Sara Zupan: V zajčjo luknjo Kako sem doživljala korono

28,00

Sara Zupan je v knjigi opisala svoje doživljanje korone, pri čemer je iz dneva v dan prihajala do novih in novih, predvsem zelo šokantnih odkritij. Svoje dve leti dolgo raziskovanje je strnila v knjigo z naslovom V zajčjo luknjo in podnaslovom Kako sem doživljala korono.

Knjiga je velikosti A5, ima 168 strani in je natisnjena na kakovostnem nesvetlečem (zaradi lažjega branja) papirju. Platnice so močnejše, s čimer smo želeli ohraniti čim daljšo obstojnost.

Z nakupom pripomorete k ozaveščanju slovenskega naroda. Hvala za vaš prispevek!

(Akcijska cena velja do dneva izida knjige, ki bo v prvi polovici maja 2022. Plačniki knjige boste naročeno prejeli takoj ob izidu.)

Kategorija:

Predgovor …

Kot otroka me je nekaj časa obsedala nekakšna fiksna ideja: svet se iz kdo ve kakšnega razloga “izprazni” in na planetu nas ostane le še peščica. Tako malo nas ostane, da se na svojem delu sveta znajdem popolnoma sama. Daleč okrog mene ni nikogar, žive duše. Ta predstava, zamisel, blodnja ali kakorkoli bi jo že poimenovala in spremljajoči neprijetni, tesnobni občutki so me obsedali daljše obdobje v ranem otroštvu, nato so izzveneli. Od kod je to prišlo? Zakaj?

Danes nekako čutim, da ni nastalo v mojih možganih. Prišlo je od nekod zunaj mene. Slutnja? Intuicija? Tri desetletja kasneje se pogosto spomnim na to in čedalje bolj smiselno se mi zdi. Ob vsem, kar slišim, preberem … Menda nismo vsi na tem svetu ljudje. Nemara bodo nekateri zares “odšli”, mnogi pa so že. Baje živimo v zaporu, ne da bi se tega zavedali, in iz njega se moramo rešiti. Koliko nas bo ostalo?

Najbrž si nihče od nas februarja pred dvema letoma ni v niti najbolj norih sanjah predstavljal, na pragu česa smo. Kaj vse bomo doživeli, kaj vse bo prišlo na dan, kako zelo se bo vse začelo spreminjati. Zloglasna “korona” je bila zgolj nekakšna uvertura. Ali pa, po drugi strani, dokončna kulminacija vsega, kar se je dogajalo stoletja in celo tisočletja prej. Kakšna čast za vse nas, da živimo prav zdaj, v teh enkratnih, neponovljivih trenutkih zgodovine, za katere pravijo, da jim ni enakih v vsej zgodovini človeštva ali celo vesolja!

Kot “večno pišoče” bitje, ki ne more dihati, če ne piše, in ki svet doživlja v besedah, sem tudi od marca 2020 dalje pisala. Na začetku precej neumorno, kasneje pa le še tu in tam. Priznam, tudi mene se kdaj loti resignacija … Res pa je tudi, da sem bila od aprila 2021 urednica revije 5D, v katero sem vložila ves svoj čas, energijo in znanje in tako ni bilo več časa za pisanje knjige. Do takrat pa sem opisovala, čemu smo priča, kakšne nebuloze se nam dogajajo in kakšne strahote, tisočletja skrite v temi, se prebijajo na svetlobo dneva ter nas silijo k tisti vrsti bruhanja, ko misliš, da si izločil že vse razen svojih notranjih organov. Lahko bi rekla, da so šli moji “koronski zapiski” skozi tri stopnje: najprej – in teh je najmanj – so bili zapiski iz območja ignorance, nevednosti; potem so jim sledili zapiski iz zajčje luknje – ki so najbolj polni srhljive groze in muk -, in nazadnje so tu še zapiski iz zenita povsem drugačnega sveta, zapiski z vonjem novega sveta neslutenih možnosti …

Ker, bodimo iskreni: kdor v teh časih ne vonja, vidi in čuti tega novega sveta, bolj težko preživi. Na nas, ki ga, pa je, da svetimo. Da smo neomajen steber luči še za druge, tudi tiste, ki mogoče ne vidijo poti iz svoje teme. Kajti vsa tema okoli nas je tema V nas. Svetlobo moramo prižgati najprej v sebi.

Da lahko vidimo in prepoznamo svetlobo, pa se moramo najprej soočiti s temo. Z najgrozljivejšo temo, ki boli, da bi človek lahko umrl. Ki duši in tira v obup. Na dno. Ker je to edini način, da se dvignemo gor. Tudi s tem namenom je nastala ta knjiga. Iz večne želje po razkrivanju najbolj mračne teme in razsvetljevanju vseh kotičkov globočine temin z žarko svetlobo. Če boste ob branju doživeli katarzo, bo to največ, kar bi si lahko želela. Naj vas tema ne prestraši. Naj vam pokaže, kako močni ste v resnici. In naj v vas naredi prostor za nepremagljivo, neuničljivo in večno svetlobo, ki ne bo dopustila, da bi se tisto, česar ne bi smeli nikoli dovoliti, še kdaj ponovilo.

April 2022

 

 

Sara Zupan je pisateljica, lektorica, urednica revije 5D, večna raziskovalka, borka za pravice ljudi in živali, po izobrazbi literarna komparativistka. Do sedaj sta izšli dve njeni knjigi: roman Zapiski nore sladostrastnice (2018) in Odločitev za ljubezen – 100 pričevanj slovenskih vegank in veganov (2020). Knjigo V zajčjo luknjo – kako sem doživljala korono je začela pisati ob začetku plandemije, marca 2020. Kot pove že naslov, se je v njej spustila kar globoko “v zajčjo luknjo” – termin prihaja iz pravljice Lewisa Carolla Alica v Čudežni deželi in je prispodoba za potovanje na docela neznana področja. Bralci te knjige se za razliko od Alice ne boste podali v čudežno, temveč prej v peklensko deželo, polno najbolj ostudnih grozot in bolnih deviacij. A brez teme ni svetlobe; sicer pa je tudi slednje v knjigi veliko. Strašna resnica je vedno boljša od prijetne laži, zato bodite neustrašni kot Neo v Matrici in vzemite rdečo tableto, ki vam jo ponuja ta knjiga. Vaše življenje se bo za vedno spremenilo.

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Sara Zupan: V zajčjo luknjo Kako sem doživljala korono”
CLOSE
CLOSE