet je potem še malo zašel v romantiziranje umora. Ker želi pač pojesti svojo ovco. To se mu zdi romantično, ker je lahko pri tem bolj human. Med čustveno nabito idealizacijo klanja, je govoril tudi o vedno prisotnem dvomu, kar pomeni, da mu nekaj trka na vest, a kljub temu to še vedno počne. Želja po hranjenju z njihovim mesom je še vedno močnejša. Končal je z mislijo, da se strinja, in da je možno, da bomo v prihodnosti popolnoma prenehali s konzumiranjem mesa. Glede na to izjavo (če ni na delu kognitivna disonanca), bi se torej moral zavedati, da lahko živimo zdravo, ne da bi to počeli. In če se zaveda tega, bi moral vedeti tudi to, da živali ubijamo po nepotrebnem. Ubijanje po nepotrebnem pa je etično napačno. V kratkem intervjuju, ki ga je imel pred predavanjem, je poudaril, da je potrebno družbo organizirati na temelju etičnih načel. Jaz pa dodajam: To da živali spravljamo v obstoj samo zato, da jih lahko ubijemo in pojemo (ali pa, da jih uporabljamo kot stroje za proizvodnjo izločkov katerih okusi so nam vseč), je v popolnem nasprotju z moralo in etiko.

Ko je Desmet odgovarjal na moje vprašanje, sem v njegovih besedah kljub vsemu ves čas čutil, da želi biti iskren, in da se ta neiskrenost dogaja na nezavedni ravni. Ne zaveda se (še), kakšne nesmisle govori, ko govori o živalih. O živalih ne razmišlja. Ne razume jih. Že ko je rekel “something has to die” je bilo jasno, da na njih gleda kot na surovino. In mene kar razžalosti, ko vidim, da sicer zelo razmišljujoč in kritičen človek, ki mu ni vseeno za sedanjost in prihodnost družbe, tako hitro izgubi stik, ko gre za živali. Živali niso stvari! Žival je “someone” ne “something”! Ker pa je Desmet razmišljujoč človek, verjamem, da bo razmislil tudi o tem.

Njegovo predavanje mi je bilo sicer zelo všeč in po večini se strinjam z njim. Priporočam ga vsem (link v komentarju), tako kot njegovo knjigo Psihologija totalitarizma. Predvsem njegovo glavno sporočilo o naši odgovornosti do iskrenega govora je res zaresoniralo z mano. Zato tudi to pišem. Ker moram biti iskren. Besede izgubijo vrednost, če niso usklajene z dejanji. Potrebno je samo ozavestiti in ponotranjiti dejstvo, da živali niso surovina, ki je dana človeku v uporabo. Živali so predstavniki različnih vrst prebivalcev Zemlje, ki imajo – tako kot človek – svoje družine, svoje življenske potrebe, svoje interese, svoje emocije in svoja stališča. Pravico imajo biti tukaj in svobodno živeti v miru – nič manj kot človek. Prvi korak pri odpravi izkoriščevalske strukture moči je, da prenehamo biti del tega. Dokler sami drugim počnemo to, kar ne želimo, da drugi počnejo nam, pa je ves trud zamanj. To ni iskrenost. Resničen moralni test je v našem odnosu do najšibkejših – do živali. In toliko ljudi pade na njem.

VIDEO: Govor resnice – pot iz množične hipnoze, Mattias Desmet, Kino Šiška, Ljubljana, sLOVEnia, 14.4.2024