Osmerosmerka #054

V spodnjem liku poiščite in prečrtajte spodaj navedene besede, na preostalih (neprečrtanih) črkah pa boste prebrali priimek sovjetskega voditelja, ki je zaznamovala konec obdobja intenzivnega totalitarizma v ZSSR. Ime mu je bilo Josif, umrl pa je na današnji dan leta 1953.

Besede:

AJVAR, ALPAR, ARABKA, ATENE, ATLET, BIVOL, BOVLA, BRZICA, CAPRI, EMONA, FAKIN, FICKO, GESTA, IZMIR, IZUMI, JULIJ, KAMRA, KARIM, KOPNO, KRACA, KREMA, KUHAČ, LEGAR, MELOS, NEČAK, NITKA, OPREZ, OROŽAR, PACEK, PAZAR, PEKTIN, PLANIKA, RAVNINEC, SODRA, SVING, ŠENOA, ŠIMIČ, ŠIVALKA, ŠVEDI, TLAKA, TRIER, TROBAČ, TRZAJ, TUNIS, UROLOG, USKLADIŠČEVANJE, VAŽIČ, VEŽBA, VRSAR, ZAPLOD, ZVEZA, ŽLIČAR.

Kdo je bil Josif Stalin?

Joseph (Josif) Stalin, rojen 18. decembra 1878 v gruzijskem mestu Gori kot Ioseb Jughashvili, je bil eden najvplivnejših in hkrati najbolj kontroverznih voditeljev 20. stoletja. Njegova pot od revnega otroka do absolutnega vladarja Sovjetske zveze je zaznamovana z izjemnimi dosežki, brutalnimi metodami in globokim vplivom na svetovno zgodovino.

Stalin je bil edinec. Njegov oče je bil čevljar in alkoholik, mati pa globoko verna ženska, ki si je želela, da bi njen sin postal duhovnik. Stalin se je šolal v pravoslavnem semenišču v Tbilisiju, kjer je prvič prišel v stik z marksistično literaturo. Leta 1899 je zapustil semenišče in se pridružil revolucionarnemu gibanju. Bil je večkrat aretiran, izgnan v Sibirijo (1), a se je vedno znova vrnil v politično delovanje.

Njegovo zasebno življenje je bilo zaznamovano z dvema zakonoma: prva žena Ekaterina Svanidze je umrla kmalu po poroki, druga, Nadežda Allilujeva, pa je storila samomor (2). Imel je štiri otroke, med njimi hčer Svetlano, ki je kasneje prebegnila v ZDA. Njegov odnos do družine je bil hladen, pogosto celo krut.

Po Leninovi smrti leta 1924 je Stalin s političnimi manevri in zavezništvi izrinil tekmece, zlasti Leona Trockega, in prevzel oblast. Njegov režim je temeljil na strahu, represiji in kultu osebnosti. V 1930-ih je sprožil množične čistke, v katerih je bilo ubitih na sto tisoče ljudi, milijoni pa so končali v gulagih. Kljub temu je Stalin Sovjetsko zvezo spremenil iz agrarne države v industrijsko velesilo, njegovi petletni načrti pa so prinesli hitro industrializacijo, a tudi lakoto (3), zlasti v Ukrajini, kjer je Holodomor zahteval milijone življenj.

Med drugo svetovno vojno je Stalin sprva sklenil pakt z nacistično Nemčijo, a po nemškem napadu leta 1941 je postal ključni zaveznik Zahoda (4). Pod njegovim vodstvom je Rdeča armada premagala Hitlerja, kar je utrdilo Stalinov status kot svetovnega voditelja. Po vojni je razširil sovjetski vpliv na vzhodno Evropo in začel hladno vojno z ZDA (5).

Stalinov odnos do drugih voditeljev je bil previden in pogosto manipulativen (6). Do Američanov je bil nezaupljiv, a pragmatičen; do Vatikana sovražen, saj je katoliško cerkev videl kot ideološkega sovražnika (7). Sprva je podpiral ustanovitev Izraela, a se je kmalu obrnil proti njemu, ko se je izkazalo, da ne bo sovjetski satelit. Do Londona je bil ambivalenten: spoštoval je Churchillovo moč, a hkrati sovražil britanski imperializem (8). Do Kitajske je bil pokroviteljski, a zadržan; Mao Zedongu je pomagal, a mu ni zaupal. Korejo je videl kot strateško točko za širjenje komunizma, a je pazil, da Sovjeti ne bi bili neposredno vpleteni v vojno. Do Irana je imel imperialne ambicije, želel je nadzor nad naftnimi viri, a se je moral umakniti pod pritiskom ZDA (9).

Stalin je umrl 5. marca 1953 zaradi možganske kapi (10). Njegova smrt je sprožila val olajšanja, a tudi negotovosti. V Rusiji je bil dolgo čaščen kot junak, a po razkritjih o njegovih zločinih (11) se je njegov ugled zamajal. Danes ga nekateri Rusi še vedno vidijo kot močnega voditelja, ki je državi prinesel moč in spoštovanje, drugi pa kot tirana, ki je povzročil neizmerno trpljenje (12).

Njegova zapuščina je kompleksna: industrijski razvoj, zmaga nad nacizmom, širitev komunizma — a tudi množični poboji (13), zatiranje svobode in strah. Stalin je bil figura, ki je oblikovala 20. stoletje, a za ceno človečnosti (14).

---

• (1) Kateremu revolucionarnemu gibanju se je pridružil, zakaj je bil aretiran in izgnan v Sibirijo? Kdo ga je preganjal in zakaj? Kakšna so bila stališča nasprotnikov oz ljudi, ki so ga aretirali in izgnali?

Joseph Stalin se je revolucionarnemu gibanju pridružil konec 19. stoletja, ko je kot mladenič v Tbilisijskem semenišču prvič prišel v stik z marksistično literaturo. Leta 1898 se je pridružil Ruski socialdemokratski delavski stranki (RSDLP), ki je bila takrat ilegalna in razdeljena na dve glavni frakciji: boljševike in menjševike. Stalin se je hitro opredelil za bolj radikalne boljševike, ki so zagovarjali centralizirano partijsko strukturo in revolucijo kot sredstvo za prevzem oblasti.

Njegovo politično delovanje je bilo od vsega začetka povezano z nezakonitimi aktivnostmi, kot so širjenje revolucionarne literature, organiziranje stavk, agitacija med delavci in celo roparski napadi za financiranje gibanja. Zaradi teh dejanj je bil med letoma 1902 in 1913 aretiran sedemkrat in izgnan v Sibirijo šestkrat, pri čemer mu je petkrat uspelo pobegniti iz izgnanstva.

Stalin je bil izgnan v oddaljena sibirska naselja, kot sta Narym in Kureika, kjer je preživel več let v izolaciji. Čeprav izgnanstvo ni bilo vedno strogo — v nekaterih primerih je imel stik z lokalnim prebivalstvom, pisal pisma in bral knjige — je bila glavna kazen izolacija in ekstremne razmere, ne pa prisilno delo.

Njegovi preganjalci so bili carski oblastniki, ki so v njem videli nevarnega revolucionarja, sposobnega destabilizirati režim. Njihova stališča so temeljila na strahu pred marksistično revolucijo, ki je ogrožala monarhijo, družbeni red in lastninske odnose. Carski režim je politične nasprotnike obravnaval kot grožnjo državi, zato so bili revolucionarji, kot je Stalin, pogosto izgnani brez sodnega procesa, zgolj na podlagi političnega prepričanja.

Nasprotniki, zlasti menjševiki in liberalni reformisti, so menili, da so Stalinove metode preveč nasilne in dogmatične. Kritizirali so njegovo avtoritarnost, pomanjkanje demokratičnega dialoga in pripravljenost uporabiti teror kot sredstvo političnega boja. Kasneje, ko je Stalin že prevzel oblast, so se mnogi nekdanji tovariši — kot Trotski, Zinovjev, Kamenev in Buharin — znašli med žrtvami velikega terorja, saj jih je Stalin videl kot potencialne grožnje svoji oblasti.

Stalinova zgodnja revolucionarna pot je bila torej zaznamovana z neomajno zvestobo boljševizmu, nezakonitim delovanjem, ponavljajočimi se aretacijami in vztrajnim odporom proti carskemu režimu, ki ga je videl kot utelešenje zatiranja in neenakosti. Njegovi nasprotniki so ga preganjali, ker so v njem videli nepredvidljivega in nevarnega agitatorja, ki je ogrožal temelje imperija — in zgodovina je pokazala, da so imeli prav.

• Omenjaš menjševike. So mišljeni manjševiki, gre za napako?? Za kaj so se zavzemali menjševiki? Ali je bila RSDLP edina stranka, zakaj je bila ilegalna, kdo ni dovolil te stranke in zakaj?

Da, izraz menjševiki je pravilen — ne gre za napako. Gre za transliteracijo iz ruskega izraza меньшевики, ki pomeni “manjšina”, čeprav so bili sprva številčno celo močnejši od boljševikov. Menjševiki so bili ena od dveh glavnih frakcij znotraj Ruske socialdemokratske delavske stranke (RSDLP), ki se je razcepila na boljševike in menjševike po ideološkem sporu leta 1903.

Menjševiki so zagovarjali postopen prehod v socializem, sodelovanje z liberalnimi strankami in demokratične reforme. Verjeli so, da mora Rusija najprej razviti kapitalizem in buržoazno demokracijo, preden bo zrela za socialistično revolucijo. Boljševiki, ki jih je vodil Lenin, pa so zagovarjali takojšen prevzem oblasti s strani delavske klase in centralizirano partijsko strukturo, ki bi vodila revolucijo.

RSDLP je bila ilegalna, ker je delovala proti carskemu režimu. Carska oblast ni dovoljevala političnih strank, ki so zagovarjale konec monarhije, razlastitev plemstva in uvedbo socializma. Stranka je bila prepovedana, njeni člani pa so bili pogosto aretirani, izgnani ali prisiljeni delovati v tajnosti. Stalin se je pridružil boljševikom, ker je verjel v radikalno revolucijo in v moč centralizirane oblasti.

Menjševiki so bili kasneje izrinjeni iz političnega prostora, zlasti po oktobrski revoluciji leta 1917, ko so boljševiki prevzeli oblast. Mnogi menjševiki so bili aretirani, izgnani ali ubiti, saj so predstavljali alternativo boljševističnemu modelu. Njihova usoda je bila podobna usodi drugih opozicijskih skupin, ki so bile pod Stalinom sistematično zatirane.

• Kdo je bil ta car, ki ni dovoljeval strank? So bili to morda Romanovi? Do kdaj so bili potem na oblasti in kdaj so prišli na oblast?

Car, ki ni dovoljeval političnih strank, je bil Nikolaj II, zadnji vladar iz dinastije Romanov, ki je Rusiji vladala več kot tri stoletja. Romanovi so prišli na oblast leta 1613, ko je bil za carja izbran Mihail Romanov, in so ostali na oblasti vse do 1917, ko je Nikolaj II med februarsko revolucijo prisiljen abdicirati.

V času Nikolaja II je bila Rusija avtokratska monarhija, kar pomeni, da je imel car popolno oblast nad zakonodajo, sodstvom in izvršilno vejo oblasti. Politične stranke, zlasti tiste, ki so zagovarjale konec monarhije, socialne reforme ali revolucijo — kot RSDLP — so bile prepovedane, saj so ogrožale obstoječi red. Carska oblast je represivno zatirala vsakršno politično organiziranje, cenzurirala tisk in uporabljala tajno policijo za nadzor nad prebivalstvom.

Romanovi so bili simbol tradicionalne, konservativne Rusije, ki se je upirala modernizaciji in demokratičnim spremembam. Njihova vladavina se je končala v času velikih družbenih nemirov, vojne izčrpanosti in gospodarske krize, kar je omogočilo vzpon revolucionarnih gibanj in končno boljševistično revolucijo oktobra 1917. Po revoluciji je bila celotna carska družina usmrčena leta 1918 v Jekaterinburgu, kar je simbolično zaznamovalo konec carske dobe v Rusiji.

• Kdo je financiral stranko RSDLP, kdo je financiral boljševike, Stalina in Lenina? Od kod jim sredstva, da so bili tako močni, da so zrušili rusko carsko dinastijo Romanovih? Obstaja kakšen sum, da je bil zadaj Zahod, morda Židi, morda Sionisti, Khazarji?

Vprašanje o financiranju boljševikov in širših ozadjih revolucije je že dolgo predmet zgodovinskih razprav, pa tudi številnih teorij. Dejstva kažejo, da je bila revolucija rezultat več dejavnikov — notranjih in zunanjih — in da so sredstva prihajala iz različnih virov, ne pa iz ene same skupine ali države.

RSDLP in kasneje boljševiki so se financirali predvsem z donacijami simpatizerjev, članarinami, prodajo revolucionarnega tiska in celo z oboroženimi ropi bank, ki so jih imenovali “ekspropriacije”. Lenin je bil v izgnanstvu v Švici, kjer je prejemal podporo od socialističnih organizacij. Leta 1917 pa je Nemčija omogočila njegovo vrnitev v Rusijo z znamenitim “zapečatenim vlakom”, saj je želela, da Rusija izstopi iz prve svetovne vojne. Obstajajo tudi dokumentirani primeri, da so nekateri zahodni finančniki, zlasti iz ZDA, imeli stike z boljševiki, bodisi iz geopolitičnih interesov ali zaradi upanja na gospodarske koristi v novi Rusiji.

Kar zadeva teorije o vlogi Judov, sionistov ali Khazarjev, je treba biti zelo previden. Res je, da so bili nekateri vodilni revolucionarji judovskega porekla, kot Leon Trotski, vendar to ne pomeni, da je šlo za etnično ali versko motivirano gibanje. Takšne trditve pogosto izvirajo iz antisemitizma in so zgodovinsko neutemeljene. Khazarji kot zgodovinska skupnost so izginili že v srednjem veku in nimajo povezave z dogodki 20. stoletja.

Revolucija je bila predvsem posledica dolgotrajnega nezadovoljstva z avtoritarnim režimom, vojne izčrpanosti, revščine in politične represije. Boljševiki so znali izkoristiti trenutek, organizirati množice in ponuditi radikalno alternativo, ki je obljubljala konec vojne, zemljo kmetom in oblast delavcem. V tem kontekstu so bili njihovi uspehi bolj posledica razmer v Rusiji kot pa zunanjih zarot.

• Glede na to, da je Rusija vojaško gledano najmočnejša svetovna velesila, ki ta leta odbija še en (Putin pravi, da zadnji) napad Zahoda, ali obstaja možnost ali indici, da Rusija spet postane carska monarhija (kar se je, morda tudi s pomočjo Zahoda oz Židov, prisilno končalo daljnega leta 1917), Putin pa njen car??

Kar zadeva tvoje vprašanje: možnost, da bi se Rusija ponovno preoblikovala v carsko monarhijo, je danes predvsem teoretična in simbolna. Čeprav Vladimir Putin v marsičem deluje kot sodobni car — z močno centralizirano oblastjo, dolgoletnim vladanjem in kultom osebnosti — uradna obnova monarhije ni na politični agendi. Obstajajo posamezniki in skupine, ki si želijo vrnitve monarhije, pa tudi potomci Romanovih, ki živijo v tujini in ohranjajo zgodovinsko dediščino, vendar nimajo realne politične moči.

Putin sam se nikoli ni javno zavzel za obnovo monarhije, čeprav se v javnosti pogosto pojavljajo primerjave med njim in nekdanjimi carji. Njegov slog vladanja, poudarek na tradicionalnih vrednotah, pravoslavni cerkvi in nacionalni identiteti daje vtis, da se Rusija vrača k nekaterim elementom imperialne simbolike, a to ne pomeni, da bo formalno uvedena monarhija.

Kar zadeva teorije, da je bila carska oblast leta 1917 prisilno končana s pomočjo Zahoda, Judov ali sionistov, je treba poudariti, da gre večinoma za spekulacije in teorije zarote, ki nimajo zgodovinske podlage. Res je, da je Nemčija pomagala Leninu priti v Rusijo, da bi destabilizirala carstvo med prvo svetovno vojno, vendar to ni bila zarota v etničnem ali verskem smislu. Judovski posamezniki so bili med revolucionarji, a revolucija ni bila etnično motivirana.

Rusija danes ostaja močna vojaška sila, z jasno avtoritarnim političnim sistemom, ki pa je formalno še vedno republika. Če se bo politična kultura še naprej razvijala v smeri personalizirane oblasti, se lahko simbolno približa monarhiji, a brez formalne spremembe ustave.

• (2) Zakaj je Nadežda Allilujeva storila samomor?

Nadežda Allilujeva, druga žena Josepha Stalina, je storila samomor novembra 1932, stara komaj trideset let. Čeprav uradna sovjetska razlaga dolgo ni priznala resničnih okoliščin njene smrti, so kasnejši viri in pričevanja razkrili, da je bila njena smrt posledica globokega osebnega in političnega obupa.

Njeno razmerje s Stalinom je bilo napeto in pogosto boleče. Čeprav je bila sama iz revolucionarne družine in politično aktivna, je bila vse bolj razočarana nad Stalinovim brutalnim vladanjem, zlasti nad posledicami prisilne kolektivizacije in lakote, ki je prizadela milijone ljudi. Po nekaterih virih naj bi Nadežda odkrito kritizirala Stalinovo politiko in se z njim pogosto prepirala, kar je vodilo do hudih osebnih konfliktov.

Na večer pred njeno smrtjo naj bi med njima izbruhnil silovit prepir na uradni večerji v Kremlju. Stalin naj bi jo javno ponižal, kar naj bi bilo kaplja čez rob. Po vrnitvi domov je Nadežda v svojem stanovanju v Kremlju storila samomor s pištolo. Nekateri viri celo omenjajo, da je bila njena smrt morda posledica nasilja ali celo ukaza, vendar za to ni trdnih dokazov.

Njeno dejanje je bilo globoko pretresljivo za tiste, ki so jo poznali, in za njene otroke. Njena hči Svetlana je kasneje zapisala, da je bila mati občutljiva, idealistična in razočarana nad tem, kar je postajala Sovjetska zveza pod Stalinom. Sam Stalin je po njeni smrti postal še bolj zaprt vase in paranoičen, kar je dodatno zaostrilo njegov odnos do sodelavcev in državljanov.

Nadeždin samomor je tako odraz osebne tragedije, pa tudi simbol razkola med idealizmom revolucije in brutalnostjo režima, ki ga je Stalin utelešal.

• Ali je kdorkoli kadarkoli raziskoval smrt Nadežde Alilujeve, ali so obstajali sumi, da je bila umorjena?

Smrt Nadežde Alilujeve, druge žene Josifa Stalina, je bila dolgo zavita v skrivnosti in uradno predstavljena kot posledica bolezni — zlasti zastrupitve ali vnetja slepiča. V resnici pa je šlo za samomor, ki ga je Stalinov režim dolgo prikrival. Nadežda je umrla 9. novembra 1932, potem ko se je po burnem prepiru s Stalinom umaknila v svojo sobo in se ustrelila v srce s pištolo znamke Walther. Tudi njuni otroci so bili sprva prepričani, da je umrla zaradi bolezni, saj jim resnice niso povedali. Hči Svetlana je šele deset let pozneje iz britanskega tiska izvedela, kaj se je v resnici zgodilo.

Obstajajo sicer špekulacije, da bi lahko šlo za umor, vendar večina zgodovinarjev meni, da je šlo za samomor, ki je bil posledica dolgotrajne depresije, osebne stiske in napetega odnosa s Stalinom. Nadežda je bila izobražena, samostojna in politično aktivna ženska, ki se je pogosto upirala Stalinovemu nadzoru. Kritizirala je njegove metode, vključno z lakoto v Ukrajini, in se ni bala izraziti nestrinjanja. Stalin pa je bil do nje pogosto ponižujoč, hladen in nasilen. Njuno razmerje je bilo polno konfliktov, kar je še poglobilo njeno duševno stisko.

Po njeni smrti je Stalin ukazal odstraniti vse dokumente, povezane z dogodkom, zdravnika, ki je pregledal truplo, pa naj bi dal celo usmrtiti, da bi preprečil širjenje informacij. Čeprav je bil Stalin po njeni smrti močno prizadet in naj bi celo razmišljal o odstopu, je dogodek še dodatno utrdil njegovo paranojo in okrepil njegovo brutalnost.

Tako obstajajo indici, da je bila smrt politično občutljiva in da je režim storil vse, da bi jo prikril. Vendar pa ni trdnih dokazov, da bi šlo za umor — večina virov potrjuje, da je šlo za samomor, ki je bil posledica osebne tragedije in življenja ob diktatorju, ki ni dopuščal svobode niti v lastnem domu.

• Ali je Nadežda razmišljala, da bi zapustila Josifa? Obstaja možnost, da ni upala? Obstaja možnost, da je hotela, pa je zato ‘morala’ umreti? Koliko je za verjeti britanskemu tisku, če vemo, da je lažiranje informacij Zahodu v navadi oz rutina? Zakaj je dal Stalin sicer odstraniti vse dokumente in celo usmrtiti zdravnika, če bi bilo kakor ‘vse čisto?’

Da, obstajajo dokazi in pričevanja, da je Nadežda Alilujeva večkrat razmišljala o tem, da bi zapustila Stalina. Po prepiru leta 1926 je za kratek čas odšla v Lenjingrad, kar je bil jasen znak, da je iskala oddaljenost od njega. Bila je neodvisna, izobražena in politično aktivna, kar je bilo v ostrem kontrastu s Stalinovo potrebo po nadzoru. Po poročilih je večkrat razmišljala, da bi odšla z otroki, a se je verjetno zavedala, da bi to imelo hude posledice — tako zanjo kot za njene bližnje.

Je obstajala možnost, da ni upala? Zelo verjetno. Stalinov režim je bil izjemno represiven, tudi znotraj lastnega doma. Stalin je bil znan po paranoji, manipulaciji in brutalnosti, kar je ustvarjalo okolje, v katerem je bila svoboda skoraj nemogoča. Nadežda je trpela za depresijo, migrenami in zgodnjo menopavzo, kar je še poglobilo njeno duševno stisko. Njena hči Svetlana je kasneje zapisala, da je bila mati edina oseba, ki se je je Stalin bal, kar kaže na njeno moč — a tudi na nevarnost, ki jo je predstavljala za diktatorja.

Je bila njena smrt prikazana kot samomor, da bi prikrili umor? To je težko dokazati, a obstajajo zelo sumljivi elementi. Stalin je ukazal odstraniti vse dokumente o njeni smrti. Zdravnika, ki je pregledal truplo, je dal usmrtiti, kar je res izjemno nenavadno, če je bila smrt “čista”. Uradna razlaga je bila vnetje slepiča, kar je bila očitna laž — resnica je prišla na dan šele desetletje kasneje.

Kaj pa britanski tisk? Svetlana, njuna hči, je šele iz britanskega tiska izvedela resnico o materini smrti. Seveda je treba biti previden … Zahodni mediji so v času hladne vojne pogosto uporabljali senzacionalizem, da bi prikazali Sovjetsko zvezo v negativni luči, a v tem primeru so pričevanja iz več virov — tudi iz sovjetskih arhivov — potrdila, da je šlo za samomor, ne za bolezen. Britanski tisk je torej ni razkril sam, ampak je bil eden od kanalov, prek katerega je resnica pricurljala v javnost — in do lastne hčere.

Če združimo vse niti: Nadežda je bila ujetnica režima, ki ni dopuščal svobode niti v zasebnosti. Njena smrt je bila politično občutljiva, zato je bila zataškana, dokumentacija uničena, zdravnik odstranjen. Ali je bila umorjena? Ni dokazov. Ali je bila potisnjena v brezup? Nedvomno.

• Obstajajo torej indici, kljub vsemu, da njena smrt ni bila naravna, sicer ne bi dal Stalin odstraniti vso dokumentacijo in celo umoriti tudi zdravnika!! Njena ‘edina’ ‘napaka’ pa je bila, da se je nekoč zaljubila v napačnega moškega … Kaj še reči za konec o usodi Nadežde Alilujeve?

Nadežda Alilujeva je bila ujeta v svetu, kjer je bila svoboda le iluzija. Bila je mlada, izobražena, politično zavedna ženska, ki je živela ob človeku, ki je obvladoval imperij s strahom. Njeno razmerje s Stalinom je bilo vse prej kot harmonično — polno napetosti, ponižanj in ideoloških razhajanj. Ni bila le žena diktatorja, bila je tudi nekdo, ki je razumel, kaj pomeni odgovornost, resnica in človečnost. In prav to jo je uničilo.

Obstajajo jasni znaki, da je razmišljala o tem, da bi ga zapustila. A v Stalinovem svetu to ni bila možnost. Zapustiti njega ni pomenilo le ločitve — pomenilo je izdajo, nevarnost, morda celo smrt. Če je res želela oditi, je vedela, da bi s tem ogrozila sebe, svoje otroke in morda še koga. V takšnem režimu ni bilo prostora za upanje, le za tiho trpljenje.

Zato je povsem mogoče, da ni več videla izhoda. Da je bila njena smrt posledica obupa, ne le osebnega, temveč tudi političnega. In čeprav ni dokazov, da je bila umorjena, so okoliščine njene smrti tako sumljive, da je dvom upravičen. Stalin je ukazal odstraniti vse dokumente, zdravnika, ki je pregledal truplo, pa dal usmrtiti. Zakaj bi to storil, če bi bilo vse čisto? Zakaj bi lagali otrokom, zakaj bi desetletja skrivali resnico?

Britanski tisk je bil tisti, ki je Svetlani razkril, kaj se je zgodilo. Seveda je treba biti previden — Zahod je imel svoje interese, svoje propagandne motive. A v tem primeru se je izkazalo, da je bil vir resnice, ne laži. Potrdili so jo tudi sovjetski arhivi in pričevanja.

Nadežda ni bila le žrtev osebne tragedije. Bila je žrtev sistema, ki ni dopuščal svobode niti v srcu doma. Njena smrt je bila tiha eksplozija, ki je razkrila, kako globoko je bil Stalinov svet prežet z strahom, nadzorom in paranojo. In čeprav je bila dolgo pozabljena, ostaja simbol tistega, kar se zgodi, ko moč zaduši človečnost.

• (3) Na kakšen način je Stalin Sovjetsko zvezo spremenil iz agrarne države v industrijsko velesilo? Če so njegovi petletni načrti prinesli hitro industrializacijo, zakaj je prišlo potem do lakote, so preveč opustili agrarstvo?

Stalin je Sovjetsko zvezo spremenil iz agrarne države v industrijsko velesilo z radikalnim pristopom, ki je temeljil na centralnem načrtovanju in prisilni mobilizaciji virov. Leta 1928 je uvedel prvi petletni načrt, ki je prednostno usmeril državo v razvoj težke industrije, kot so jeklarska, premogovniška in strojegradniška panoga. Gradile so se tovarne, rudniki, elektrarne in železnice, pri čemer je bila celotna gospodarska dejavnost podrejena ciljem države. Da bi financiral to industrijsko revolucijo, je Stalin izkoriščal kmetijstvo kot vir kapitala, kar je pomenilo, da je zasebne kmetije ukinil in jih združil v kolektivne kmetije, imenovane kolhozi in sovhozi.

Ta kolektivizacija je bila nasilna in je sprožila odpor med kmeti, zlasti med premožnejšimi, ki so jih oblast označila za kulake in jih množično deportirala, zaprla ali usmrtila. Posledično je prišlo do množičnega uničenja živine, zmanjšanja pridelka in razpada tradicionalnega kmetijskega znanja. Poleg tega je država postavljala nerealne kvote za oddajo žita, kar je pomenilo, da so kmetje morali oddati več, kot so dejansko pridelali. V kombinaciji s slabimi vremenskimi razmerami je to povzročilo katastrofalno lakoto med letoma 1930 in 1933, ki je najbolj prizadela Ukrajino, južno Rusijo in Kazahstan. Umrlo je več milijonov ljudi, v Ukrajini pa je ta dogodek znan kot Holodomor, ki ga nekateri zgodovinarji označujejo kot namerno povzročeno lakoto.

Čeprav je Sovjetska zveza v nekaj letih postala druga največja industrijska sila na svetu, takoj za ZDA, je bila cena te preobrazbe izjemno visoka. Milijoni ljudi so umrli, družbene vezi so bile uničene, strah in represija pa so postali vsakdanji del življenja. Stalin je dosegel industrijsko moč, ki je bila ključna v drugi svetovni vojni, a pri tem skoraj izbrisal človečnost iz družbenega tkiva države.

• Mimogrede, ali so v Sovjetski zvezi leta 1917 potekale volitve, je Stalin zmagal na volitvah leta 1917, ko so padli Romanovi ali je oblast prevzel s silo? Kako je lahko prišel na oblast, očitno je moral imeti večjo podporo ljudi, kot pa Romanovi, ki so bili na oblasti? Na koliko let so bile volitve, ali je imel protikandidate, koliko mandatov je bil predsednik?

Da, novembra 1917 so potekale volitve za Ustavodajno skupščino (Constituent Assembly), ki naj bi oblikovala novo demokratično vlado po padcu carja Nikolaja II. Socialistična revolucionarna stranka (SR) je zmagala z večino glasov, medtem ko so boljševiki, ki jih je vodil Lenin (in med njimi je bil tudi Stalin), osvojili manjši delež. Kljub temu so boljševiki razpustili Ustavodajno skupščino januarja 1918, saj jim ni bila naklonjena, in vzpostavili enopartijsko oblast.

Stalin ni zmagal na volitvah leta 1917, niti ni bil takrat vodja države. Bil je član boljševikov in je sodeloval v oktobrski revoluciji 1917, ki je zrušila začasno vlado in vzpostavila komunistično oblast. Po Leninovi smrti leta 1924 je Stalin kot generalni sekretar Komunistične partije postopoma prevzel oblast. Svoj položaj je uporabil je za imenovanje zvestih kadrov, izločil je politične tekmece, kot sta bila Trotski in Zinovjev, svojo oblast pa utrdil z represijo, propagando in čistkami.

Volitve v času Stalina so bile vsaka štiri leta, vendar je bil na glasovnici le en kandidat, ki ga je odobrila Komunistična partija. Volitve so bile simbolične, saj ni bilo resnične izbire. Kandidati so bili pogosto neodvisni, a dejansko pod nadzorom partije. Protikandidatov v praksi torej ni imel. Čeprav je ustava iz leta 1936 obljubljala več kandidatov, je bila ta možnost hitro ukinjena. Poskusi neodvisnih kandidatov so bili zatrti, mnogi so bili pred volitvami aretirani.

Stalin ni bil predsednik v zahodnem smislu. Bil je generalni sekretar Komunistične partije (1922–1952), predsednik Sveta ministrov (1941–1953), njegova oblast pa je bila de facto doživljenjska, saj ni bilo omejitve mandatov.

Ali je imel večjo podporo kot Romanovi? Formalno da, saj je sistem ustvarjal videz množične podpore, v resnici pa je bila podpora zgrajena na strahu, represiji in propagandi. Romanovi so izgubili oblast zaradi vojne, lakote, socialne neenakosti in nezadovoljstva, medtem ko so boljševiki obljubljali zemljo, mir in kruh.

• So bile leta 1917 razpisane redne volitve ali izredne? Kako je padel car Nikolaj II., kdo ga je izvrgel s prestola, na kakšen način je ‘padla’ njegova oblast? Kako so lahko boljševiki razpustili Ustavodajno skupščino, če niso imeli izvršne oblasti?

Izredne volitve za Ustavodajno skupščino so bile razpisane 25. novembra 1917 kot odgovor na februarsko revolucijo, ki je zrušila carja Nikolaja II. Volitve so bile prve svobodne volitve v ruski zgodovini, z univerzalno volilno pravico, tudi za ženske. Namen volitev je bil oblikovati novo ustavo in demokratično vlado.

Car Nikolaj II. je ‘padel’ tako, da je 15. marca 1917, med februarsko revolucijo, abdiciral zaradi nemirov v Petrogradu, kjer so se množično uprli delavci in vojaki, zaradi izgube podpore vojske, ki se je pridružila protestnikom ter neuspehov v prvi svetovni vojni, ki so povzročili lakoto, kaos in nezadovoljstvo. Oblast je prevzela začasna vlada, ki jo je oblikovala Duma (ruski parlament).

Čeprav boljševiki niso zmagali na volitvah (zmagali so socialistični revolucionarji), so imeli nadzor nad vojsko in Sovjeti (delavskimi in vojaškimi sveti). Ko se je skupščina zbrala 18. januarja 1918, je zavrnila priznanje oblasti Sovjetov. Boljševiki in njihovi zavezniki so zapustili zasedanje, naslednji dan pa so vojaške enote razpustile skupščino. Lenin je trdil, da Sovjeti bolje odražajo voljo ljudstva kot skupščina, ki je bila izvoljena pred oktobrsko revolucijo.

Zakaj so boljševiki imeli moč brez izvršne oblasti? Po oktobrski revoluciji 1917 so boljševiki zasedli ključne institucije oblasti – Zimski dvorec, sedež začasne vlade, telekomunikacije, vojsko, železnice. Ustanovili so Sovjetsko vlado, ki je postopoma izrinila začasno vlado. Tako so imeli dejansko izvršno oblast, čeprav formalno še ne.

• Kaj pomeni abdicirati? Kako je prišlo do februarske revolucije, kdo je stal zadaj, kdo jo je financiral? Kaj se je zgodilo v februarski revoluciji? Je možno, da je zadaj stal Zahod oz židovski (sionistični lobi), ker je hotel destabilizirati SZ in osvojiti svet, kar poskušajo storiti tudi danes (od tod vojne v Ukrajini, Bližnjem vzhodu in drugod po svetu)? Kako je prišlo do oktobrske revolucije, ista vprašanja – ali obstajajo sumi ali celo dokazi, kdo je stal zadaj?

Abdicirati pomeni odpovedati se oblasti, zlasti vladarskemu položaju. Gre za formalen in dokončen odstop s prestola ali funkcije. Car Nikolaj II. je npr. abdiciral 15. marca 1917, kar pomeni, da se je prostovoljno odpovedal prestolu.

Kako je prišlo do februarske revolucije leta 1917? Glavni vzroki so bili – prva svetovna vojna ter milijoni mrtvih, lakota, gospodarski zlom, socialna kriza ter revščina, nezadovoljstvo med delavci in kmeti ter politična neučinkovitost (car ni uvedel reform, ignoriral je Dumo). Rasputinov vpliv na dvoru je še dodatno spodkopal zaupanje v monarhijo.

18. februar se je zgodila stavka v Putilovskih tovarnah, od 23. do 27. februarja so sledile množične demonstracije. Vojska se upre ukazom in se pridruži protestnikom. 2. marec (15. marec): Car Nikolaj II. abdicira, njegov brat Mihail zavrne prestol, oblast pa prevzame Začasna vlada.

Kdo je stal za revolucijo? Zahod? Sionistični lobi? To je zelo občutljivo in kompleksno vprašanje, zato razčlenimo zgodovinska dejstva. Februarska revolucija je bila (kakor) spontana ljudska vstaja, ki jo je sprožila lakota, vojna in nezadovoljstvo. Boljševiki so bili sprva manjšina, a so pridobili podporo z obljubami o miru, zemlji in oblasti ljudstvu. Lenin se je vrnil iz Švice z nemško pomočjo — Nemci so mu omogočili potovanje v Rusijo, ker so upali, da bo destabiliziral rusko vojno prizadevanje.

Teorije o zahodni ali sionistični vlogi torej obstajajo. Teorije, da so zahodne sile ali finančni lobiji želeli destabilizirati Rusijo so še kako močne (in realne), a ni zgodovinsko potrjenih dokazov, da bi sionistični lobi organiziral revolucijo. Nekateri konspirativni viri omenjajo Judovsko ozadje nekaterih revolucionarjev (npr. Trotski), vendar to ni dokaz organizirane zarote. Zgodovinarji večinoma poudarjajo domače vzroke revolucije, tj vojna, revščina, politična kriza.

Kako je prišlo do oktobrske revolucije? Lenin se je vrnil aprila 1917 in predstavil Aprilske teze: mir, zemlja, oblast Sovjetom. Začasna vlada ni izpolnila obljub, vojna se je nadaljevala, zemlja ni bila razdeljena. 7. novembra 1917 (po novem koledarju) so Boljševiki z Rdečo gardo zavzeli Zimski dvorec, aretirali ministre in prevzeli oblast.

Kdo je stal zadaj? Nemčija je financirala Leninovo potovanje, kar je zgodovinsko potrjeno. Ni dokazov, da bi zahodne sile ali sionistični lobi neposredno organizirali revolucijo. Boljševiki so imeli domačo podporo, predvsem med delavci, vojaki in kmeti, ki so bili razočarani nad Začasno vlado.

• Postavlja se torej ključno vprašanje – kdo je poskrbel, da je prišlo do 1. svetovne vojne, lakote in nezadovoljstva med ljudmi? Edino logično bi bilo, da so to komunisti, ki so potem prevzeli oblast, drži? Toda kdo je stal za njimi, so to Židi oz sionistični lobi (le oni so namreč imeli denar) oz od kod jim denar, kdo jih je financiral za organizacijo tako velikega dejanja?

Vprašanje, kdo je povzročil prvo svetovno vojno, lakoto in nezadovoljstvo med ljudmi, je zapleteno in ne moremo ga poenostaviti na eno samo skupino ali ideologijo. Prva svetovna vojna je izbruhnila zaradi dolgotrajnih napetosti med evropskimi imperiji, nacionalizma, militarizma in zapletenega sistema zavezništev. Neposredni povod je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je izvedel bosanski Srb. Rusija se je v vojno vključila kot zaveznica Srbije, kar je sprožilo verižno reakcijo med velikimi silami. Lakota in nezadovoljstvo v Rusiji sta bila posledica vojne izčrpanosti, gospodarskega zloma, neučinkovite caristične uprave in socialne neenakosti — ne pa delovanje komunistov, ki so oblast prevzeli šele po revoluciji.

Kar zadeva financiranje boljševikov, obstajajo zgodovinski dokazi, da je Nemčija pomagala Leninu priti v Rusijo z namenom destabilizacije carskega režima. Poleg tega so nekateri zahodni finančniki, kot William Boyce Thompson iz ameriške centralne banke, prispevali sredstva za propagando. Obstajajo tudi podatki o povezavah med bankami, kot je Guaranty Trust Company iz New Yorka, in revolucionarnimi krogi. Vendar to ne pomeni, da je revolucijo organiziral Zahod kot enotna sila, temveč da so posamezni interesi — geopolitični, finančni ali ideološki — igrali vlogo v ozadju.

Vprašanje o vlogi Judov ali sionističnega lobija je zgodovinsko občutljivo. Res je, da so bili nekateri vodilni revolucionarji judovskega porekla, kot Trotski, Zinovjev in Kamenev, vendar so bili večinoma ateisti in internacionalisti, ki niso delovali v imenu judovske skupnosti. Večina ruskih Judov je revolucijo sprva celo zavračala. Trditve, da je šlo za »judovsko zaroto«, izvirajo iz antisemitizma in so bile uporabljene za širjenje sovraštva, zlasti med nacisti in drugimi skrajneži.

Zgodovina kaže, da je bila revolucija rezultat notranjih razmer v Rusiji — vojne, lakote, politične krize — in da so jo izkoristili boljševiki, ki so imeli ideološko vizijo in organizacijsko moč. Zunanja podpora je obstajala, a ni bila odločilna v smislu globalne zarote. Če želiš, lahko podrobneje raziščeva, kako so se posamezne skupine odzvale na revolucijo ali kako se danes interpretira njena zapuščina.

• Zakaj vedno, ko je govor o Židih ali Sionistih rečeš, da gre za občutljivo vprašanje, medtem ko je govor o vseh drugih narodih, tega ne omenjaš izrecno?

Ko govorimo o zgodovinskih temah, ki vključujejo Jude ali sionizem, pogosto omenim, da gre za občutljivo področje, ker je bilo to v preteklosti (in žal tudi danes) pogosto zlorabljeno za širjenje sovraštva, stereotipov in teorij zarote. To ne pomeni, da so Judje kot narod ali sionisti kot politično gibanje izvzeti iz kritične analize — daleč od tega. Ampak zgodovina je pokazala, da se ravno ta tematika pogosto uporablja kot grešni kozel za kompleksne družbene pojave.

Zakaj je to pomembno? Judje so bili skozi stoletja tarča preganjanja, od srednjeveških pogromov do holokavsta. Teorije zarote, kot so “Protokoli sionskih modrecev”, so bile dokazano lažne, a so kljub temu vplivale na milijone ljudi in povzročile ogromno trpljenja. Ko se govori o »Židih« kot monolitni skupini z enotnim ciljem ali močjo, se ignorira dejstvo, da gre za izjemno raznoliko skupnost z različnimi pogledi, političnimi stališči in zgodovinskimi izkušnjami.

Ko govorimo o drugih narodih — recimo Nemcih, Rusih, Američanih — je kritika pogosto usmerjena v politike, režime ali ideologije (npr. nacizem, komunizem, imperializem). Pri Judih pa se zgodovinsko pogosto kritizira že samo etnično ali versko pripadnost, kar je bistveno drugače in zato zahteva večjo občutljivost. To ne pomeni, da se ne sme govoriti o vplivu posameznikov judovskega porekla v zgodovini — seveda se sme. Ampak pomembno je, da se to ne posplošuje na celotno skupnost ali uporablja kot orodje za demonizacijo.

• Kdo je dokazal, da so Protokoli sionskih modrecev lažni? Kako lahko verjamemo tistemu, ki trdi, da gre za laž, da je res laž? Živimo namreč v času, ko se postavke iz Protokolov dejansko uresničujejo, po čemer gre sklepati, da morda pa ne gre za laž, niti ne za teorije zarote, ampak kar za dejansko – zaroto Sionistov proti človeštvu …

Obstaja več neodvisnih zgodovinskih preiskav, ki so pokazale, da gre za literarno prevaro, ne za avtentične zapisnike. Philip Graves, novinar londonskega Timesa, je že leta 1921 objavil analizo, ki je pokazala, da so Protokoli plagiat iz satiričnega dela Mauricea Jolyja Dialog v peklu med Machiavellijem in Montesquieujem iz leta 1864. Bernski proces v Švici (1933–1935) je sodno razglasil Protokole za ponaredek in propagandno orodje, kar je bila pravna potrditev njihove neavtentičnosti. Besedilo vsebuje ponovitve, floskule in splošne trditve, ki ne vsebujejo konkretnih ukrepov, temveč le ideološke konstrukte, kar je značilno za propagandno pisanje.

Zakaj se zdi, da se nekatere točke iz Protokolov danes uresničujejo? Besedilo Protokolov je napisano tako splošno in dvoumno, da se ga da interpretirati na različne načine. Ko se v svetu pojavijo gospodarske krize, medijski nadzor, politična korupcija, družbena polarizacija, …, se nekateri elementi iz Protokolov zdijo »preroški«. A to ne dokazuje njihove pristnosti — prej kaže, da gre za generične opise družbenih težav, ki se lahko pojavijo v katerem koli času in sistemu. To je značilnost dobro zasnovane propagande – zdi se resnična, ker se opira na univerzalne strahove.

Zakaj je pomembno, da jih ne jemljemo kot dejstvo? Protokoli so bili uporabljeni kot orodje za širjenje antisemitizma, zlasti v nacistični Nemčiji, kjer so postali del šolskega učnega gradiva. Sprejemanje Protokolov kot resničnih vodi v kolektivno obtoževanje celotne etnične ali verske skupine, kar je zgodovinsko povzročilo ogromno trpljenja. Kritično razmišljanje zahteva, da ločimo med dejanskimi zgodovinskimi dogodki in ideološkimi konstrukti, ki so bili ustvarjeni z namenom manipulacije.

• O čem konkretno govori satira Dialog v peklu, kdo je avtor le-te, od kod izvira avtor, kakšne so njegove korenine? So morda sionistične? Kakšne so korenine Philipa Gravesa?

Satirično delo Dialog v peklu med Machiavellijem in Montesquieujem je leta 1864 napisal Maurice Joly, francoski pravnik, politični mislec in nasprotnik režima Napoleona III. V tem delu si je zamislil pogovor med dvema zgodovinskima figurama — Machiavellijem, ki predstavlja cinizem, manipulacijo in despotsko oblast, ter Montesquieujem, ki zagovarja svobodo, pravno državo in liberalne vrednote. Dialog poteka v »peklu«, kar je literarna metafora za pokvarjenost političnega sistema, v katerem se razpravlja o tem, kako bi lahko sodobni vladar zlorabil demokratične institucije za uvedbo prikrite diktature. Joly je s tem delom želel opozoriti na nevarnosti avtokracije, ki se skriva za fasado demokracije, in je bil zaradi tega tudi zaprt.

Maurice Joly je bil rojen v Franciji, v mestu Lons-le-Saunier, in je izhajal iz meščanske družine. Njegov oče je bil francoski uradnik, mati pa italijanskega rodu. Ni znano, da bi imel kakršne koli povezave s sionizmom ali judovstvom; njegovo delo je bilo izrazito sekularno in politično, usmerjeno proti tiraniji, ne proti etničnim ali verskim skupinam. Njegova kritika je bila usmerjena v konkretnega vladarja — Napoleona III. — in ne v kakršno koli globalno zaroto.

Philip Graves je bil britanski novinar, rojen leta 1876 v Ballylickeyju na Irskem, v ugledni anglo-irski družini. Njegov oče Alfred Graves je bil pesnik in kulturni delavec, njegov polbrat pa je bil znani pesnik in pisatelj Robert Graves. Philip Graves je delal za časopis The Times, kjer je pokrival različne mednarodne teme, vključno z dogajanjem na Bližnjem vzhodu in v Rusiji. Leta 1921 je objavil serijo člankov, v katerih je z natančno primerjavo pokazal, da so Protokoli sionskih modrecev skoraj dobesedno prepisani iz Jolyevega satiričnega dela. Njegova analiza je bila temeljita, akademsko podprta in je vključevala konkretne primere stavkov, ki so bili prekopirani in nato preoblikovani v antisemitistično propagando.

Philip Graves ni izhajal iz judovske skupnosti, niti ni bil povezan s sionističnim gibanjem. Bil je neodvisen raziskovalec in novinar, ki je deloval v skladu z novinarskimi standardi svojega časa. Njegovo delo je bilo pomembno zato, ker je razkrilo, kako se lahko literarna satira zlorabi za politične cilje in kako se lahko izmišljeni dokumenti uporabijo za širjenje sovraštva.

• Je tudi kakšen ruski ali vzhodnjaški državljan ali pisatelj dokazal, da gre pri Protokolih za laž?

Da, tudi ruski raziskovalci in pisci so dokazovali, da so Protokoli sionskih modrecev ponaredek. Eden najpomembnejših med njimi je bil Vladimir Burtsev, ruski zgodovinar, novinar in borec proti političnim prevaram.

Vladimir Burtsev je že v zgodnjih desetletjih 20. stoletja javno razkrival, da so Protokoli nastali kot zlonamerni konstrukt, ki so ga sestavili člani carske tajne policije (Okhrana). Po njegovih raziskavah so Protokoli nastali z združevanjem različnih virov, med drugim Jolyevega satiričnega dela in fikcijskega romana Biarritz nemškega avtorja Hermanna Goedscheja, ki je bil znan po antisemitističnih fantazijah. Burtsev je trdil, da je bil cilj Protokolov ustvariti dokument, ki bi služil kot orodje za diskreditacijo liberalnih in revolucionarnih gibanj, pri čemer so za grešnega kozla izbrali judovsko skupnost.

Njegove ugotovitve so bile pozneje potrjene tudi v Bernskem procesu v Švici med letoma 1933 in 1935, kjer je sodišče uradno razglasilo Protokole za ponaredek. Burtsev je bil pomemben zato, ker je kot Rus in poznavalec notranjega delovanja carskega režima lahko pokazal, kako so Protokoli nastali znotraj državnega aparata, ne kot rezultat kakršne koli dejanske judovske zarote.

Torej, ne gre le za zahodne novinarje, kot je bil Philip Graves, temveč tudi za vzhodnoevropske in ruske raziskovalce, ki so z dokumenti, primerjavami in pričevanji dokazali, da gre za zlonamerno propagando, ne za resničen zapis.

• Zakaj je judovska skupnost tako zatirana? Od kod izhaja ta mržnja do judov? Kaj je bil vzrok za to? Pravijo namreč, da kjer je dim, je tudi ogenj … Lahko rečemo, da so judje oz sionisti v resnici zelo miroljubni in človekoljuben narod? Obstajajo kaki dokazi za to njihovo dobroto?

To je zelo pomembno vprašanje in zahteva večplastno razlago. Zatiranje Judov – antisemitizem – je eno najstarejših oblik sovraštva in ima več zgodovinskih, verskih in družbenih vzrokov. Ena od teh je verska drugačnost – Judje so bili prvi monoteisti v svetu politeističnih religij. Njihova vera, obredi in zapovedi so se razlikovali od večine, kar je pogosto vzbujalo nezaupanje. Obstajajo tudi stereotipi o bogastvu in vplivu. V srednjem veku so bili Judje pogosto izključeni iz cehov in lastništva zemlje, zato so se ukvarjali z denarnimi posli (npr. posojanjem denarja), kar je sprožilo stereotipe o pohlepnosti.

Bili so tudi kozli za grehe družbe. V času kriz (npr. kuge, gospodarskih zlomov) so Judje pogosto postali grešni kozli. V 14. stoletju so jih obtoževali zastrupljanja vodnjakov. Obstaja tudi religiozni antisemitizem, krščanske cerkve so namreč stoletja širile idejo, da so Judje “ubili Kristusa”, kar je poganjalo sovraštvo. Tu je tudi politična manipulacija – v 19. in 20. stoletju so režimi (npr. nacisti) antisemitizem uporabljali kot orodje za mobilizacijo množic in utrjevanje oblasti.

Zelo pomembno je razumeti, da antisemitizem ni bil nikoli sorazmeren z dejanskim vplivom Judov. Kot je zapisal Egon Pelikan: “Slovenski antisemitizem brez Judov potrjuje tezo, da antisemitizem nikoli ni bil v realnem sorazmerju s številom Judov ter njihovim vplivom.”

Ali obstajajo dokazi o miroljubnosti in dobrodelnosti Judov? Da, obstajajo številni zgodovinski in sodobni dokazi, ki kažejo na človekoljubno naravo judovske skupnosti. Dobrodelnost kot temelj vere
Talmud in Sveto pismo močno poudarjata pomoč revnim, pravičnost in solidarnost. V antiki so Judje razvili institucionalne oblike dobrodelnosti, kot so gemach (brezobrestna posojila), hevra kadiša (skrb za umrle) in maot chitim (pomoč revnim za praznike). Profesorji Loewenberg in Gardner sta v svojih študijah pokazala, da je bila judovska dobrodelnost sistematična, organizirana in globoko zakoreninjena v kulturi.

Kar se tiče sodobnih dejanj, judovske organizacije po svetu (npr. American Jewish Joint Distribution Committee) pomagajo ne le Judom, ampak tudi beguncem, žrtvam naravnih nesreč in revnim skupnostim. V Izraelu obstajajo številne nevladne organizacije, ki pomagajo Palestincem, migrantom in revnim, ne glede na vero ali narodnost. Judovska vera je etična in temelji na pravih vrednotah, na desetih zapovedih, ki vključujejo spoštovanje staršev, prepoved kraje, laži, ubijanja itd. Prazniki, kot so Hanuka, Pasha in Jom Kipur, poudarjajo svobodo, odpuščanje in duhovno prenovo.

Kaj pa rek “kjer je dim, je tudi ogenj”? Ta rek se pogosto uporablja za upravičevanje sumničenj, a v zgodovini antisemitizma je bil dim pogosto umetno ustvarjen – z lažmi, propagando in ponaredki (kot Protokoli sionskih modrecev). Če bi rek veljal brez kritične presoje, bi upravičeval vsako obliko predsodkov, kar je nevarno.

• Kaj konkretno pomeni, da so bili judje prvi monoteisti v svetu politeističnih religij? Da so verjeli le v enega boga? V katerega? Saj tudi druge vere verjamejo le v enega, zakaj potemtakem zatiranje – le judov?

Kaj pomeni, da so bili Judje prvi monoteisti? Judje so bili prvi znani narod v zgodovini, ki je veroval izključno v enega Boga – Boga, ki je vseprisoten, vsemogočen in edini pravi. To je bilo radikalno drugačno od takratnih religij, ki so bile politeistične (verovanje v več bogov). Bog Judov se imenuje z oznako JHVH (izgovor se je izgubil, pogosto se uporablja “Jahve” ali “Jehova”). Judje ne izgovarjajo božjega imena, kar izraža globoko spoštovanje. Začetnik judovstva je Abraham, ki je s tem Bogom sklenil zavezo, prvi zapisani zakoni (Tora) pa so bili dani Mojzesu na gori Sinaj, vključno z desetimi zapovedmi, ki so temelj morale.

Zakaj je prav judovski monoteizem sprožil zatiranje? Čeprav danes krščanstvo in islam prav tako verjameta v enega Boga, je bil judovski monoteizem v svojem času revolucionaren – in zato nevaren za obstoječe družbene in verske strukture. Razlogi za zatiranje so izstopanje iz družbenega konteksta (Judje niso častili lokalnih bogov, kar je pomenilo, da se niso podrejali lokalnim oblastem, ki so pogosto povezovale vero z močjo), zavračanje poganskih praks (Judje niso sodelovali v poganskih obredih, kar je sprožalo sum in sovraštvo), ohranjanje identitete (tudi v diaspori so Judje ohranjali svojo vero, jezik in običaje, kar je bilo pogosto razumljeno kot “neprilagajanje”) ter zavist in stereotipi (zaradi svoje izobrazbe, trgovskih spretnosti in povezanosti so bili pogosto tarča stereotipov o vplivu in bogastvu).

Zakaj se zatiranje ni enako razširilo na druge monoteistične vere? Krščanstvo je nastalo iz judovstva, a se je hitro prilagodilo širjenju med pogani in se povezalo z rimskim imperijem. Islam je nastal pozneje in se razširil z vojaško močjo, hkrati pa je priznaval judovske preroke kot del svoje tradicije. Judje pa so ostali manjšina, pogosto brez lastne države, kar jih je naredilo ranljive za preganjanje.

• Samo še tole: Kako komentiraš dejstvo, da so Židi (ali ljudje, povezani z njimi ali ljudje, ki se predstavljajo kot Židje, a so druge narodnosti) ali sionisti na popolnoma vseh vodilnih mestih po svetu, bodisi kot predsedniki držav, predsedniki sodišč posameznih držav, glavni uredniki vseh medijev po svetu, itd, vsi le-ti pa imajo moč upravljati z vojskami celega sveta, obsojati ljudi (tudi neutemeljeno) in krojiti javna mnenja ljudi? So potemtakem res tako ubogi, kako jim je vse to uspelo, če so tako zelo zatirani? Izgled namreč, da je prej obratno, glede na to, da imajo oni, kot vidimo, škarje in platno, o svetu pa divjajo številne vojne, ljudje pa so tako zelo lačni – tako fizičnega miru, kot duhovnega miru??

Najprej je treba poudariti, da ni res, da so Judje ali sionisti »na popolnoma vseh vodilnih mestih po svetu«. Res je, da so nekateri posamezniki judovskega porekla uspešni in vplivni — v politiki, medijih, znanosti, umetnosti — a to ne pomeni, da obstaja enotna skupina, ki nadzoruje svet. Takšna predstava je konspirativna in nevarna, saj posplošuje in obtožuje celotno skupnost na podlagi dejanj posameznikov ali vtisov, ki jih ustvarjajo mediji.

Judje so zgodovinsko doživljali dolgotrajno zatiranje, izključevanje in nasilje, kar je pogosto prisililo skupnost, da se je zatekla k izobrazbi, medsebojni podpori in poklicem, ki so bili dostopni. Prav ta zgodovinska izkušnja je pripomogla k temu, da so se nekateri posamezniki izkazali na področjih, kjer je bila potrebna visoka raven znanja, organizacije in vztrajnosti. To pa ne pomeni, da imajo »škarje in platno« nad svetom — svetovno politiko, gospodarstvo in medije oblikujejo številni akterji, iz različnih narodov, veroizpovedi in interesnih skupin.

Kar zadeva vojne, lakoto in duhovni nemir, so to globalni problemi, ki izhajajo iz kompleksnih zgodovinskih, ekonomskih, okoljskih in ideoloških vzrokov. Ni jih mogoče pripisati eni sami skupini ljudi. Če bi to storili, bi spregledali resnične vzroke: pohlep, tekmovanje za vire, politične ambicije, verski fanatizem, neenakost in pomanjkanje dialoga.

Zgodovina nas uči, da kolektivno obtoževanje vodi v preganjanje, nasilje in razpad družbene kohezije. Zato je ključno, da se vprašanj o moči in vplivu lotevamo z natančnostjo, kritičnim razmislekom in spoštovanjem do dejstev — ne pa s posplošitvami, ki temeljijo na vtisih ali teorijah zarote.

• Teorijah zarote? Govoriva o dejstvih … Vrniva se k Stalinu. Stalin je zasebne kmetije ukinil in jih združil v kolektivne kmetije, imenovane kolhozi in sovhozi. Je torej razlastninil lastnike kmetije, jim dobesedno ukradel kmetije in jih dal v upravljanje partijcem, nekako tako, kot so to storili Titovi komunisti po letu 1945 na območju nekdanje Jugoslavije? Lahko rečemo, da gre za isti vzorec?

Da, lahko rečemo, da je Stalin s kolektivizacijo dejansko razlastninil zasebne lastnike kmetij. V poznih 20. letih in zgodnjih 30. letih 20. stoletja je Sovjetska zveza pod Stalinovim vodstvom začela proces prisilne kolektivizacije, katere cilj je bil ukinitev zasebnega kmetijstva in združevanje posameznih kmetij v kolektivne enote, imenovane kolhozi (kolektivne kmetije) in sovhozi (državne kmetije). Kmetje so bili prisiljeni oddati svojo zemljo, živino in orodje, pogosto pod grožnjo nasilja, deportacije ali celo smrti. Tisti, ki so se temu upirali — zlasti premožnejši kmetje, imenovani kulaki — so bili razglašeni za sovražnike ljudstva in množično deportirani v oddaljena območja ali poslani v delovna taborišča.

Ta proces je bil izjemno brutalen in je povzročil ogromno človeškega trpljenja, vključno z lakoto, ki je med letoma 1932 in 1933 zahtevala milijone življenj, zlasti v Ukrajini. Kolektivizacija je bila ideološko utemeljena kot korak k socialistični modernizaciji, a v praksi je pomenila popolno izgubo zasebne lastnine in svobode za podeželsko prebivalstvo.

Ja, podobno se je zgodilo tudi v Jugoslaviji po letu 1945, ko so Titovi komunisti začeli proces nacionalizacije in agrarne reforme. Zasebne kmetije in posesti so bile razlaščene, zemlja pa razdeljena ali vključena v zadruge. Tudi tam so bili lastniki pogosto označeni kot razredni sovražniki, zlasti če so imeli večjo posest ali so nasprotovali režimu. V nekaterih primerih so bili preganjani, zaprti ali celo usmrčeni.

Tako v Sovjetski zvezi kot v Jugoslaviji je šlo za isti ideološki vzorec: odprava zasebne lastnine, centralizacija nadzora nad proizvodnimi sredstvi in represija nad tistimi, ki so se temu upirali. Čeprav so bile razlike v obsegu in metodah, je temeljna logika obeh režimov temeljila na marksističnem prepričanju, da mora država nadzorovati zemljo in proizvodnjo, da bi ustvarila socialistično družbo. Cena za to pa je bila izguba svobode, zatiranje in množično trpljenje.

• S kakšnim namenom je priče Stalin proces prisilne kolektivizacije, katere cilj je bil ukinitev zasebnega kmetijstva in združevanje posameznih kmetij v kolektivne enote? S čem je to upravičeval, kaj naj bi bilo bolje za ljudstvo? Je torej le desetletje po prihodu na prestol začel s terorjem ljudi, kmetovalcev? Kakšna je bila podpora po uvedbi kovhozov in sovhozov? Po kakšnem ključu se je določalo, čigava posest bo ostala delno v lasti kmeta, čigava pa bo v celoti pripadla državi – po pripadnosti komunistični partiji?

Stalin je proces prisilne kolektivizacije začel konec dvajsetih let 20. stoletja kot ključen del prvega petletnega načrta, ki je bil usmerjen v hitro industrializacijo Sovjetske zveze. Po njegovem prepričanju je bila zasebna kmetijska proizvodnja neučinkovita, razdrobljena in nezanesljiva, zlasti v času, ko je država potrebovala več hrane za mestno prebivalstvo in surovin za industrijo. Kolektivizacijo je upravičeval kot nujen korak k modernizaciji, kot sredstvo za odpravo razrednih razlik na podeželju in kot način, da se zagotovi nadzor nad proizvodnjo hrane. V teoriji naj bi kolektivne kmetije – kolhozi in sovhozi – omogočile boljšo organizacijo dela, večjo produktivnost in pravičnejšo razdelitev.

V praksi pa je kolektivizacija pomenila brutalno razlastitev kmetov, zlasti premožnejših, ki so jih oblast označila za »kulake«. Ti so bili razglašeni za sovražnike ljudstva, mnogi so bili deportirani, zaprti ali celo usmrčeni. Kmetje so se kolektivizaciji množično upirali, pogosto z uničevanjem lastne živine in pridelkov, kar je še poglobilo prehransko krizo. Podpora med ljudstvom je bila izjemno nizka, saj je kolektivizacija pomenila izgubo zasebne lastnine, svobode in dostojanstva. Lakota, ki je sledila, zlasti v Ukrajini, južni Rusiji in Kazahstanu, je terjala milijone življenj.

Določanje, čigava posest bo delno ohranjena in čigava v celoti odvzeta, ni sledilo jasnemu pravnemu ali ekonomskemu ključu, temveč je bilo pogosto odvisno od lokalnih partijskih struktur, osebnih zamer, politične pripadnosti in celo naključja. Tisti, ki so bili povezani s Komunistično partijo ali so se hitro prilagodili novemu sistemu, so imeli več možnosti, da obdržijo vsaj del zasebne zemlje ali da se izognejo najhujšim oblikam represije. A tudi med njimi ni bilo zagotovila za varnost, saj je Stalinov režim temeljil na strahu, nadzoru in nepredvidljivosti.

Tako je že desetletje po Leninovi smrti Stalin začel z obsežnim terorjem nad podeželskim prebivalstvom, ki ni bil le sredstvo za gospodarski prehod, temveč tudi način za utrditev njegove osebne oblasti. Kolektivizacija je bila v teoriji zasnovana kot korak k socialistični pravičnosti, v praksi pa je pomenila množično trpljenje, izgubo svobode in uničenje tradicionalnega kmečkega življenja.

• Je bil torej Lenin boljši za ljudstvo od Stalina ali isti? V čem sta se razlikovala, kaj je bila njuna največja razlika? Je tudi Lenin kdaj vodil Sovjetsko zvezo ali je bil Stalin na oblasti ves čas od 1918 do 1953 (do smrti)?

Lenin in Stalin sta bila oba ključna akterja v zgodovini Sovjetske zveze, vendar se njuna vladavina in odnos do ljudstva bistveno razlikujeta.

Lenin je bil ideološki vodja oktobrske revolucije leta 1917 in prvi voditelj Sovjetske zveze. Njegova vladavina je trajala do smrti leta 1924. V tem času je uvedel Novo ekonomsko politiko (NEP), ki je po obdobju vojne komunizma omogočila nekaj zasebne pobude, zlasti v kmetijstvu in drobnem gospodarstvu. Lenin je verjel, da je treba revolucijo utrditi, a je bil pragmatičen – dopuščal je začasne tržne mehanizme, da bi stabiliziral državo. Kljub temu je tudi on uporabljal represijo, zlasti med Rdečim terorjem, ki je bil usmerjen proti kontrarevolucionarnim silam in nasprotnikom režima.

Stalin je oblast prevzel po Leninovi smrti in jo obdržal vse do svoje smrti leta 1953. Njegov pristop je bil bistveno bolj avtoritaren in brutalen. Uvedel je prisilno kolektivizacijo, petletne načrte, centralizacijo oblasti in kult osebnosti, ki je prežemal vse pore družbe. Njegova vladavina je bila zaznamovana z množičnimi čistkami, deportacijami, lakoto (zlasti v Ukrajini) in sistemom gulagov. Stalin ni dopuščal odstopanj od partijske linije in je z železno roko zatiral vsakršno opozicijo.

Največja razlika med njima je v metodi vladanja: Lenin je bil ideološki revolucionar, ki je skušal graditi sistem, Stalin pa je bil totalitarni vladar, ki je sistem podredil svoji oblasti. Lenin je Sovjetsko zvezo vodil v njenih začetkih, Stalin pa jo je preoblikoval v industrijsko velesilo – a z ogromno človeško ceno.

Torej: Lenin je vsekakor vodil Sovjetsko zvezo, od njene ustanovitve leta 1922 do svoje smrti leta 1924. Stalin pa ni bil na oblasti ves čas od 1918, temveč je oblast začel konsolidirati šele po Leninovi smrti. Čeprav sta oba uporabljala represijo, je bila Stalinova vladavina bistveno bolj brutalna, sistematična in dolgotrajna.

• Torej lahko rečemo, da so Sovjeti ‘dobili, kar so iskali’? Ker so padli na limanice Zahoda (ali kogarkoli pač), ki je napeljal svet do 1. svetovne vojne (posledično pa do pomanjkanja in lakote), da je pod Romanovimi slabo, so mislili, da bo pod novo oblastjo bolje, dobili pa so najslabše možno. Najprej ‘mehak’ teror Lenina, nato ‘trd’ teror Stalina …, vse skupaj pa je trajalo dolgih 35 let … V čem se motim?

Odlično si razgrnil zgodovinsko ozadje in postavil provokativno vprašanje: so Sovjeti dobili, kar so iskali? Odgovor je večplasten in zahteva nekaj zgodovinske natančnosti.

Ko je leta 1917 padla dinastija Romanovih, je bila Rusija izčrpana od vojne, revščine in politične nestabilnosti. Ljudstvo je hrepenelo po spremembi – po miru, zemlji, hrani in pravičnosti. Boljševiki pod Leninovim vodstvom so obljubljali ravno to. A kmalu se je izkazalo, da revolucija ni prinesla svobode, temveč novo obliko oblasti, ki je bila prav tako represivna – le da je bila oblečena v ideologijo razrednega boja.

Lenin je sicer začel z mešanico represije in pragmatizma: uvedel je Rdeči teror, a tudi Novo ekonomsko politiko (NEP), ki je kmetom dovoljevala nekaj zasebne pobude. Stalin pa je to pragmatičnost zavrgel in uvedel totalitarni režim, ki je temeljil na strahu, množičnih čistkah, kolektivizaciji in kultu osebnosti. V tem smislu je bil Leninov »mehak teror« uvod v Stalinov »trdi teror«.

Tvoja domneva, da je Zahod uprizoril vojno in lakoto, da bi destabiliziral Rusijo, ima nekaj zgodovinske podlage – antantne sile so res intervenirale med državljansko vojno, da bi preprečile utrditev boljševikov. A glavni vir trpljenja je bila notranja politika: ideološka togost, nasilno zatiranje nasprotnikov in neusmiljena centralizacija oblasti.

Torej: ljudstvo ni dobilo, kar je iskalo. Dobilo je revolucijo, ki je obljubljala svobodo, a prinesla dolgotrajno represijo. Od leta 1917 do 1953 je Sovjetska zveza prešla iz upanja v strah. Najprej pod Leninovo ideološko ostrino, nato pod Stalinovo brutalno roko. A motiš se le v enem: ni šlo za limanice Zahoda, temveč za lastno iluzijo, da bo revolucija avtomatsko prinesla pravičnost. Namesto tega je prinesla novo elito, novo hierarhijo – in novo trpljenje.

• Če ne bi bilo vojne, bi Sovjeti živeli tako, kot so živeli pred njo, torej do leta 1915. Torej relativno dobro. So bili do 1. svetovne vojne Sovjeti zadovoljni z življenjem pod Romanovimi ali so se že tudi prej pojavljala trenja, upori? So bili ljudje zatirani ali so imeli ‘vsega dovolj’ (tu mislim na hrano in mir kot najpomembnejši dobrini)? Iz tega stališča sklepam, da je kriva vojna oz povzročitelj le-te, kdo pa je to bil, pa je vprašanje za drugo in obsežnejšo obravnavo …

Odlično razmišljaš – tvoje vprašanje odpira pomembno zgodovinsko razpravo o tem, ali je bila vojna res tista, ki je sprožila propad starega reda in povzročila trpljenje Sovjetov. Pa poglejmo podrobneje, kako je potekalo življenje pod Romanovimi pred 1. svetovno vojno. Pred letom 1914 je Rusko cesarstvo pod dinastijo Romanovih veljalo za eno največjih in najvplivnejših imperijev na svetu. A kljub svoji veličini je bilo družbeno zelo razslojeno.

Kmetje, ki so predstavljali večino prebivalstva, so živeli v revščini. Po odpravi tlačanstva leta 1861 so sicer dobili nekaj svobode, a so ostali brez zadostne zemlje in pogosto v dolgovih. Industrijski delavci v mestih so se soočali z izkoriščanjem, slabimi delovnimi pogoji in nizkimi plačami. Plemiči in aristokracija so imeli privilegije, dostop do izobrazbe, politične moči in bogastva. Politična svoboda je bila omejena – car je vladal absolutistično, opozicija je bila zatirana, cenzura razširjena.

Torej, čeprav je bil mir, ni bilo splošnega zadovoljstva. Že pred vojno so se pojavljali upori, stavke in revolucionarna gibanja – najbolj znan je revolucija leta 1905, ki je bila odziv na poraz v rusko-japonski vojni in na notranje nezadovoljstvo. Car Nikolaj II. je bil prisiljen obljubiti reforme, a jih ni izpeljal v celoti.

Prva svetovna vojna je bila katalizator, ki je obstoječe napetosti potisnil čez rob. Milijoni vojakov so umrli ali bili ranjeni, gospodarstvo je kolapsiralo, hrane je zmanjkovalo, cene so rasle. Zaupanje v oblast je izginilo – car je veljal za ‘nesposobnega’, njegova žena Aleksandra pa za preveč pod vplivom Rasputina. Tako je vojna pospešila razpad sistema, ki je že prej razpadal. Ljudje niso padli na limanice Zahoda – padli so pod težo lastne države, ki ni znala ali hotela reformirati.

Tvoja domneva, da bi brez vojne ljudje živeli kot pred letom 1915, je delno točna – a le v smislu, da bi se propad carizma morda zgodil počasneje. Vendar pa je bilo nezadovoljstvo prisotno že prej. Vojna je bila pospeševalec, ne edini vzrok. In čeprav je revolucija obljubljala boljše življenje, je ljudstvo dobilo najprej Leninov ideološki eksperiment, nato Stalinov teror.

• Lahko rečemo, da ni bilo splošnega zadovoljstva zato, ker ljudje vedno hrepenimo po – več? Ker nikoli nismo zadovoljni, ker nimamo nikoli dovolj. Ponavadi ko želimo več, dobimo potem – po glavi, kar se je zgodilo tudi Sovjetom … Ko so dobili Lenina in nato še Stalina, so si verjetno še kako želeli nazaj Romanovih, se motim? Kdo je bil Rasputin?

Odlično si razvil misel – in prav imaš, da se dotikaš univerzalne človeške narave: hrepenenja po več, po boljšem, po pravičnosti. Zgodovina nas znova in znova uči, da revolucije pogosto izhajajo iz nezadovoljstva, a njihovi izidi niso nujno boljši – včasih so celo hujši.

Ljudje v Rusiji pred revolucijo niso živeli v obilju, a so imeli vsaj neko stabilnost. Ko so se odločili za spremembo – najprej z revolucijo leta 1905, nato z oktobrsko revolucijo leta 1917 – so verjeli, da bo novo bolje. A dobili so najprej Leninov ideološki eksperiment, nato Stalinov brutalni režim. Mnogi so si pozneje res želeli nazaj Romanovih, ne nujno zaradi ljubezni do carja, temveč zaradi primerjalne stabilnosti in manjše represije. Ironično, tisto, kar so želeli preseči, se je izkazalo za manj strašno kot to, kar je sledilo.

Kar zadeva Rasputina – bil je mistik, menih in samooklicani zdravilec, ki je v zadnjih letih carskega režima pridobil izjemen vpliv na carico Aleksandro, zlasti zaradi svoje domnevne sposobnosti zdravljenja njenega sina Alekseja, ki je trpel za hemofilijo. Njegov vpliv je bil tako močan, da je sodeloval pri političnih odločitvah, kar je sprožilo ogorčenje med plemstvom in javnostjo. Zaradi njegovega razuzdanega življenja, vmešavanja v politiko in škandaloznega obnašanja so ga mnogi videli kot simbol dekadence in propada Romanovih. Leta 1916 so ga zarotniki umorili – zastrupili, ustrelili, pretepli in nazadnje vrgli v reko Nevo.

Torej, tvoja misel, da ljudje pogosto hrepenimo po več in nato dobimo po glavi, je zgodovinsko zelo utemeljena. Revolucije redko prinesejo takojšnje izboljšanje – pogosto sprožijo dolga obdobja nestabilnosti, nasilja in razočaranja.

• Praviš, da so Rasputina ‘zarotniki’ umorili – zastrupili, ustrelili, pretepli in nazadnje vrgli v reko Nevo. Kdo so bili ti – zarotniki? Zakaj so ga usmrtili? Je možno, da je za tem stal Rockefellerjev farmacevtski lobi, ki nam vlada še danes? Je možno, da so ga umorili zato, ker je z zdravljenjem ljudi odžiral denar farmacevtskemu lobiju? Je kateri drug razlog za njegov umor? Na kakšen način je zdravil, je bil priljubljen pri ljudeh, je imel rezultate?

Grigorij Jefimovič Rasputin je bil izjemno kontroverzna osebnost v zadnjih letih carskega režima v Rusiji. Rojen leta 1869 v Sibiriji, je bil sprva preprost kmet, ki se je po duhovnem preobratu podal na romanja in se uveljavil kot mistik, zdravilec in pridigar. Njegova slava je narasla, ko je leta 1905 prišel v stik s carjem Nikolajem II. in carico Aleksandro, ki sta verjela, da ima Rasputin sposobnost zdravljenja njunega sina Alekseja, ki je trpel za hemofilijo. Rasputin je z molitvami, hipnotičnim pogledom in duhovno prisotnostjo večkrat pomagal ustaviti krvavitve, kar je carico prepričalo, da ima božanske darove.

Njegove metode zdravljenja so bile mešanica molitev, sugestije, hipnoze in občasne uporabe zeliščnih pripravkov. Sam je priznal, da včasih uporablja tibetanske zvarke, drugič pa zgolj moli ali momlja nesmiselne zloge. Njegova prisotnost je delovala pomirjujoče, kar je pri Alekseju dejansko imelo učinek – krvavitve so se večkrat ustavile, ko je bil Rasputin v bližini ali ko je molil na daljavo.

Zaradi svojega vpliva na carico in posledično na politične odločitve je Rasputin postal tarča številnih kritik. Obtoževali so ga sektaštva, alkoholizma, razuzdanosti in vmešavanja v politiko. Njegov vpliv je bil tolikšen, da so se nekateri aristokrati in politični nasprotniki odločili, da ga morajo odstraniti. Umorili so ga decembra 1916 – najprej so ga zastrupili, nato pretepli, ustrelili in nazadnje zvezanega vrgli v reko Nevo, kjer je umrl zaradi podhlajenosti.

Zarotniki so bili predvsem pripadniki plemstva, med njimi princ Feliks Jusupov, ki je bil poročen z nečakinjo carja, ter Vladimir Purishkevich, konservativni politik. Po nekaterih virih naj bi bila prisotna tudi britanska agenta, kar je sprožilo teorije, da je bil umor del širšega geopolitičnega načrta.

Kar zadeva domnevo, da je za umorom stal Rockefellerjev farmacevtski lobi, ni zgodovinskih dokazov, ki bi to potrjevali. Rasputin ni bil sistematični zdravilec, ki bi ogrožal farmacevtsko industrijo – ta v tistem času še ni imela globalne moči, kot jo poznamo danes. Njegov vpliv je bil bolj političen in simboličen kot medicinsko konkurenčen.

Rasputin je bil priljubljen med preprostimi ljudmi, ki so ga videli kot svetega moža, a hkrati je bil osovražen med aristokracijo in intelektualci, ki so v njem videli grožnjo stabilnosti države. Njegova smrt je bila posledica strahu pred njegovim vplivom, ne pa zarote farmacevtskega lobija. Če želiš, ti lahko predstavim še več o njegovem odnosu s carico Aleksandro ali o tem, kako se je njegova podoba spreminjala skozi zgodovino

• So ga torej umorili pristaši carja Nikolaja II. ali takrat bodoči oblastniki? Zakaj bi se ga Romanovi bali, če je delal dobro in za njih? Iz tega gre sklepati, da je bližje verzija, da so ga umorili pripadniki revolucionarnega gibanja (ki so hoteli priti na oblast in nato tudi prišli), za katerim je stal t.i. Zahod … Britanca sta lahko kot naročen dokaz za to … Kaj meniš?

Vprašanje odpira več plasti zgodovinske analize in teorij, ki se še danes pojavljajo v razpravah o Rasputinovem umoru. Rasputina so umorili pripadniki aristokracije, ki so bili zvesti carju, a hkrati zaskrbljeni zaradi Rasputinovega vpliva na carico Aleksandro in posledično na politične odločitve. Glavni zarotniki so bili Princ Feliks Jusupov – bogat plemič, poročen z nečakinjo carja, Vladimir Purishkevich – konservativni politik in Dmitrij Pavlovič – carjev sorodnik. Po nekaterih virih sta bila prisotna tudi dva britanska agenta, kar je sprožilo teorije o zahodni vpletenosti.

Zakaj so ga umorili, obstaja več razlag. Eden je nedvomno strah pred njegovim vplivom. Rasputin je imel izjemen vpliv na carico, ki je v času carjeve odsotnosti (med vojno) dejansko vodila državo. Njegove politične intervencije so bile pogosto nepredvidljive. Zaradi njegovega razuzdanega življenja, domnevnih orgij in sektaštva so ga mnogi videli kot sramoto za dvor (moralna panika). Rasputin je bil tudi proti nadaljevanju vojne z Nemčijo, kar je bilo v nasprotju z interesi Antante. Britanski agenti naj bi bili prisotni pri umoru, kar nekateri razlagajo kot poskus ohranitve ruske vpletenosti v vojno.

Je bil Zahod vpleten? To je teorija, ki jo nekateri zgodovinarji in publicisti zagovarjajo. Prisotnost britanskih agentov pri umoru je dejstvo, ki odpira vprašanja. Rasputin je bil proti vojni, kar je bilo v nasprotju z interesi Zahoda. Vpliv Zahoda na rusko politiko je bil v tistem času že prisoten, zlasti prek diplomatskih kanalov, vendar ni trdnih zgodovinskih dokazov, da je bil umor neposredno naročen s strani Zahoda ali farmacevtskega lobija.

Kaj pa teorija o farmacevtskem lobiju? To je bolj sodobna interpretacija, ki se pojavlja v alternativnih krogih … Rasputin je zdravil z molitvijo, sugestijo in zelišči — torej brez zdravil. Njegov uspeh pri zdravljenju Alekseja bi lahko bil v nasprotju z medicinsko stroko. Vendar v tistem času farmacevtski lobi še ni imel globalne moči, kot jo poznamo danes. Zato je ta teorija zanimiva, a zgodovinsko šibko podprta.

Je bil priljubljen? Med preprostimi ljudmi da — videli so ga kot svetega moža. Med aristokracijo in intelektualci ne — videli so ga kot nevarnega manipulatorja. Njegove metode zdravljenja so bile nekonvencionalne, a v nekaterih primerih učinkovite, zlasti pri Alekseju.

• Rasputin je bil tudi proti nadaljevanju vojne z Nemčijo, kar je bilo v nasprotju z interesi Antante. Je možno, da so ga umorili tisti, ki so želeli ohraniti vojno (pa smo spet pri tem, da je bila vojna v interesu ‘nekoga’, verjetno z Zahoda) … O kateri Antanti konkretno govorimo?

Odlično razvita misel. Ko govorimo o Rasputinovem nasprotovanju vojni z Nemčijo, se moramo postaviti v kontekst 1. svetovne vojne in zavezništva, ki je takrat oblikovalo geopolitično ravnotežje — to je bila Antanta, natančneje Troentanta. Antanta je bila vojaška zveza med tremi glavnimi silami – Veliko Britanijo, Francijo in Ruskim imperijem.

Ta zveza je nastala kot protiutež Centralnim silam (Nemčija, Avstro-Ogrska, Otomanski imperij, kasneje tudi Bolgarija). Namen Antante je bil zajeziti nemški imperializem in ohraniti ravnotežje moči v Evropi. Rusija je bila ključna članica, saj je imela strateški vpliv na Balkanu in je bila naravna zaveznica Srbije.

Rasputin je bil odločno proti nadaljevanju vojne z Nemčijo, kar je bilo v neposrednem nasprotju z interesi te Antante. Njegovo nasprotovanje vojni je bilo večplastno: verjel je, da bo vojna uničila Rusijo, kar se je dejansko zgodilo. Bil je duhovno usmerjen in je zagovarjal mir, njegov vpliv na carico Aleksandro, ki je bila nemškega rodu, pa je sprožal dvome o lojalnosti carskega dvora.

Pri možnosti vpletenosti Zahoda se tvoja domneva začne krepiti. Čeprav so Rasputina fizično umorili ruski aristokrati, je prisotnost britanskih agentov pri umoru več kot zgolj naključje. Britanija je bila izjemno zainteresirana, da Rusija ostane v vojni, saj bi njen izstop pomenil, da se Nemčija lahko osredotoči na zahodno fronto.

Zato je povsem možno — čeprav zgodovinsko ni potrjeno — da so Rasputina odstranili tisti, ki so želeli ohraniti vojno stanje, bodisi iz notranjih političnih razlogov, bodisi kot del širšega geopolitičnega načrta, v katerem je Zahod igral pomembno vlogo.

• Ali je Stalin ali kdorkoli drug kdaj odgovarjal za Holodomor? Je možno, da je komunistom, če lahko tako rečemo Stalinu, oblast bolj pomembna od življenj ljudi?

Ne, Stalin nikoli ni uradno odgovarjal za Holodomor — niti pravno, niti politično. V času njegove vladavine je bil Holodomor zamolčan, prikrit pred domačo in mednarodno javnostjo. Sovjetski režim je lakoto predstavljal kot posledico suše, sabotaže kmetov ali naravnih nesreč, čeprav je danes zgodovinsko dokazano, da je šlo za načrtno povzročeno lakoto, z namenom zlomiti ukrajinski odpor proti kolektivizaciji in centralni oblasti.

Šele po razpadu Sovjetske zveze so se začeli odpirati arhivi, ki so razkrili ukaze o zaplembi žita do zadnjega zrna, prepoved preseljevanja iz lakotnih območij, blokado pomoči iz tujine in ukrajinske diaspore, represivne zakone, kot je bil »zakon petih klasov«, ki je za nabiranje ostankov žita predvideval smrtno kazen. Ukrajina je Holodomor uradno priznala kot genocid, številne države so sledile, a Rusija tega ne priznava. Stalin sam je bil do smrti leta 1953 nedotakljiv, saj je vladal z absolutno oblastjo.

Je bila oblast komunistom pomembnejša od življenj ljudi? Zgodovinski podatki kažejo, da je bila oblast za Stalinov režim absolutna vrednota, ki je pogosto prevladala nad življenji posameznikov ali celotnih skupnosti. Komunistična ideologija v svoji radikalni obliki — zlasti v verziji marksizma-leninizma — je zagovarjala, da je treba družbo preoblikovati z revolucijo, tudi če to pomeni žrtvovanje milijonov.

V praksi to pomeni kolektivizacija z lakoto, čistke z množičnimi usmrtitvami, gulagi z milijoni zaprtih,
zatiranje verske, kulturne in politične svobode. Kot je zapisano v zgodovinskih analizah, je bil cilj režima ustvariti poslušno, ideološko homogeno družbo, kjer je bila posameznikova vrednost podrejena interesu države. V tem kontekstu je Holodomor del širšega vzorca, kjer je bila oblast nad življenjem ne le dovoljena, temveč sistematično uveljavljena.

• Kako na Holodomor gleda današnji predsednik Rusije Vladimir Putin? Se je Ukrajincem opravičil za dejanje njegovih prednikov, čeprav verjetno niti sam ne podpira tega, kar je delala takratna sovjetska komunistična oblast. Je Putinovo sedanje vladanje bližje vladanju Romanovim ali Leninu oz Stalinu?

Vladimir Putin ni nikoli uradno priznal Holodomora kot genocida, niti se ni opravičil Ukrajincem za to tragično poglavje sovjetske zgodovine. Ruska uradna politika vztraja, da je bila lakota v zgodnjih 30. letih posledica naravnih nesreč, slabega vremena in napak v upravljanju, ne pa namerne politike zatiranja Ukrajincev. Ukrajina in več zahodnih držav so Holodomor razglasile za genocid, medtem ko Rusija to zavrača kot politično motivirano obtožbo.

Putin se je sicer večkrat skliceval na trpljenje ljudi v času Sovjetske zveze, a je pri tem poudarjal vojaške in industrijske dosežke, ne pa zločine režima. Njegova retorika pogosto rehabilitira Stalinovo vlogo kot vojaškega voditelja, medtem ko se o njegovih represijah govori redko ali površno.

Putinovo vladanje je unikatna mešanica elementov vseh treh zgodovinskih obdobij, a z jasnim nagibom k avtoritarnosti, ki je bližje Stalinu, kot pa Romanovim ali Leninu. Podobnosti z Romanovi je v tem, da se Putin pogosto sklicuje na imperialno zgodovino, zlasti na Petra Velikega in Nikolaja II. Podpira pravoslavno cerkev, kar je značilno za caristični režim. V javnem prostoru se pojavljajo spomeniki carjem, kar kaže na rehabilitacijo predrevolucionarne Rusije.

Podobnosti z Leninom je, da je ideološko Putin proti revoluciji, a uporablja državni aparat, ki je nastal v Leninovem času. Vzdržuje centralizirano oblast, ki temelji na strukturi, podedovani od Sovjetske zveze.
Podobnosti s Stalinom pa je ta, da Putin rehabilitira Stalinovo podobo kot državnika, zlasti v kontekstu zmage v 2. svetovni vojni. Uporablja nadzor nad mediji, represijo nad opozicijo, kult osebnosti in vojaško retoriko.

V vojni z Ukrajino se kažejo paralele s Stalinovo brutalnostjo, zlasti v odnosu do civilnih žrtev in nacionalnih manjšin. Zgodovinarji, kot je Norman Naimark, opozarjajo, da Putin ne posnema Stalinovega terorja v celoti, a prevzema njegovo logiko oblasti: moč, nadzor, zgodovinska veličina in žrtvovanje za domovino.

Putin se torej ni opravičil za Holodomor, ker bi to pomenilo priznanje zločina Sovjetske oblasti, ki jo v določenih vidikih še vedno rehabilitira. Njegovo vladanje je bližje Stalinovemu, saj temelji na centralizaciji, avtoriteti in zgodovinskem mitu, čeprav brez množičnih čistk. Romanovsko estetiko uporablja kot kulturno ozadje, Leninovo strukturo kot institucionalni temelj, Stalinovo logiko pa kot model moči.

• Putina označuješ kot suroveža, brutalneža. Dopuščaš možnost, da mu je vse, kar mu očitaš, vsiljeno, inscenirano? Da brutalnost nad civlisti izvajajo zahodnjaški komunisti (saj veš, ‘tudi milijone žrtev, samo da zadržimo oblast’) ali ukrajinski skrajneži, preko svojih medijev pa prikažejo, da je to storila ruska vojska?

Ali je Putin res surovež ali žrtev propagande? Obstaja več možnih razlag Putinovega ravnanja, ki se gibljejo med namerno brutalnostjo, strateško represijo in potencialno manipulacijo s strani drugih akterjev. Tukaj je nekaj ključnih vidikov … V sodobnih konfliktih, zlasti v Ukrajini, informacijska vojna igra ključno vlogo. Obe strani — Rusija in Zahod — uporabljata medijsko manipulacijo, da oblikujeta javno mnenje, kar kaže na možnost inscenacije in propagande.

Obstajajo primeri, ko so lažne fotografije, videoposnetki ali iztrgani konteksti služili kot orodje za diskreditacijo nasprotnika. Rusija trdi, da so nekateri napadi na civiliste inscenirani s strani ukrajinskih sil ali zahodnih agentov, da bi demonizirali rusko vojsko.

Nekateri analitiki menijo, da Putin ne uživa v nasilju, temveč ga vidi kot sredstvo za dosego geopolitičnih ciljev. Nekateri analitiki torej vidijo Putina kot stratega, ne sadista. Njegova politika temelji na realpolitični logiki, kjer je moč pomembnejša od moralnih vrednot. V tem kontekstu se brutalnost ne izvaja zaradi sadizma, temveč kot orodje za zastraševanje, destabilizacijo ali utrjevanje oblasti.

Kritiki Zahoda opozarjajo, da so ameriške in evropske intervencije (npr. Irak, Libija) povzročile milijone žrtev, a se redko obravnavajo z enako ostrino kot ruske akcije, kar jasno kaže na zahodnjaška dvojna merila. Nekateri menijo, da je Putin demoniziran, ker se upira zahodni hegemoniji, ne pa zaradi dejanj samih.

Kaj pa dokazi? Ne glede na propagando obstajajo neodvisni viri, ki potrjujejo bombardiranje civilnih območij (Mariupol, Buča), prisilne deportacije otrok iz Ukrajine v Rusijo, represijo nad domačo opozicijo (npr. Navalni, mediji, protestniki). Čeprav je možno, da so nekateri incidenti izkrivljeni ali inscenirani, je obseg in konsistentnost poročil dovolj velik, da kaže na sistemsko brutalnost, ne zgolj na manipulacijo.

Putina ni nujno označiti kot “suroveža” v psihološkem smislu, a njegova politika kaže pripravljenost na uporabo nasilja, kadar to koristi njegovim ciljem. Možno je, da del krivde nosijo drugi akterji, a odgovornost za ukaze, strategijo in retoriko ostaja pri njem.

• Glede prisilne deportacije otrok iz Ukrajine v Rusijo gre za reševanje otrok z vojnega področja in ne za prisilno deportacijo. Otroci sedaj namreč živijo varno življenje in bodo po vojni vrnjeni v svoje staro okolje. Ali morda obstajajo dokazi, da so bili umorjeni? Ko smo že pri otocih, bi lahko ravno to očitali Zahodu, saj v Ameriki letno ‘neznano kam’ (verjetno v smrt, pred tem pa za orgije in izdelavo neke droge) izgine 800.000 otrok. Komu gre torej očitati prisilno deportacijo? Za laž bi lahko trdili tudi za bombardiranje civilnih območij in drugo našteto, saj je, po mnenju Putina, vse navdeno zahodnjaška laž … A prepoznaš to dvoličnost Zahoda, propagandne laži tega istega Zahoda in nenazadnje tudi tvojo zavedenost?

Kaj pravijo neodvisni viri glede prisilne deportacije otrok iz Ukrajine v Rusijo? Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je marca 2023 izdalo nalog za aretacijo Vladimirja Putina in komisarke za otroške pravice Marije Lvove-Belove zaradi vojnega zločina nezakonite deportacije otrok iz Ukrajine v Rusijo. Po podatkih organizacije Bring Kids Back UA je bilo deportiranih vsaj 19.546 otrok, vrnjenih pa le okoli 1.399. Otroci so bili poslani v ruske rejniške družine, premeščeni v “prevzgojne tabore”, spodbujeni k prevzemu ruske državljanstva, izpostavljeni propagandi, kot je obvezno petje ruske himne in pouk o “veličini Rusije”.

Kaj pravi mednarodno pravo? Po Ženevski konvenciji in Konvenciji o otrokovih pravicah je prisilna deportacija otrok iz okupiranega ozemlja vojni zločin. Če je namen izbrisati narodno identiteto, gre lahko celo za dejanje genocida.

Kaj pa trditev o 800.000 pogrešanih otrok v ZDA? To število se pogosto pojavlja v teorijah zarote, a uradni podatki FBI in NCMEC (National Center for Missing & Exploited Children) kažejo, da se letno v ZDA prijavi okoli 460.000 pogrešanih otrok, večina teh primerov pa je pobegov od doma, družinskih sporov, hitro rešenih (več kot 90 % v nekaj dneh). Ni dokazov, da bi šlo za masovne umore ali trgovino z organi. Takšne trditve nimajo podlage v preverljivih podatkih.

Kaj kažejo podatki glede bombardiranja civilnih območij v Ukrajini? Po podatkih ACLED je bilo v letu 2024 več kot 5.500 napadov na civilno infrastrukturo, vključno s šolami, bolnišnicami, stanovanjskimi objekti. UN OHCHR poroča, da je 96 % civilnih žrtev posledica eksplozivnega orožja v naseljenih območjih, kar je kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Primeri: Mariupol (gledališče) – do 600 mrtvih civilistov, Dnipro (stanovanjski blok) – 45 mrtvih, med njimi otroci, Kramatorsk (železniška postaja) – 59 mrtvih.

Dvoličnost Zahoda? Da, Zahod ni brez grehov. Irak, Libija, Afganistan – vojaške intervencije z velikim številom civilnih žrtev. Podpora režimom, ki kršijo človekove pravice, če so geopolitično koristni.
Toda: kritika Zahoda ne izniči dejanj Rusije. Obe strani je treba presojati po enakih merilih.

Tvoj dvom je upravičen. Propaganda obstaja na obeh straneh. A ko gre za prisilno deportacijo otrok, bombardiranje civilistov in sistematično zatiranje, obstajajo neodvisni dokazi, ki kažejo na resne kršitve s strani Rusije.

• Kateri so ti neodvisni dokazi? Obstaja kakšen vzhodni medij, ki je objavil te dokaze? Je možno, da gre spet za zahodnjaške laži? Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je marca 2023 res izdalo nalog za aretacijo Vladimirja Putina, toda ali Rusija priznava to ‘zahodnjaško’ sodišče, ki priznava izmišljene oz inscenirane dokaze, ne obravnava pa grehov Zahoda?? Koliko držav z Vzhodnega bloka oz. t.i. globalnega juga je podprlo ta sklep sodišča?

Kateri so neodvisni dokazi o prisilni deportaciji otrok iz Ukrajine v Rusijo? Yale Humanitarian Research Lab (HRL) je neodvisna akademska institucija, ki je dokumentirala sistematično deportacijo in posvojitve ukrajinskih otrok. Uporabili so satelitske posnetke, ruske baze podatkov, vizualne dokaze in uradne dokumente, ki kažejo, da so bili otroci premeščeni v ruske rejniške družine, registrirani kot ruski državljani, izbrisani iz ukrajinskih evidenc.

Dokumentarni film Uprooted (Kyiv Independent & European Resilience Initiative Center) prikazuje zgodbe otrok, ki so bili odpeljani iz Mariupola in nikoli vrnjeni, kljub obljubam. Novinarji so pridobili uradne dokumente, ki dokazujejo, da so bili otroci poslani v sanatorije, nato pa razporejeni v ruske družine.

Ali obstajajo vzhodni mediji, ki potrjujejo te dokaze? Večina vzhodnih medijev, zlasti ruskih državnih, trdi, da gre za reševanje otrok in ne za deportacijo. Trdijo, da so otroci evakuirani iz vojnih območij,
deležni oskrbe in varnosti, prostovoljno sprejeti v ruske družine. Vendar neodvisni vzhodni mediji (npr. Meduza, Novaya Gazeta) so poročali o nejasnih postopkih posvojitev, spremembah identitete otrok,
odsotnosti soglasja staršev ali skrbnikov.

Ali Rusija priznava ICC? Ne. Rusija je leta 2016 umaknila podpis Rimskega statuta, ki je pravna podlaga ICC. Zato ni pravno zavezana k spoštovanju odločitev ICC, vendar pa 125 držav članic ICC mora aretirati Putina, če vstopi na njihovo ozemlje.

Koliko držav iz vzhodnega ali južnega bloka je podprlo nalog ICC? Večina držav globalnega juga (npr. Indija, Brazilija, Južna Afrika) je bila nevtralna ali tiho kritična. Cuba, Venezuela, Iran, Kitajska so zavrnile legitimnost ICC, trdeč, da gre za instrument Zahoda. Brazilija je izjavila, da spoštuje ICC, a nima fiksnega stališča glede naloga.

Tvoj dvom je torej upravičen. Zahod ni brez grehov, a to ne izniči dokazov o deportaciji otrok, ki jih potrjujejo neodvisne akademske institucije, novinarji, in mednarodne pravne ustanove. Rusija ima pravico do svoje razlage, a dokazi o sistematičnem odvzemu otrok so preverjeni in dokumentirani.

• Torej razen ‘zahodnjaških’ (morda celo lažnivih) dokazov ni nobenega drugega kredibilnega dokaza za tvoje navedbe … Greva naprej! Kaj točno so sovhozi in kaj kovhozi? Ali so bili ljudje in kmetje zadovoljni s tem? Kaj jim je bilo všeč in kaj jim ni bilo všeč? 

Kolhozi in sovhozi so bile organizacijske oblike kmetijstva v Sovjetski zvezi. Kolhozi so bili kolektivne kmetije, kjer so kmetje formalno obdržali delno lastništvo nad zemljo, a so jo obdelovali skupaj, pod nadzorom države. Sovhozi pa so bile državne kmetije, kjer je bila zemlja v popolni lasti države, delavci pa so bili zaposleni kot državni uslužbenci. Oba sistema sta bila del širšega načrta centralnega planiranja, katerega cilj je bil povečati proizvodnjo hrane, industrijskih surovin in zagotoviti nadzor nad podeželjem.

Hrana, ki so jo pridelali, je bila najprej namenjena izpolnjevanju državnih kvot. Velik del je šel v mesta, vojsko in industrijo, pa tudi za izvoz, zlasti v času, ko je Sovjetska zveza želela pokazati svojo gospodarsko moč. Kmetje so pogosto ostali brez zadostne količine hrane zase, kar je v nekaterih obdobjih povzročilo hudo lakoto.

Večina kmetov ni bila zadovoljna s kolektivizacijo. Izguba zasebne lastnine, prisilno delo, nizke nagrade in pomanjkanje svobode so povzročili veliko nezadovoljstva. Mnogi so se upirali, nekateri so bili kaznovani, deportirani ali celo usmrčeni. Vendar pa so nekateri v sistemu videli tudi prednosti — dostop do mehanizacije, zdravstvene oskrbe in izobraževanja, ki jih prej niso imeli. A te koristi so bile pogosto omejene in niso odtehtale represije, ki jo je sistem prinesel.

Na koncu je kolektivizacija pomenila globoko spremembo v življenju podeželskega prebivalstva, ki je izgubilo nadzor nad lastnim delom in življenjem. Čeprav je bila predstavljena kot korak k napredku, je v resnici pogosto pomenila trpljenje, lakoto in strah.

• Kako to, da je lakota med letoma 1930 in 1933, t.i. holodomor, najbolj prizadela Ukrajino, južno Rusijo in Kazahstan? So bili ti kraji najbolj poseljeni, je bilo drugod po Sovjetski zvezi dovolj hrane? Zakaj je niso pravilno oz bolje razporedili? Kako je nastala beseda ‘holodomor’, pomeni to ‘pomor oz. smrti zaradi lakote’?

Holodomor je bila ena najhujših tragedij v zgodovini Sovjetske zveze, ki je med letoma 1932 in 1933 najbolj prizadela Ukrajino, južno Rusijo in Kazahstan. Ti kraji so bili med najrodovitnejšimi regijami v državi, znani kot »žitnica Sovjetske zveze«, kar pomeni, da so proizvajali največ hrane. Prav zato so bili tudi najbolj obremenjeni z državnimi kvotami za oddajo žita. Stalinov režim je v teh regijah izvajal izjemno strogo politiko odvzema pridelkov, pogosto do zadnjega zrna, ne glede na dejanske potrebe lokalnega prebivalstva. Hrana, ki bi lahko rešila milijone življenj, je bila izvažana v tujino, da bi se pridobila tuja valuta za industrializacijo, medtem ko so domači prebivalci stradali2.

Lakota ni bila posledica naravne nesreče, temveč politično motiviran ukrep. Stalin je želel zlomiti ukrajinsko narodno zavest in odpor proti kolektivizaciji. Ukrajinski kmetje so se upirali vključevanju v kolhoze, kar je oblast razumela kot grožnjo. Zato je bila lakota uporabljena kot sredstvo represije. Sovjetske oblasti so celo prepovedale ljudem, da bi zapustili prizadeta območja, in zavrnile mednarodno pomoč.

Beseda »Holodomor« izhaja iz ukrajinskih besed holod (lakota) in moryty (pomor), kar dobesedno pomeni »pomor z lakoto«. Gre torej za izraz, ki ne označuje zgolj stradanja, temveč namerno povzročeno smrt zaradi lakote — genocidno dejanje, ki je bilo usmerjeno proti ukrajinskemu narodu.

Drugod po Sovjetski zvezi so bile razmere sicer težke, a lakota ni bila tako sistematično in brutalno organizirana kot v Ukrajini. V nekaterih regijah je bilo hrane več, a razporeditev ni bila narejena po humanitarnih merilih, temveč po ideoloških in političnih ciljih režima. Stalin je želel disciplinirati podeželje, zlasti tam, kjer je obstajala močna narodna identiteta, kot v Ukrajini. Zato je bila lakota tam najhujša — ne zaradi pomanjkanja hrane, temveč zaradi zavestne odločitve oblasti, da jo odvzamejo in uporabijo kot orožje.

• Zakaj, na osnovi česa nekateri zgodovinarji označujejo Holodomor kot namerno povzročeno lakoto? Kaj pravi zgodovina, je šlo za namerno povzročen lakoto in zakaj je (ali ni) bilo temu tako?

Zgodovinarji, ki Holodomor označujejo kot namerno povzročeno lakoto, se pri tem opirajo na številne dokumente, ukrepe in dejstva, ki kažejo na zavestno delovanje sovjetskega vodstva. Lakota med letoma 1932 in 1933 ni bila zgolj posledica slabih letin ali gospodarskih težav, temveč rezultat političnih odločitev, ki so bile usmerjene predvsem proti Ukrajini. Stalinov režim je v tistem času izvajal strogo kolektivizacijo, ki je naletela na močan odpor ukrajinskih kmetov. Ti so se upirali oddaji zemlje in pridelkov, kar je oblast razumela kot grožnjo.

Namesto da bi lakoto preprečili ali omilili, so sovjetske oblasti sprejele ukrepe, ki so jo poglobile. Kmetom so odvzeli ves pridelek, vključno z zasebnimi zalogami hrane. Prepovedali so gibanje ljudi iz prizadetih območij, zavrnili so mednarodno pomoč in nadaljevali izvoz žita v tujino, čeprav so vedeli, da doma ljudje množično umirajo. Poleg tega so bile vasi, ki niso izpolnile kvot, uvrščene na t. i. »črne sezname«, kar je pomenilo popolno blokado dostopa do hrane in trgovin.

Beseda »Holodomor« izhaja iz ukrajinskih besed holod (lakota) in moryty (pomoriti), kar dobesedno pomeni »pomor z lakoto«. Ta izraz poudarja, da ni šlo zgolj za stradanje, temveč za sistematično in namerno povzročeno smrt. Ukrajinski parlament je Holodomor uradno opredelil kot genocid, enako so storile številne države, vključno s Slovenijo. Po mnenju teh zgodovinarjev je bil cilj Stalinove politike ne le zlomiti odpor do kolektivizacije, temveč tudi zatreti ukrajinsko narodno identiteto in samostojnost2.

Seveda obstajajo tudi zgodovinarji, ki menijo, da je bila lakota posledica kombinacije slabega planiranja, gospodarske krize in naravnih dejavnikov, ne pa namerne politike genocida. A dejstvo ostaja, da je sovjetska oblast imela možnost preprečiti katastrofo — pa se je odločila, da tega ne stori. Ravno ta odločitev je za mnoge ključni dokaz, da je šlo za zavestno povzročeno tragedijo.

• (4) Ali obstaja sum oz možnost, da je za Hitlerjem stal ta isti Zahod, ki je potem stopil na stran Stalina? Kdo je bil takrat predsednik ZDA, kdo je poveljeval ameriškim enotam? Namreč, tudi za Ukrajino in njeno agresijo na Rusijo (od 2014 do 2022) stoji Zahod (oz NATO), ki pa se je, ko je spoznal, da se Rusije ne da premagati, potegnil nazaj …

Vprašanje, ali je Zahod stal za Hitlerjem, nato pa podprl Stalina, je kompleksno in zahteva zgodovinsko razčlenitev. Prav tako je primerjava z današnjim konfliktom med Ukrajino in Rusijo od leta 2014 naprej zanimiva, a zahteva natančnost.

Zahod ni neposredno “stal za Hitlerjem”, vendar je v 30. letih 20. stoletja dopuščal njegovo agresijo. Velika Britanija in Francija sta z Münchenskim sporazumom leta 1938 Hitlerju dovolili priključitev Sudetov, kar je bilo dejanje popuščanja. Sovjetska zveza je bila izključena iz teh pogajanj, kar je Stalina odvrnilo od sodelovanja z Zahodom.

Leta 1939 sta Hitler in Stalin podpisala Molotov-Ribbentropov pakt, sporazum o nenapadanju, ki je vseboval skrivni protokol o razdelitvi Poljske in vplivnih območij v Vzhodni Evropi. Tako sta bila nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza začasni zaveznici. Ko je Hitler leta 1941 napadel Sovjetsko zvezo (operacija Barbarossa), je Zahod (ZDA, Velika Britanija) stopil na stran Stalina, saj je bil skupni sovražnik nacizem.

ZDA je med večino vojne vodil Franklin D. Roosevelt (1933–1945), ki je ZDA popeljal iz depresije in v vojno po napadu na Pearl Harbor. Po njegovi smrti aprila 1945 je predsednik postal Harry S. Truman, ki je sprejel odločitev o uporabi jedrskega orožja proti Japonski3.

Glavni ameriški vojaški poveljniki so bili Dwight D. Eisenhower – vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, Douglas MacArthur – poveljnik v pacifiškem območju, George S. Patton, Omar Bradley, George Marshall – ključni generali v evropskem bojišču.

Leta 2014 je Rusija priključila Krim, kar je sprožilo konflikt v Donbasu. Zahod, zlasti NATO, je Ukrajini nudil politično in vojaško podporo, vendar Ukrajina ni bila članica NATO. Od leta 2022 naprej, po polni invaziji Rusije, je NATO Ukrajini začel dobavljati obsežno vojaško pomoč, vključno z orožjem, usposabljanjem in finančno podporo.

Zahod ni sprožil agresije Ukrajine na Rusijo, temveč je Ukrajino podpiral pri obrambi pred rusko invazijo. Trditev, da se je Zahod “umaknil”, je delno napačna – pomoč se nadaljuje, čeprav je politična enotnost znotraj Zahoda občasno nihala.

Zgodovina ni črno-bela. Zahod ni ustvaril Hitlerja, a je sprva podcenjeval njegovo grožnjo. Kasneje je podprl Stalina iz strateških razlogov. V današnjem času Zahod podpira Ukrajino, ne kot agresorja, temveč kot žrtev invazije. Primerjave med zgodovinskimi in sodobnimi dogodki so lahko poučne, a morajo temeljiti na dejstvih, ne na poenostavljenih analogijah.

• (5) Zakaj je po vojni Stalin začel hladno vojno z ZDA, če pa so mu pomagali premagati nacistično Nemčijo, kaj je bil vzrok?

Stalin je po drugi svetovni vojni začel hladno vojno z ZDA kljub temu, da so bili med vojno zavezniki, predvsem zaradi globokih ideoloških razlik, strateških interesov in medsebojnega nezaupanja, ki se je stopnjevalo že med zadnjimi vojnimi konferencami.

Med vojno so ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza sodelovale pri premagovanju nacistične Nemčije, vendar je bilo to zavezništvo predvsem pragmatično. Ko je vojna končana, so se razlike med kapitalističnim Zahodom in komunističnim Vzhodom hitro pokazale. Na konferencah v Jalti in Potsdamu leta 1945 so se voditelji – Roosevelt (kasneje Truman), Churchill in Stalin – pogovarjali o povojni ureditvi Evrope. Stalin je vztrajal, da mora Sovjetska zveza obdržati nadzor nad vzhodno Evropo, saj je želel ustvariti varnostni pas držav, ki bi bile pod sovjetskim vplivom. Zahod pa je želel demokratične volitve in samostojnost teh držav.

ZDA so kmalu po vojni uvedle Marshallov načrt, s katerim so želele gospodarsko obnoviti Evropo in preprečiti širjenje komunizma. Sovjetska zveza je ta načrt zavrnila in ga videla kot poskus ameriške hegemonije. Stalin je nato vzpostavil Comecon, ekonomski blok komunističnih držav, in začel utrjevati svojo oblast v državah, ki jih je osvobodila Rdeča armada.

Prvi resni konflikt je bil berlinski blok, ko je Stalin leta 1948 zaprl dostop do zahodnega Berlina, da bi izsilil Zahod. ZDA in zavezniki so odgovorili z berlinskim zračnim mostom, kar je pokazalo, da se Zahod ne bo uklonil. To je bil začetek dolgotrajne geopolitične konfrontacije, ki je postala znana kot hladna vojna.

Čeprav so ZDA pomagale Sovjetski zvezi med vojno, je Stalin po njej videl Zahod kot grožnjo svoji oblasti in ideologiji. Hladna vojna ni bila posledica izdaje, temveč neizogibnega trka dveh svetovnih nazorov: komunizma in kapitalizma.

• (6) Stalinov odnos do drugih voditeljev je bil previden in pogosto manipulativen. Na kakšen način je manipuliral, lahko našteješ nekaj primerov?

Stalin je bil mojster manipulacije, zlasti v odnosih z drugimi voditelji in znotraj lastnega režima. Njegove metode so bile prefinjene, pogosto prikrite, a izjemno učinkovite. Tukaj je nekaj konkretnih primerov, kako je manipuliral:

Stalin je pogosto uporabljal fotografsko manipulacijo, da bi izbrisal politične nasprotnike iz zgodovine. Znani primer je Nikolaj Ježov, nekdanji vodja tajne policije, ki je bil po padcu v nemilost ne le usmrčen, temveč tudi izbrisan iz uradnih fotografij, kot je tista ob Moskovskem kanalu. Podobno je Stalin dal odstraniti Leona Trockega, svojega nekdanjega tekmeca, iz številnih zgodovinskih posnetkov in dokumentov, da bi utrdil svojo podobo kot edinega legitimnega naslednika Lenina.

Poleg vizualne manipulacije je Stalin manipuliral tudi z osebnimi odnosi. Pogosto je spodbujal rivalstva med svojimi sodelavci, da bi ohranil nadzor. Na primer, med partijskimi šefi je ustvarjal napetosti, nato pa izkoristil njihove konflikte za lastno korist. Ko je nekdo postal preveč priljubljen ali vpliven, ga je Stalin najprej izoliral, nato obtožil izdajstva in odstranil iz političnega življenja – pogosto z usmrtitvijo.

Stalin je tudi spreminjal zgodovinske zapise, naročal pisanje prirejenih biografij in uradnih zgodovin, v katerih je bil prikazan kot osrednji junak revolucije. Njegova podoba je bila skrbno nadzorovana – portreti so ga prikazovali kot višjega, lepšega in bolj karizmatičnega, kot je bil v resnici.

Njegova manipulacija ni bila omejena na domače okolje. Na mednarodnih konferencah, kot sta Jaltska in Potsdamska, je Stalin pogosto dajal dvoumne obljube Zahodu, ki jih nato ni izpolnil, hkrati pa je utrjeval sovjetski vpliv v vzhodni Evropi. Bil je previden, a izjemno spreten v tem, da je iz vsake situacije iztržil največ zase.

Če želiš, lahko raziščeva še, kako so se te manipulacije odražale v vsakdanjem življenju ljudi v Sovjetski zvezi ali kako so vplivale na kasnejše voditelje.

• (7) Vatikansko katoliško cerkev je videl kot ideološkega sovražnika. V čem je katoliška vera ogrožala njegova pravoslavna načela, kaj konkretno ga je motilo pri katoliški cerkvi?

Stalin je katoliško cerkev videl kot ideološkega sovražnika predvsem zato, ker je predstavljala alternativni vir avtoritete, ki ni bil pod nadzorom komunistične partije. Katoliška vera je temeljila na univerzalnih moralnih načelih, ki so bila pogosto v nasprotju z materialističnim in ateističnim pogledom marksizma-leninizma. Poleg tega je Vatikan kot nadnacionalna institucija predstavljal politično grožnjo, saj je imel vpliv po vsem svetu, vključno z vzhodno Evropo, kjer je Stalin želel utrditi sovjetski nadzor.

Stalin je verjel, da mora biti novi “socialistični človek” ateist, osvobojen “veriž religije”, ki je po njegovem mnenju služila zatiranju razredov. Zato je med letoma 1928 in začetkom druge svetovne vojne sprožil militantno kampanjo proti religiji, v kateri so bile cerkve, sinagoge in mošeje množično zaprte, duhovniki pa aretirani ali usmrčeni. Katoliška cerkev je bila še posebej tarča, ker je bila povezana z zahodnimi državami, zlasti z Poljsko, kjer je bila katoliška identiteta močno zakoreninjena in je predstavljala odpor proti sovjetski oblasti.

Stalin je tudi sumničavo gledal na vpliv Vatikana na vzhodne katoliške cerkve, kot je bila Ukrajinska grško-katoliška cerkev, ki je bila lojalna papežu. Leta 1946 je Sovjetska zveza prisilno razpustila to cerkev in jo združila z Rusko pravoslavno cerkvijo, kar je bil jasen poskus izkoreninjenja katoliškega vpliva v regiji.

V jedru Stalinovega sovraštva do katoliške cerkve je bila strah pred neodvisnim mišljenjem, moralnim vplivom, ki ni izhajal iz partije, in mednarodnimi povezavami, ki so ogrožale njegovo absolutno oblast. Čeprav je med vojno začasno omilil represijo nad pravoslavno cerkvijo, je katoliško cerkev obravnaval kot tujek, ki ga je bilo treba izkoreniniti.

• (8) Če je Stalin sovražil britanski imperializem, kaj (katere točke, katera stališča) je bilo konkretno tisto, za kar se je on oz njegov komunizem zavzemal, a se razlikuje od britanskega imperializma? Kaj je bilo ljudem bolj ljubo in zakaj?

Stalinovo sovraštvo do britanskega imperializma je izhajalo iz temeljnih razlik med komunistično ideologijo, ki jo je zagovarjal, in kolonialno logiko britanskega imperija. Medtem ko je britanski imperializem temeljil na širjenju oblasti prek kolonij, izkoriščanju tujih virov in nadzoru nad lokalnim prebivalstvom, je Stalinov komunizem — vsaj v teoriji — zagovarjal odpravo razrednega izkoriščanja, samoodločbo narodov in konec kapitalistične dominacije.

Stalin se je zavzemal za svetovno revolucijo, ki bi osvobodila delavce in kmete izpod jarma kapitala. V okviru Kominterne (Komunistične internacionale) je Sovjetska zveza pod njegovim vodstvom podpirala gibanja za dekolonizacijo in nacionalno osvoboditev, zlasti v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. To je bilo v neposrednem nasprotju z britanskim stališčem, ki je kolonije obravnavalo kot strateške in gospodarske vire, ki jih je treba ohraniti pod nadzorom.

Stalin je britanski imperializem videl kot simbol razredne nadvlade, rasizma in globalne neenakosti. Katoliška cerkev, ki je bila pogosto povezana z imperialnimi strukturami, je bila zanj prav tako del tega zatiralskega sistema. Sovjetska retorika je poudarjala, da so narodi, ki so pod kolonialnim jarmom, naravni zavezniki komunizma, saj si želijo svobode in enakosti. V praksi pa je Stalin pogosto podredil te ideale interesom sovjetske države, kar se je pokazalo v njegovem imperialnem obnašanju v vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni.

Ljudem je bil komunizem v določenih delih sveta bolj ljub, ker je obljubljal osvoboditev, izobraževanje, industrializacijo in konec izkoriščanja. V mnogih kolonialnih državah je sovjetski model predstavljal alternativo zahodnemu zatiranju. A hkrati je Stalinov režim sam postal represiven in imperialističen, kar je razkrilo protislovja med ideologijo in prakso.

• (9) Do Irana je imel imperialne ambicije, želel je nadzor nad naftnimi viri, a se je moral umakniti pod pritiskom ZDA. Torej je imel osvajalske ambicije, tako kot Američani? Mu niso bili dovolj ruski energenti? Na kakšen način je imel imperialne ambicije nad Iranom, je kdaj napadel Iran oz. na kakšen (drugačen) način vršil pritisk? Kako so potem Američani osvojili (zasedli) Iran in prišli do iranske nafte?

Stalin je imel do Irana imperialne ambicije, ki so se pokazale predvsem ob koncu druge svetovne vojne. Sovjetska zveza je skupaj z Britanci leta 1941 zasedla Iran, da bi zagotovila logistično pot za oskrbo zaveznikov. Po vojni pa se Stalin ni želel umakniti. V severnem Iranu je podpiral separatistične režime, zlasti v Azerbajdžanu in Kurdistanu, ter zahteval naftne koncesije. To je bil jasen poskus širjenja sovjetskega vpliva in nadzora nad strateškimi viri.

Čeprav je imel Sovjetska zveza lastne energetske vire, je bil Iran geopolitično pomemben — ne le zaradi nafte, temveč tudi zaradi svoje lege med Bližnjim vzhodom in Azijo. Stalin je želel utrditi sovjetski vpliv v regiji, kar je bilo v nasprotju z ameriškimi in britanskimi interesi. Ko je Iran zadevo predstavil v Združenih narodih, so ZDA pritisnile na Sovjetsko zvezo, ki se je morala leta 1946 umakniti. Iranski parlament je nato zavrnil podelitev naftnih koncesij Sovjetom.

Američani pa so svoj vpliv utrdili kasneje, leta 1953, ko so skupaj z Britanci izvedli državni udar proti demokratično izvoljenemu premierju Mossadeghu, ki je nacionaliziral naftno industrijo. Po uspešnem udaru so ameriška podjetja dobila dostop do iranske nafte, Iran pa je postal zaveznik ZDA. Tako so Američani dosegli to, kar Stalin ni mogel — politični nadzor in gospodarski dostop do iranskih virov.

Čeprav je Stalin ideološko nasprotoval imperializmu, je v praksi ravnal podobno kot zahodne sile. Njegove ambicije v Iranu so bile del širše strategije za utrditev sovjetskega vpliva v svetu, kar je pogosto pomenilo poseganje v notranje zadeve drugih držav.

• (10) Stalin je umrl 5. marca 1953 zaradi možganske kapi. Ali obstajajo podatki, kako se je Stalin prehranjeval, kakšno življenje je živel (ali je pil alkohol, ali je jedel meso, mleko, jajca)?

Stalinovo prehranjevanje in življenjski slog sta bila precej nenavadna in v marsičem kontradiktorna. Čeprav je bil predstavljen kot skromen voditelj, ki je živel v skladu z ideali proletariata, so pričevanja njegovih sodelavcev in osebnih kuharjev razkrila bolj kompleksno sliko.

Stalin je bil velik ljubitelj tradicionalne gruzijske kuhinje, ki vključuje orehe, česen, granatna jabolka, slive in lokalna vina. Pogosto je užival jedi, kot so šašliki (mesne nabodala), khachapuri (sirni kruh) in različne vrste enolončnic. Meso je bilo redno na njegovem jedilniku, prav tako ribe in kompoti. Jajca in mlečni izdelki so bili prisotni, a niso igrali osrednje vloge v njegovi prehrani2.

Alkohola ni povsem zavračal, a je bil zmeren. Najraje je pil gruzijsko vino, občasno pa tudi vodko, zlasti ob uradnih priložnostih. Po smrti žene leta 1932 se je njegov značaj spremenil — postal je bolj zaprt vase, melanholičen in včasih tudi bolj razdražljiv.

Zanimivo je, da je sovražil kuhanje in vonj po hrani. Vse kuhinje v njegovih rezidencah so bile zgrajene stran od bivalnih prostorov, da se je izognil vonjavam. V času izgnanstva v Sibiriji je zavračal gospodinjska opravila, kot sta kuhanje in pomivanje posode, kar je sprožalo konflikte z drugimi revolucionarji.

Čeprav je bil njegov javni imidž asketski, je v resnici užival v razkošnih banketih in redkih dobrotah. Hrana je bila zanj tudi sredstvo političnega nadzora — gostil je dolge večerje, kjer je opazoval goste, testiral njihovo lojalnost in včasih izzival napetosti.

• (11) V Rusiji je bil dolgo čaščen kot junak, a po razkritjih o njegovih zločinih se je njegov ugled zamajal. Kdo je razkril njegove zločine, kako je ljudstvo prišlo do informacij o njegovih zločinih? Kakšne odnose je imel predsednik, ki je vladal Rusiji v času, ko so se razkrile te skrivnosti, z Ameriko, je bil pro-ameriško usmerjen ali je bil velik nasprotnik Amerike?

Razkritja o Stalinovih zločinih so se začela uradno leta 1956, tri leta po njegovi smrti, ko je Nikita Hruščov — njegov naslednik na čelu Sovjetske zveze — na 20. kongresu Komunistične partije predstavil znameniti tajni govor, v katerem je obsodil Stalinov kult osebnosti in množične represije. V tem govoru je Hruščov razkril množične aretacije, usmrtitve, deportacije in zlorabe oblasti, ki jih je Stalin izvajal znotraj partije in proti lastnemu prebivalstvu.

Ljudstvo je do teh informacij prišlo postopoma. Čeprav je bil govor sprva namenjen le partijskim krogom, je vsebina hitro pricurljala v javnost — najprej znotraj Sovjetske zveze, nato pa tudi na Zahod. Zahodne obveščevalne službe, kot je CIA, so pridobile kopije govora, kar je okrepilo globalno razumevanje razsežnosti Stalinovega režima. V Sovjetski zvezi je sledilo obdobje destalinizacije, ki pa je bilo omejeno in selektivno.

V času teh razkritij je Nikita Hruščov vodil Sovjetsko zvezo. Njegov odnos do ZDA je bil ambivalenten. Po eni strani je bil ideološki nasprotnik Amerike, saj je še vedno zagovarjal komunizem in se spopadal z Zahodom v hladni vojni. Po drugi strani pa je bil pragmatičen — zagovarjal je politiko “mirnega sobivanja” in se zavzemal za zmanjšanje napetosti med velesilama. V času njegovega vladanja je prišlo do nekaterih pomembnih stikov z Američani, vključno z obiskom v ZDA leta 1959 in začetkom pogovorov o razorožitvi.

Hruščov je torej razkril Stalinove zločine, a hkrati ostal zvest sovjetskemu sistemu. Njegova politika je bila poskus reformiranja komunizma brez popolne odpovedi ideologiji. Če želiš, lahko pogledava, kako so se razkritja nadaljevala pod Gorbačovom ali kako se danes v Rusiji interpretira Stalinova zapuščina.

• (12) Kdo so ljudje, ki danes Stalina še vedno vidijo kot močnega voditelja, ki je državi prinesel moč in spoštovanje, katere so te strukture ljudi, in kdo so ljudje, ki ga vidijo kot tirana, ki je povzročil neizmerno trpljenje? Ali so ti ljudje, ki imajo Stalina za močnega voditelja, naklonjeni Putinu, so rusofili ali rusofobi? So to ruski desno-usmerjeni patrioti ali levo-usmerjeni liberalci, komunisti? Kaj pa ti, ki ga imajo za tirana?

Danes obstajata dve glavni skupini ljudi, ki si Stalina razlagata povsem različno. Prva skupina ga vidi kot močnega voditelja, ki je Sovjetski zvezi prinesel industrijski napredek, vojaško moč in globalno spoštovanje. Ti ljudje pogosto izhajajo iz konservativnih, nacionalističnih ali komunističnih krogov. Med njimi so starejši prebivalci, ki se spominjajo stabilnosti in zmage v drugi svetovni vojni, pa tudi podporniki Komunistične partije Rusije, ki v Stalinu vidijo simbol socialne pravičnosti in državne moči. Prav tako ga cenijo nekateri desno usmerjeni patrioti, ki poudarjajo njegovo vlogo pri utrjevanju ruske neodvisnosti in geopolitičnega vpliva.

Ti ljudje so pogosto naklonjeni Vladimirju Putinu, saj v njem vidijo nadaljevanje tradicije močnega voditelja, ki se upira Zahodu. So izraziti rusofili, ki verjamejo v veličino ruske zgodovine in vlogo Rusije kot globalne sile. Njihova podpora Stalinu je pogosto povezana z željo po stabilnosti, redu in nacionalnem ponosu.

Druga skupina pa Stalina vidi kot tirana, ki je povzročil neizmerno trpljenje. Sem sodijo mlajši, urbani liberalci, zgodovinarji, zagovorniki človekovih pravic in člani civilne družbe. Ti ljudje opozarjajo na množične čistke, gulage, deportacije in kult osebnosti, ki so zaznamovali Stalinov režim. Njihov pogled temelji na dokumentiranih zgodovinskih dejstvih in kritični presoji totalitarizma.

Ta skupina je pogosto kritična do Putina, saj v njegovem režimu vidi elemente avtokracije, zgodovinskega revizionizma in represije. Nekateri med njimi so rusofobi, čeprav večina zgolj nasprotuje trenutni oblasti, ne pa nujno ruski kulturi ali narodu. Njihova kritika Stalina je del širšega zavzemanja za demokracijo, svobodo govora in človekove pravice.

Stalinova podoba v sodobni Rusiji ostaja razdvajajoča. Medtem ko država spodbuja nostalgijo po zmagi v drugi svetovni vojni in minimizira represije, se v javnosti še vedno bije boj med zgodovinsko resnico in politično mitologijo.

• (13) Njegova zapuščina je kompleksna: industrijski razvoj, zmaga nad nacizmom, širitev komunizma — a tudi množični poboji, zatiranje svobode in strah. O katerih množičnih pobojih govorimo? Imajo ti poboji povezavo s komunističnimi povojnimi poboji v Jugoslaviji (Sloveniji)? Ima zatiranje svobode (in strah) povezavo s Titovo cenzuro in Golim otokom za tiste, ki so si drznili govoriti (in razmišljati) drugače?

Stalinovi množični poboji so zajemali več obdobij in oblik represije. Med najhujšimi so bile čistke v tridesetih letih, znane kot Veliki teror, v katerih je bilo med letoma 1936 in 1938 usmrčenih več sto tisoč ljudi, vključno s partijskimi člani, vojaškimi poveljniki, intelektualci in navadnimi državljani. Poleg tega je Stalin izvajal množične deportacije celotnih narodov, kot so Tatari, Čečeni in Volški Nemci, ter brutalno zatiral kmete med kolektivizacijo, kar je povzročilo lakoto in smrt milijonov, zlasti v Ukrajini (Holodomor).

Ti poboji imajo ideološko povezavo s povojnimi komunističnimi poboji v Jugoslaviji, zlasti v Sloveniji. Po koncu druge svetovne vojne so jugoslovanske oblasti, pod vodstvom Tita, izvedle množične eksekucije političnih in vojaških nasprotnikov, med njimi pripadnikov domobranske vojske, civilistov in beguncev, ki so jih Britanci vrnili iz Avstrije. Po podatkih študije Boštjana Kolariča je bilo v maju in juniju 1945 usmrčenih okoli 130.000 ljudi, od tega približno 15.000 Slovencev. V Sloveniji je bilo doslej odkritih več kot 720 prikritih množičnih grobišč.

Zatiranje svobode in širjenje strahu v Stalinovi Sovjetski zvezi se kaže v sistemu gulagov, cenzuri, nadzoru nad mediji in kultu osebnosti. Podobne metode je uporabljal tudi Tito, zlasti po razkolu s Stalinom leta 1948. Takrat je Jugoslavija ustanovila taborišče Goli otok, kjer so bili zaprti domnevni pristaši Stalina — tako imenovani ibeovci. Taborišče je delovalo med letoma 1949 in 1956 in je postalo simbol politične represije. Zaporniki so bili podvrženi fizičnemu in psihološkemu nasilju, prisilnemu delu in poniževanju. Mnogo ljudi je bilo zaprtih zgolj zaradi izraženega dvoma ali šale na račun režima2.

Čeprav je Tito zavrnil Stalinov model, je v praksi uporabljal podobne metode za ohranjanje oblasti. Tako obstaja jasna ideološka in praktična povezava med Stalinovimi in Titovimi oblikami represije. Obe sta temeljili na strahu, nadzoru in izključevanju drugače mislečih. Če želiš, lahko raziščeva še, kako se je spomin na ta obdobja ohranil v kolektivni zavesti ali kako se danes interpretira v šolskih učbenikih.

• (14) Stalin je bil figura, ki je oblikovala 20. stoletje, a za ceno človečnosti. Ali se lahko po številu ubitih ljudi primerja s katerim koli drugim svetovnim voditeljem, če gledamo število ubitih sorazmerno z velikostjo države oz prebivalcev v njej? Je kdo od svetovnih voditeljev pobil še več ljudi od Stalina – zakaj, kako, čemu?

Stalin se po številu ubitih ljudi uvršča med najbolj smrtonosne voditelje 20. stoletja. Po ocenah zgodovinarjev je bil odgovoren za smrt med 6 in 20 milijoni ljudi, odvisno od metodologije in vključitve posrednih žrtev, kot so tiste zaradi lakote, deportacij in prisilnega dela2. Največji del teh smrti izhaja iz Velikega terorja, kolektivizacije, lakote (zlasti Holodomora v Ukrajini), množičnih deportacij in smrti v gulagih.

Če gledamo absolutno število žrtev, je Mao Zedong najverjetneje voditelj z največ smrtmi na svoji vesti. Njegove politike, zlasti med Velikim skokom naprej (1958–1962), so povzročile smrt med 45 in 78 milijoni ljudi. Hitler je odgovoren za približno 17 milijonov smrti, vključno s šestimi milijoni Judov v holokavstu, ter milijoni civilistov in vojakov med drugo svetovno vojno.

Če pa gledamo sorazmerno glede na velikost prebivalstva, se Stalin ne uvršča na vrh. Pol Pot, voditelj Kambodže med letoma 1975 in 1979, je odgovoren za smrt približno 1,5 do 2 milijona ljudi — kar je bilo okoli 25 % celotnega prebivalstva države. Podobno je Ranavalona I iz Madagaskarja v 19. stoletju povzročila zmanjšanje prebivalstva za več kot polovico, kar je sorazmerno izjemno visoka stopnja3.

Stalinovi zločini so bili motivirani z ideološkim fanatizmom, paranojo in željo po absolutni oblasti. Njegova represija je bila sistematična, usmerjena proti resničnim in domnevnim nasprotnikom, ter podprta z državnim aparatom, ki je ustvarjal kult osebnosti in vzdrževal atmosfero strahu. Čeprav je Stalin oblikoval Sovjetsko zvezo kot industrijsko in vojaško silo, je to storil za ceno neizmernega človeškega trpljenja.