Ostalo #063 | Amerikanka s pregradami

Amerikanko s pregradami rešujete popolnoma isto kot klasično amerikanko, le da tu besede izhajajo tudi za pregradami, ne le za črnimi polji. Če boste prebrali črke z obkroženih polj po vrsti od 1 do 19, boste dobili imeni in priimek osebe s slike, ki bi na današnji dan praznoval(a) svoj 144 rojstni dan.

Vodoravno:

1. svet (knjiž.), 10. prestol, 11. slovenski duhovnik, planinec in skladatelj, Jakob (1845-1927), 12. trta, katere grozdje zgodaj dozori, 13. avtomobilska oznaka za Rijeko, 14. ameriški predsednik, Barack, prvi črni predsednik ZDA, 16. del roke od zapestja do prstov, 18. čistilka v TV Dober dan, pogosto muslimansko žensko ime, 19. jutranja, kakor poživilna, a škodljiva pijača, 20. nepismen človek, kdor ne zna pisati in brati, nevednež, 23. vrednost znaka desetiške številke pred stotico (mat.), 24. zabit, neumen človek (pog.), 29. (V)ito (T)aufer, 30. spretnost, ročnost, zmožnost, pridobljena z vajo, 32. opica z dolgim gobcem in kratkim repom, 37. gora v Zahodni Makedoniji, 39. hrvaški parlament, 40. okusna morska riba, 41. pozitivna elektroda, 42. živalska noga, taca, 44. ameriški igralec Cruise, 45. ime prebivalca po kraju, 47. zanimanje za kaj, želja po nadaljnjem spoznanju, 49. seznam imen, 50. pozitivno naelektren ion, 52. konec polotoka, kopno, ki štrli v morje, 53. bogato ozaljšana kočija, znana iz pesmi Oliverja Dragojevića, 54. snažilka, 56. nekdanji svobodno voljeni vrhovni kozaški poveljnik, 57. samovladar, samodržec, nasilnik, tiran (ekspr.).

Navpično:

1. enota pesmi iz dveh ali več verzov, kitica (knjiž.), 2. tip vzhodnonemškega osebnega avtomobila, 3. besedica v nemških priimkih, ki pomeni plemiški naslov, 4. nekdanja angleška rock skupina, 5. odprta telesna poškodba, 6. kdor se dobrika, prilizuje (ekspr.), 7. kratica za – to je, 8. kdor vara, prevarant (ekspr.), 9. ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima, 15. najsvetlejša zvezda v ozvezdju orla, 17. mesto v Istri, 21. gorišče, žarišče (lat. focus), 22. medved (slabš.), 24. stolp z zvonom, del cerkve, 25. vrsta frizure, znane za temnopolte ljudi (ekspr.), 26. strokovnjak za urejanje naselij, arhitekt, 27. diplomatski uradnik na veleposlaništvu, najnižja stopnja v diplomatski karieri, 28. rastlina z enim srčastim listom, enim peresom, 31. reka v Srbiji, desni pritok Zahodne Morave, tudi jugoslovanska cigareta slabše kakovosti, 32. ročno orodje za zemeljska dela, 33. snov, ki daje prijeten vonj, 34. priprava za snemanje filmov, fotografski aparat, 35. bula mezgovnega tkiva, medicinski izraz za žlezno bulo, žleznjak, 36. ljudska pevka v Beli krajini, ljubkovalna oblika ženskega imena Katja, 37. hiter francoski ples, neke vrste četvorka, nastal okoli leta 1830, 38. kemična snov, ki se dodaja živilom za izboljšanje in/ali ohranjanje lastnosti, 43. radioaktiven kemijski halogen element (At), 46. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom, 48. italijanski pevec, ki je nastopil tudi na Evroviziji (In Sieme), Cotugno (1943-2023), 51. hokejist Zupančič, 55. Lavrencij.

Kdo je Mustafa Kemal Atatürk?

Mustafa Kemal Atatürk se je rodil 10. maja 1881 (po uradnem turškem državnem koledarju; dejanski datum ni zanesljivo dokumentiran) v Solunu, takrat pomembnem pristanišču Osmanskega imperija, danes pa delu Grčije. Solun je bil v tistem času živahno, večetnično mesto, kjer so se prepletali Turki, Grki, Judje, Slovani in Armenci. To okolje je močno vplivalo na njegovo razumevanje sveta, identitete in politike.

Njegov oče Ali Rıza Efendi je bil nižji državni uradnik in trgovec, mati Zübeyde Hanım pa je izhajala iz tradicionalne, versko bolj konservativne družine. Atatürk je bil po značaju bližje očetu: racionalen, moderen, usmerjen v znanje in disciplino. Očetova zgodnja smrt je družino pahnila v finančne težave, kar je mladega Kemala še bolj utrdilo v prepričanju, da je izobrazba edina pot naprej.

Šolanje je začel v lokalni posvetni šoli, nato pa nadaljeval v vojaški srednji šoli v Solunu, kjer je dobil ime Kemal (“popolnost”), ki mu ga je dal učitelj matematike zaradi njegove izjemne nadarjenosti. Kasneje je študiral na vojaški akademiji v Monastirju (današnji Bitola v Severni Makedoniji) in nato na Istanbulski vojaški akademiji, kjer je leta 1905 diplomiral kot štabni kapitan.

Že v mladosti je bil znan po izjemni disciplini, analitičnem razmišljanju, kritičnem odnosu do verskega fanatizma, modernističnih pogledih, sposobnosti strateškega vodenja.

Njegova vojaška kariera se je začela v Siriji, nadaljevala v Libiji, vrhunec pa je dosegla v bitki pri Gallipoliju (1915), kjer je postal nacionalni heroj.

Ko govorimo o Mustafi Kemalu Atatürku, govorimo o človeku, ki je v zgodovini 20. stoletja eden redkih državnikov, ki je svojo državo ne le vodil, temveč jo ustvaril. Ne metaforično, temveč dobesedno. Iz razpadajočega, stoletja starega Osmanskega imperija, ki je bil po prvi svetovni vojni razkosan, ponižan in namenjen izginotju, je Atatürk izoblikoval moderno, sekularno, nacionalno turško republiko.

Njegova zgodba je zgodba o volji, ki se ne ukloni, o človeku, ki je razumel, da se svet spreminja, in da se mora z njim spremeniti tudi narod, če želi preživeti.

Atatürk je bil vojak, ki je postal državnik, in državnik, ki je postal simbol. Njegova pot se začne v vojaških šolah, kjer je že zgodaj pokazal izjemno disciplino, inteligenco in sposobnost strateškega razmišljanja. V Gallipoliju, kjer je leta 1915 ustavil britansko‑avstralsko invazijo, je postal legenda. Tam se je rodil mit o Kemalu – poveljniku, ki se ne umakne, ki ne popusti, ki razume, da je včasih treba stati na mestu, tudi ko se svet ruši.

Po porazu Osmanskega imperija je bil točno tak človek potreben. Zavezniške sile so želele razkosati Anatolijo, Grčija je zasedla Smirno, Istanbul je bil pod okupacijo. V tem kaosu je Atatürk naredil nekaj, kar se zdi skoraj neverjetno: zavrnili so ga lastni sultani, a je za sabo potegnil narod.

Ustanovil je odporniško gibanje, zbral razkropljene ostanke vojske, organiziral parlament v Ankari in začel vojno za neodvisnost. Ko je leta 1923 razglasil Republiko Turčijo, je bil to trenutek, ko se je zgodovina obrnila.

Toda njegova največja veličina ni bila vojaška zmaga. Njegova največja veličina je bila vizija.

Atatürk je razumel, da se narod ne more dvigniti, če ostane ujet v preteklosti. Zato je začel eno najradikalnejših modernizacij v zgodovini: odpravil je kalifat, uvedel sekularno državo, prepovedal verske zakone v politiki, uvedel civilni zakonik po švicarskem vzoru, dal ženskam volilno pravico, uvedel latinico, reformiral šolstvo, spremenil oblačilno kulturo, spodbujal znanost, industrijo in nacionalno identiteto.

To ni bila reforma. To je bila civilizacijska revolucija.

Atatürk je verjel, da mora biti država moderna, racionalna, znanstvena. Verjel je, da mora biti narod izobražen, ne podrejen. Verjel je, da mora biti Turčija del sveta, ne njegova opomba.

In kar je najpomembnejše: verjel je, da se moč države ne meri v vojski, temveč v kulturi, znanju in samozavesti.

Seveda ni bil popoln. Bil je avtoritaren, pogosto neizprosen, njegova modernizacija je bila vsiljena od zgoraj navzdol. Toda v zgodovini je redko, da bi človek v tako kratkem času tako globoko preoblikoval identiteto naroda.

Atatürk ni bil samo voditelj. Bil je arhitekt. Arhitekt naroda, ki ga prej ni bilo.

Ko je umrl leta 1938, je za sabo pustil državo, ki je bila neprimerljivo bolj moderna, stabilna in samozavestna kot tisto, kar je podedoval. Turčija je bila še vedno polna napetosti, protislovij in izzivov, a je imela nekaj, česar prej ni imela: temelj.

Atatürk je postal simbol – ne zato, ker bi bil popoln, ampak zato, ker je bil človek, ki je razumel, da se narod lahko dvigne samo, če se dvigne sam.

Njegov portret še danes visi v šolah, pisarnah, domovih in trgovinah po vsej Turčiji. Ne kot idol, temveč kot opomnik: da se prihodnost ne zgodi sama od sebe. Da jo je treba ustvariti.

In to je Atatürkova največja zapuščina: da je iz naroda, ki je izgubljal vse, ustvaril narod, ki je verjel, da lahko postane vse.

(Vir: UI)