Urša Bele: »Ločitev je bila zame tisti velik potisk v jamo brez dna.«

Vsak človek potrebuje neki „triger“, ki ga premakne, prestavi iz „cone udobja“, iz sveta, v katerem mu je – vsaj navidezno – lepo. Urši Bele, 32-letnici iz Selc pri Pivki, je to predstavljala ločitev. Danes je topel in srčen človek, poln miru in svetlobe. Vidi skozi tančice, skozi katere mnogi od nas (še) niso prodrli. Izžareva dobro voljo in pozitivno energijo … Na trenutno dogajanje v svetu pa gleda z zavidljivo mero razumevanja in strpnosti. Povprašali smo jo o tem in tudi o njenem življenju.

  • Kdo je Urša Bele?

Sem neskončno bitje, človek, skozi katerega se v vsakem trenutku preliva Ljubezen. Umetnost je dovoliti svoji Božanskosti, da se izrazi skozi nas na vseh nivojih. To onemogoča, da se opišeš na način, kot smo ga poznali, saj se z vsako besedo spet omejiš. Včasih sem bila zelo Zemeljska, klasično stlačena v okvir sistema. Hodila sem v šolo, diplomirala, imela lepo službo. A vse je bilo prazno, zame brez smisla in iskre sreče.

  • Dotakniva se bistva, kaj vas je spodbudilo, da ste začeli delati na sebi in razvijati tudi svojo duhovno plat?

Spodbudilo ali, bolje rečeno, prisililo me je življenje. Ločitev je bila zame tisti velik potisk v jamo brez dna. Tako grozno mi je bilo pri srcu, da sem želela najti nekaj, s čimer bi lahko preživela to obdobje. Imela sem dva majhna otroka in nisem si smela privoščiti obupati. Takrat sem se prvič vprašala, kam je šla sreča. Pred ločitvijo sem verjela, da sem zelo srečna in nisem razumela, kako sem lahko to izgubila, ali je srečo res mogoče izgubiti?

  • Kako ste to čutili? Kako ste prišli iz tega?

Izgubila sem dom, tako se mi je postavilo vprašanje, kaj sploh je dom in ali ga res lahko izgubiš. Razblinila se mi je iluzija srečne družine, družine kot osnove življenja. To so bili zame izjemno težki časi. Potem sem se učila meditacije. To je bilo edino, kar sem lahko počela ne da bi morala kam iti, brezplačno. Zaradi otrok si nisem mogla privoščiti odmika, financ pa nisem imela, ostala sem še brez službe.

»Spoznavala sem globine sebe in vedno bolj videla, da nič ni tako, kot se je zdelo, kot je bilo prikazano. Zanimalo me je, kam vodi pot, kje je “konec”, kdaj prideš do dna. Skupni imenovalec konca je bila resnica.«
  • Kaj vam je dala meditacija?

Meditacija mi je pomagala, da sem preživela. Z njeno pomočjo sem spoznala tudi lep svet, ki me je zdravil, podpiral, čistil. V resnici pa sem to počela jaz. Po tem nisem bila nikoli več enaka.

  • Ste poleg meditacije pri sebi uvedli še kakšne spremembe? Kako vidite 5D?

Seveda, sprememb je toliko, da jim ne sledim več. 5D vidim kot Raj, kot nebesa na zemlji. Živeti tu kot “tam gor”. Tu in tam se združuje v tu. A odpada vse, kar ni v skladu z Ljubeznijo, ki je edina resnična. Spoznati je treba svoje zablode, vse neresnice, iluzije, svojo temo. Za vsem tem se skriva naš izvor.

  • Morda konkretno?

Ne bi rada konkretno govorila o spremembah, saj ne želim, da se na njih kdo opira, ker so spremembe domena vsakega posameznika. Vsak je drugačen, poti so različne, prav tako potrebe, in ni univerzalne poti. Vsak ima svojo pot in vsak posameznik se mora prilagoditi svoji individualnosti. Tu res ni usmiljenja in življenje te sili, da ga sprejmeš. Da sprejmeš svoj izvor. Ali pa odpadeš. Ni več časa za pomišljanje, sprenevedanje, skrivanje. Nič, kar ni resnično, ne bo obstalo. Torej nič, kar ni ljubezen. In tu mora vsak pogledati vase, biti brutalno iskren s sabo, pogledati, kje je, se soočiti s tem, sprejeti. Sprejemanje je pogoj za prehod na višjo stopničko. Ta pot je edina možna. Je pa brezkompromisna. Občutek imam, da predajamo svojo svobodno voljo nazaj Izvoru, ljubezni.

  • Kako to mislite?

Da bi tako lahko dojeli, kdo v resnici smo, kako čarobna, čudežna in vsemogočna bitja smo. Izpostavila bi zanimivo izkušnjo v zvezi z uživanjem mesa. Predstavljala sem si, da se zgodi neko razsvetljenje, nekakšen “aha moment”, ki te ponese na zavedanje, da meso iz tega ali onega razloga ni v redu. (Povedati moram, da ničemur ne zaupam na slepo, ne sledim, vse želim preizkusiti na sebi, dobiti pristno izkušnjo, da lahko potem iz prve roke rečem, kako je). Nisem razumela ljudi, ki ne jedo mesa. Mislila sem, da je to neka modna muha, sploh, ker so se mi zdeli nadomestki še bolj umetni. V to sem šla iz radovednosti. Hotela sem izkušnjo, kako je, če ne ješ mesa, kako je s počutjem, umom.

»Kot sem že omenila, tu je dogajanje brezkompromisno in tudi mora biti, če želimo živeti to Novo Zemljo …«
  • Očitno ste preživeli …

Nisem se strogo odpovedala mesu, dala sem si možnost, da ga lahko jem, če bi mi prijalo. Ugotovila sem, da je jesti meso – navada. Pač jemo ga. Ali pa ne. Spet neko razdeljevanje in v tem smislu tega ne maram. Če je navada, potem jo lahko spremenimo, kajne? Odločila sem se, da poskusim z zelenjavo. Nisem želela posegati po umetnih nadomestkih, to mi je brez zveze. Ali jej naravno ali nič.

  • Zanimivo. In izkušnja?

Ne bi mogla reči, da se je zaradi tega zgodil neki izjemen preskok. Mi je pa ta izkušnja prinesla izjemno spoznanje. Kdaj in zakaj si je človek prilastil pravico lastninjenja živali in povzdigovanja nad njimi? Živalsko meso sedaj vidim enako kot človeško. Bi hotel obrezati človeku nadlaket, jo začiniti, popeči in pojesti? Trgati človeško meso od kosti in lomiti sklepe? Pojesti hrustljavo zapečeno človeško kožico? Zmleti človeško meso, odliti kri in oblikovati polpete? No, meni to ne gre več. Vem, kako je, ko si te nekdo lasti. In če ne želim, da si lastijo mene, si pač tudi jaz ne želim lastiti drugih, niti živali! To je izbira!

  • Kaj mislite o trenutnem stanju v Sloveniji in v svetu? Se stvari premikajo na bolje, se ljudje prebujajo?

Gledano širše se vsak nahaja točno tam, kjer se mora in kjer je zanj to mišljeno, da se lahko odvije to največje prebujenje človeštva. Pomemben je prav vsak posameznik in to ne glede na to, kje se nahaja. Prav na tistem mestu ima pomembno vlogo za skupen cilj – to je dvig zavesti na čisto vibracijo ljubezni. S takim pogledom dobimo vpogled v večjo, nerazdrobljeno sliko. Dviga nas nad kolektivno in nas ne vleče dol, ampak povzroči, da pade odgovornost na vsakega izmed nas, za nas, zase. Vsak zase najbolje ve. Kdor ne ve, naj si poišče pomoč. Končni namen, cilj, če želite, bo dosežen tako ali drugače. Kot sem že omenila, tu je dogajanje brezkompromisno in tudi mora biti, če želimo živeti to Novo Zemljo.

  • Kako ste se sami spoprijeli s projektom »ukvarjati se s sabo«? Kaj ste pričakovali?

Ukvarjati se s sabo je bil projekt, za katerega nisem imela pojma, kam vodi, kdaj se konča in ali se sploh konča. Spoznavala sem globine sebe in vedno bolj videla, da nič ni tako, kot se je zdelo, kot je bilo prikazano. Zanimalo me je, kam vodi pot, kje je “konec”, kdaj prideš do dna. Skupni imenovalec konca je bila resnica. Nisem odnehala, dokler nisem prišla do resnice. To ni bilo vedno lahko. Z odkrivanjem resnice in hkrati iluzije/laži sem tudi sama postajala vedno bolj resnična. Vsak človek je poln darov, le da so ti darovi zakopani globoko pod plasti iluzije, v obliki vsega, kar nismo. Ko se dovolj osvobodiš, daš svojim darovom prosto pot, da se izrazijo skozi tebe.

  • Tako s temi darovi danes pomagate številnim ljudem …

Zdravi(m) skozi dotik, vibracijo glasu, pomagam ljudem pri prehodih, ponudim globlje razumevanje, čutenje in podporo pri spoznanju resnice. Vračam jih k sebi, pomagam pri prepoznavanju preprek na poti. Z vsako so bližje sebi. Berem njihovo vibracijo, vibracijo izziva, s katerim se srečujejo. Vidim, slišim onkraj. Srce ve. Prevajam visoke vibracije skozi roke, z rokami berem energetsko stanje človeka, dobesedno preskeniram telo. Izrisujejo se mi podobe. Prepoznam, kaj vibrira nižje od vibracije ljubezni. Rešitve so odvisne od tega, kaj človek potrebuje, a vsakič opravim odstranitev nižjega in prehod na višjo vibracijo. To je podpora, da nekoč prideš do tega, da Ljubezen deluje skozi tebe samodejno in te vodi. To je resnična varnost.

  • Skozi kaj delujete?

Delujem skozi srce. To je moja celostna terapija. Iz tega je bil ustanovljen Center Uršin svet srca, kjer tudi izvajam celostne terapije. To je center visokih vibracij, center srčnosti, kjer ste dobrodošli vsi, ki potrebujete pomoč.To je moje poslanstvo. Zato sem tu. Visoke vibracije prevajam tudi na platno.

»Hodimo po novih, neuhojenih poteh. Življenje se korenito spreminja.«
  • Vaša vizija za ljudstvo?

Moja vizija je, da bi vsak dom imel sliko, ki bi delala zanj, za prostor in ljudi v njem. To je izjemna podpora. Vibracija, s katero je slika naslikana, se prenese v prostor in komunicira z vami. To vas vrača k sebi, zdravi, izboljšuje odnose, vibrira radost, veselje, mir, dom, toplino, ljubezen, karkoli si želite. Ponavadi namen določi duša bodočega lastnika.

  • Kaj moramo še storiti, da se bomo čim prej in čim lažje osvobodili takoimenovane 3D matrice? Lahko to naredi vsak sam?

Čim prej in čim lažje ne obstaja, dokler smo ujeti v 3D. To je paradoks. Ko si tam, je težko. Ko se dvigneš, postane lahko. Potrebuješ nekoga, ki je že prešel, da ti poda roko, da ti pove in pokaže, kaj se ti dogaja, kje se nahajaš, kako naprej. Prehodi so težki, zato, ker ne veš, kam prehajaš. Morda je znano, da greš proti ljubezni do sebe, a od te smo bili v 3D tako oddaljeni, da smo pozabili nanjo.

  • Kako to veste?

Tu ne gre »za reklamo«, govorim iz lastnih izkušenj. Prehoda v 5D ne bi bila zmožna sama. Sem poskušala, pa ni šlo. Zato je potrebna dobra mera samokritičnosti. Ko zaznaš, da ne gre več, potem si poišči pomoč. Tu klasična pomoč ne zadostuje. Potrebuješ nekoga, ki je že prešel, ker ima izkušnjo.
Kaj menite o maskah, cepljenju?

»… vse želim preizkusiti na sebi, dobiti pristno izkušnjo, da lahko potem iz prve roke rečem, kako je. Nisem razumela ljudi, ki ne jedo mesa …«

To je odločitev vsakega posameznika, ki je sprejeta v skladu z njegovim notranjim stanjem. Zunanje stanje je odraz notranjega. Ljudi žal še vedno vodi strah, kajti po večini je to tako znano in domače, da ne znajo drugače. Rešitev je premik v notranjost sebe. Poglobiti se vase. Se tam soočiti s strahom. Potem pa to “hrabrost” prenesti v vsakdanje življenje. Za začetek morda trgovino zamenjati za lokalne trgovce. Svetujem mehke prehode (za ženske), vseeno hodimo po novih, neuhojenih poteh. Življenje se korenito spreminja.

  • Kaj bi sporočili bralcem revije 5D?

Verjemite vase. Ne bojte se. Strah izgleda zelo resničen, a ko se dvignemo nadenj, spoznamo, da ne obstaja nič, kar bi lahko upravljalo z nami, če tega ne dovolimo sami. Ne odnehajte. Če potrebujete premor, se spočijte, nato nadaljujte svojo pot. Postajajte vsak dan bolj vi, bližje vaši pravi, srčni naravi, vašemu izvoru znotraj sebe (vse imamo znotraj sebe!). Ne obupujte. Obup je domena temne plati, nižjega jaza. Preprosto mu recite NE. Morda ne veste, kakšen bo naslednji korak, ne poznate rešitve. Življenje prosite za pomoč. Samo recite iz srca: “Življenje, prosim te za pomoč. Pomagaj mi.” Potem pomoč sprejmite, ne glede na obliko, kajti življenje vam bo brez kančka dvoma odgovorilo!

 

OPOMBA: S člankom nikakor ne želimo spodbujati ločitev, želimo pa, da tudi vi najdete svoj „triger“, ki bi morda vas uspel premakniti iz cone udobja … Kljub bojazni ljudi to prinese zgolj napredek, kot je razvidno tudi iz Uršine zgodbe.

Članek je bil objavljen v 1. številki revije 5D.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE