TEJA VRANKAR: Po srcu veganka, po duši pa Indijanka, ki želi sejati dobra semena za skupno dobro

Teja Vrankar je komaj 23-letna Homčanka (občina Domžale), ki je s fantom najprej zaživela pri njem oz njegovih v Ormožu, nakar sta, kljub temu, da sta tam že začela graditi svoj domek, zapustila SV del naše »kokoške« in se preselila na njen povsem JV del, v Belo krajino, natančneje v Dragatuš. Kljub temu, da je veganka »šele« dobro leto, zase pravi, da je to njena verjetno ena najboljših odločitev v življenju. Teja želi zaužiti življenje s polnimi pljuči, zato se ne vidi v službi, ki bi jo obvezovala … se pa še kako najde v izdelovanju lovilcev sanj. »Mislim, da je to moje poslanstvo na Zemlji«, pove med drugim … Poznate lovilce sanj? Spoznajte jih s Tejo.

  • Teja, tako, kot pri vseh, se dotakniva tvojega veganstva. Kako, kdaj, zakaj?

Moja veganska pot se je začela proti koncu februarja 2018. Iskreno povedano, težko razložim, kako se je vse skupaj začelo, ampak se bom potrudila.  Že preden sva začela raziskovati o veganstvu, mi je fant rekel, da bo treba spremeniti prehrano. Mislim, da takrat nobenemu od naju ni bilo jasno, kako bova – midva, sedaj – to izvedla. S fantom sva že tako – taka, da naju oba zanima spiritualnost in osebnostna rast … Rada raziskujeva, še posebej izven nekih zastavljenih »okvirjev družbe«, ki nam(a) narekujejo, kako se moramo obnašati, kaj moramo jesti, kaj obleči …

  • Torej je bil fant pobudnik za vse skupaj …

Ja, on je predlagal spremembo prehrane, jaz pa sem bila v bistvu pobudnica, da si ogledava nekaj veganskih predavanj, dokumentarcev in potem potegneva črto. Pogledala sva si 101 Reasons to Go Vegan, Gary Yourofsky, Cowspiracy, The Cove, What the Health (spodaj, s slovenskimi podnapisi), itd. Iskreno povedano, že po prvem dokumentarcu sem bila v solzah in dojela, da tako, kot je šlo do zdaj, ne more iti naprej.

  • V kakšnem smislu?

Jaz sem res celo življenje jedla samo predelane stvari, tj razne Poli salame, hrenovke, paštete, čevapčiče, piščančje meso … Sadje in zelenjava sta bila zame res redkost, povrhu sem bila pa že kar huda odvisnica od sladkorja. In tako sva po dolgih pogovorih in gledanjih dokumentarcev oba postala vegana praktično čez noč oz. zelo hitro. No, prvi teden sva še jedla jajca.

  • Uf, vsak ima neki »feler«. Kako vama je uspelo »odrezati« jajca?

Kako? Sama sebi sem rekla: »HALO, PA KAJ NAMA NI JASNO???« In tako so še jajca šla in midva sva sprejela verjetno eno najboljših odločitev v življenju.

  • Zakaj najboljša, kaj si ugotovila?

Dojela sem, da če imaš živali res rad, ne morejo potem končati na tvojem krožniku. Takrat sem tudi dobila čisto drugačen pogled na kravice, kokoši, pujse … Pa da še plačujem, da nekdo ubija namesto mene? Sama nikomur ne bi storila nič žalega, kaj šele, da bi ubila nedolžno živo bitje zato, da ga pojem. Takrat sem se res močno zamislila, tudi to, kakšen vpliv ima hrana na nas. Jaz pri obeh zdaj opažam take neverjetne pozitivne spremembe, da edina stvar, za katero mi je žal je ta, da nisva postala vegana že prej.

Potepanje po Velebitu …
  • Aha, super. Lahko še kaj o tem??

Ja, seveda. Končno jem hrano z največjim veseljem, sedaj lahko brez slabe vesti in s ponosom v srcu in očeh rečem, da zaradi mene ne bo trpela več nobena žival. In dejansko, še celo začela sem jesti sadje in zelenjavo, česar prej nisem niti povohala. In res se nama je odprl nov svet. Pa saj je resnično že čas, da se ljudje zbudimo in začnemo lepše skrbeti za planet, na katerem živimo, za živa bitja in konec koncev za sebe.

  • Človek z veganstvom kar naenkrat ni več egoist, gledati začne tudi na drugo, druge, a ne?

Ja, tako. Tu smo, da skupaj gradimo lepši svet, lepšo prihodnost – za vse ! Za živali, za nas ljudi, za naše otroke in njihove. Saj »že ptički čivkajo«, da mesa ne rabimo, da bi živeli zdravo in kvalitetno življenje. Zakaj bi torej jedla trupla, če pa hrana za nas zraste iz zemlje, in to – brez prelivanja krvi? Meni je zdaj odgovor jasen in sem srečna, da sem se osvobodila teh starih vzorcev, češ »jej meseka, da boš velika in zdrava«.

  • Zakaj misliš, da ljudje ne postanejo vegani?

Mislim, da je velika »fora« tu, da ljudje ne spustimo svojega ega. In prenehati moramo misliti, da lahko ubijamo in jemo živali zato, ker smo pač »močnejši«.

  • Kaj pa »zakon narave« in podobne nebuloze?

He, he, poznam jih … Ja, to ni zakon narave, mesojede živali oz zveri jedo druge živali, ker je to njihov nagon. Oni sami ulovijo žival, plen. Ljudje nimamo takih zob, takih krempljev, daleč od tega … ljudje smo »junaki« samo potem, ko nekdo drug »to« opravi za nas, bodisi s puško, bodisi z nožem, mi pa potem »to« vzamemo s police. In se proglašamo za mesojedce …

  • Ali pa tista je »močna«, če se veganom cedijo sline, ko kosimo travo, tako kot se ne-veganom, ko pečejo meso na žaru …

Če bi bili mi res mesojedci, potem bi se nam sline cedile, ko gledamo posnetke iz klavnic, a se večini ljudem ob teh posnetkih zlomi srce. Meni se je. Ampak, sem dojela, da je to to, …, da se moramo zlomit’, če hočemo zrasti. In če hočemo zrasti, moramo skozi težke procese in spremembe. Pa ne smemo pozabiti, za kaj se borimo.

  • Za kaj pa se borimo?

Borimo se za ljubezen in za lepši svet.  Za živali, ker niso prav nič drugačne, kot mi. In ker si, tako kot mi, tudi one želijo živeti in biti ljubljene!

“Izbrala sem drugo pot. Torej, ali ostani v šoli in »zabluzi«, ali pa pojdi s svojim dragim, čeprav na drug konec Slovenije, a tam živi svoje sanje, ker boš zmogla. Vedno sem bila optimistična, vedela sem, da bom zmogla. In to vodilo me vleče naprej že vsa leta.”
  • Veganstvo torej vama je spremenilo svet?

Ja, definitivno. Res moram reči, da nama je obema veganstvo življenje spremenilo za 100x bolje v vseh možnih pogledih.

  • Bodi dovolj o veganstvu. Če sem prav razumel, želiš biti v življenju – bolj kot ne – »freelancerka« … Zakaj?

Ker sem bila že od nekdaj bolj »free spirit«.

  • Kdaj si to začutila, občutila, se začela zavedati?

Hm, po moje nekje v srednji šoli … Srednjo medijsko šolo sem, denimo, pustila že konec 2. letnika, čeprav bi jo lahko naredila z mezinčkom. Takrat sem se odločila, da vse skupaj pustim in poslušam srce …

  • … ki pa je dejalo??

… ki je dejalo, če boš ostala v šoli, boš »zabluzila«. Vrstniki so se namreč začeli ukvarjati z nepomembnimi in nevarnimi stvarmi, tudi z drogami. Nisem želela tako zapraviti življenja …

Po mnenju Teje najboljši raw veganski sendvič … iz SimplyRaw Bakery na Dunaju.
  • Kaj je bila alternativa?

Izbrala sem drugo pot. Torej, ali ostani v šoli in »zabluzi«, ali pa pojdi s svojim dragim, čeprav na drug konec Slovenije, a tam (za)živi svoje sanje, ker boš zmogla. Vedno sem bila optimistična, vedela sem, da bom zmogla. In to vodilo me vleče naprej že vsa leta.

  • Ampak, tudi v šoli ne bi nujno rabila »zabluziti« …

Eh, ljudje smo narejeni tako, da isti ‘tiči skupaj letijo. Prehitro se ujamemo v to jato, še preden se zaveš, si že tam. Zato sem še pravočasno odšla ‘po svoje’. Dandanes menim, da je bila moja odločitev 100% pravilna. Kaj bo pokazal čas, pa bomo videli.

  • Toda, šola je »nujna«. In od nečesa je potrebno živeti, si služiti za »kruh« (beri: sadje)?

Ha, ha, pa saj vmes mi je bilo tudi kdaj žal za ta korak … Ampak, že ko sem šla v srednjo, sem vedela, da nisem izbrala prave šole … Morda je bila ravno zato odločitev za ta korak nekako lažja … Očitno sem rabila tako pot.

  • Preden rečeva kakšno o lovilcih sanj, po katerih si že dobro znana, še tole … Omenila sva tvoj odhod iz Domžal v Prekmurje, ne pa tudi vzrok za odhod v Belo krajino …

Prekmurje je zelo lepo, všeč nama je bilo gor. Tam sva imela že vse lepo urejeno, in že tudi pripravljeno, da tam zaživiva, med drugim sva že imela narejeno tudi naravno hiško iz slame in gline …, potem pa so se, ko sva začela delati spremembe na boljše (prehrana, itd…), družinski odnosi skvarili. Pa sva ‘pičila’ po svoje …

“Tako sem prišla do tega, da je dopustno samo, da vzamem peresa samo od ljudi, ki imajo ptico res kot družinskega člana, kar pomeni, da jim ne režejo kril, jih pustijo leteti, jih vozijo ven, itd, kar pa se mi zdi čisto sprejemljivo, saj imam kar nekaj ljudi, pri katerih res vem, da ne gre za neko izkoriščanje ptic, ampak res živijo v srečnem ljubečem domu.”
  • Zakaj ravno Bela krajina, zakaj ravno Dragatuš? Kar daleč sta namreč ‘(od)pičila’ …

Tako daleč sva šla, ker sva v bistvu iskala nekaj za v najem … pa se nama nikjer bližje ni izšlo, kot pa tu. Tale hiška je očitno ‘čakala na naju’. Malo v šali, malo pa tudi zares – malo sva razmišljala in se tudi na podlagi razmisleka odločila, da je morda bolje, da sva malo bolj stran, da naju – tudi slučajno – ne prime, da se vrneva. Ta korak sva morala narediti, ker tako je bilo, in tudi bo, bolje za vse. Moram pa priznati, da je bila to najtežja stvar, kar sem jih naredila v življenju. Sploh zato, ker smo, kot je že omenjeno, že začeli graditi … In vse, kar smo zgradili, smo z njegovo družino zgradili sami. Parcelo smo tako lepo ‘pošlihtali’, da samo »stani in gledaj« …

  • Tako mlada, pa tako odločni koraki?

Jaaaa, jaz kar vedno pozabim, da sem tako mlada. Očitno je v meni duša tista, ki je že – ‘stara in izkušena’, ha, ha, …

  • Zdaj pa k lovilcem sanj. Kaj sploh so lovilci sanj?

Lovilci sanj prihajajo od indijanskih plemen. V bistvu gre za »sveti predmet«, namenjen lovljenju slabih sanj. Delo lovilca sanj bi naj bilo, da ponoči v mrežo ujame slabe sanje, ki se zjutraj razblinijo na soncu, dobre sanje pa gredo skozi luknjo na sredini in se po peresih spustijo na spečega. To je ena legenda. Je pa več legend, kot je tudi več različnih plemen. Najlažje pa povem, zakaj jih jaz delam …

  • Seveda, zakaj?

Ker čutim, da je to to, za kar sem prišla na svet. Da delim to ljubezen do ustvarjanja in modrosti, ki so nam jih predali Indijanci, ker, če smo iskreni, oni so vedeli, kako skrbeti zase, za naravo, itd…

  • Lovilec sanj deluje le, če verjameš v »zgodbo«?

Vedno je v ozadju neka zgodba. Pri vseh stvareh. Lovilec sanj deluje, če verjameš v to. Torej deluje kot nekakšen placebo. Če verjameš, da ti neka stvar pomaga, tako je nemalokrat tudi v primeru tabletov, potem tudi dejansko prinese pozitiven učinek – že zaradi pozitivnih misli. Ampak zame so lovilci kot nek »reminder« (opomnik), da ne obupam nad svojimi sanjami, pa da skupaj lahko spletemo lepšo prihodnost za čisto vsa bitja in našo čudovito zemljo.

Utrinek iz oddaje Klepet ob kavi, kjer sta z dobro prijateljico govorili o lovilcih sanj in njihovem pomenu.
  • Koliko časa jih že izdeluješ?

Lovilce sanj sedaj izdelujem že okoli 7 let, vendar do zdaj se nisem nikoli bolj ‘resno’ posvetila svojemu ustvarjanju in je bil to samo moj hobi. No, letos pa sem močno začutila klic, da iz mojih lovilcev ustvarim nekaj več, da bom lahko živela od tistega, kar res počnem iz srca in da to sporočilo delim z drugimi. Mislim, da sem zdaj pripravljena, da grem »level up« … In počasi, »step by step« (korak za korakom).

  • Iz česa so narejeni, kateri so materiali?

Originalno so lovilci narejeni iz vrbovih obročev. Take uporabljam sedaj tudi sama oz. jih kupim od ene super ženske iz Ukrajine, in jo s tem tudi podpiram, ker res obvlada in čudovite kroge dela. Včasih sem jih izdelovala iz bakrenih obročev … Potem so tu še naravna peresa, razne bunkice/obeski, ki so osebi pri srcu, pa seveda vrvice iz bombaža ali konoplje oz. mreža, ki se splete v krog. Z materialom ni nekega velikega stroška, dela pa je kar veliko.

  • Vegani bodo nedvomno zastrigli z ušesi in v peresih videli izkoriščanje živali. Gre za izkoriščanje, morda celo mučenje?

Ja, pa saj sem z enim že imela debato, je ‘kuj hotu’ bit hud name, ha, ha. Bom povedala celo zgodbico, mislim, da je pri tej stvari pa res zelo pomembna. Čisto iskreno: ko sem začela, sem kupovala z E-baya (se pravi, grozna industrija, itd, itd …), kmalu pa sem dojela, da ni ok, da to podpiram. Takrat še nisem bila veganka. Pa sem potem pisala vsem možnim rejcem ptic, da so mi zbirali peresa. No, zdaj, odkar sem veganka (drugo leto teče),  pa sem dojela, da niti slučajno ni sprejemljivo, da imam jaz peresa od papagajev, ki jih gojijo, da jih prodajajo in ne vem kaj še vse. Pa jih imajo lahko še tako radi, to ni ljubezen!

  • Torej nisi želela biti niti posredno vpletena v izkoriščanje živali …

Ja, točno tako. Tako sem prišla do tega, da je dopustno samo, da vzamem peresa samo od ljudi, ki imajo ptico res kot družinskega člana, kar pomeni, da jim ne režejo kril, jim pustijo leteti, jih vozijo ven, itd, kar pa se mi zdi čisto sprejemljivo, saj imam kar nekaj ljudi, pri katerih res vem, da ne gre za neko izkoriščanje, ampak res živijo v srečnem in ljubečem domu. Potem mi peresa naberejo tudi ljudje, če jih najdejo v naravi … He, he, imamo tudi »deal« – oni meni peresa, jaz njim izdelke. Zdaj sem se pa dogovorila še s kmetijo V pravljici, kjer živijo pred zakolom rešene živali, da mi jih tudi tam zbirajo. Zdaj sem srečna, vesela, zadovoljna. Prej namreč tudi sama nisem mogla delati, če sem vedela, kaj je v ozadju teh peresc …

  • Ampak, čisto vseeno ti pa verjetno ni bilo, verjetno zaradi pritiskov ljudi, predvsem veganov in ostalih ljubiteljev živali, kaj?

Jaaa, a veš, kako me je matralo vse to skupaj … Tako zelo, da sem vmes že rekla, da sploh ne bom več delala lovilcev … Ker me bodo itak vsi napadali. Zdaj pa s ponosom rečem, da so res vsa peresa naravno odpadla (kadar ptice menjajo perje) oz prišla do mene brez kakršnekoli krutosti do živali. Seveda od prijaznih ljudi in super izjemnih pernatih prijateljev.

  • Imaš konkurenco, v čem so prednosti tvojih lovilcev sanj?

Seveda obstaja konkurenca, to prodajajo razne trgovine, pa tudi Indijci, ki živijo v Sloveniji. Ali pa kje na morju ali drugih turističnih destinacijah se tudi najdejo. Tudi cenejši so od mojih. Moje prednosti? Moja prednost je predvsem to, da delam ročno in za točno določeno osebo. Jaz si res za vsako osebo vzamem čas, pa ustvarim točno takega lovilca sanj, kot si je oseba zaželela. V pogovoru z osebo jo ‘proučim’, potem pa naredim takega, ki je pisan za njeno/njegovo dušo. Tudi barvno poskusimo vse uskladiti. Zdi se mi, da je že to čisto druga energija, ko nekdo, če ne drugega, vsaj misli nate, ko dela izdelek. Moj izdelek, lahko rečem, ima dušo. Veliko mi pomeni in v njem je polno ljubezni …

  • Zagotovo so cene okoli 40€ in naprej …

Ja, dobijo se že tudi od 15€ dalje, segajo pa tudi preko 100€. Nekateri kupujejo zase, nekateri za prijatelje, fante, dekleta, ti običajno izbirajo manjše, kot ste rekli, okoli 40€. Zelo lepo in izvirno darilo pride. Pa traja, ne porabi se takoj, ostane nekako “trajen” spomin. Ki prinaša “srečo” (beri: lepe sanje) … Da ne pozabim, v promet gredo tudi večji. Nekateri ljudje veliko dajo na to, očitno jim koristi, česar sem zelo vesela.

Pomoč pri izdelavi lovilca sanj na eni od delavnic.
  • Koliko časa pa se izdeluje eden?

En manjši, recimo ca 40 x 10 cm, takega delam ca 2-3 ure, stane 25€. Mislim, da je tudi pri meni zelo ugodno, sploh če vemo, kako kakovostno je narejeno, koliko dela in truda je vloženo, ne pa nekaj »na hitro«, pa da še povsod vrvice stran visijo. Ali pa – bognedaj, da vse razpade po dveh dneh …

  • V Sloveniji si že zdaj, brez neke velike promocije, med prepoznavnimi izdelovalci lovilcev sanj. Je tvoje tržišče Slovenija?

No, jaz niti ne ciljam toliko na Slovenijo, bolj na svet. S fantom hodiva na festivale, kjer take stvari »ful laufajo«, glede prodaje mislim. Ljudje se »ful« podpirajo, tako da … No, jaz mislim, da se bo vse skupaj malo bolj razvilo v letošnjem letu, ker sem, nenazadnje, tudi jaz letos še malo bolj zagrabila … Ravno te dni sem si dala izdelat vizitke (tiskali so seveda pri Halo TISK), tako da bomo počasi začeli s »pohodom«, he, he, …

  • Je v načrtu tudi kakšna delavnica, učenje izdelovanja lovilcev sanj, morda webinar?

Ja, delavnice sem že imela, večinoma pri prijateljici v Ljubljani. Zdaj se bom mogla pa še malo organizirati, ker za sem, k meni v Belo krajino, je za večino verjetno predolga pot. Ja, tudi o svojem You tube kanalu razmišljam že fuuul dolgo, zgleda, da bom res mogla tudi to narediti, he, he, …

  • Toda, če si bodo ljudje znali lovilce sanj izdelati sami, jih ne bo nihče kupil pri tebi?

Ni problema, z veseljem. Že tako velja »pravilo«, da naj bi si vsak človek sam izdelal lovilca sanj. Zato tudi spodbujam ljudi, naj pridejo, pa jih naučim. V ljudeh želim spet prebuditi tisto ustvarjalno, a pri večini spečo žilico. Predvsem pa ljubezen … Želim sejati dobra semena za skupno dobro.

“Končno jem hrano z največjim veseljem, sedaj lahko brez slabe vesti in s ponosom v srcu in očeh rečem, da zaradi mene ne bo trpela več nobena žival. In dejansko, še začela sem jesti sadje in zelenjavo, ki je prej nisem niti povohala. In res se nama je odprl kot nov svet. Pa saj je res čas, da se ljudje zbudimo in začnemo lepše skrbeti za planet, na katerem živimo, za živa bitja, in konec koncev za sebe.”
  • Omenila si, da lovilci sanj izhajajo iz indijanske kulture. So ti všeč Indijanci, se enačiš z njimi, njihovim načinom življenja?

Tako je, zelo mi je blizu njihova kultura in veliko načel, ki se jih tudi sama držim v življenju, prihaja iz kulture severnoameriških plemen Indijancev … Če bi koga zanimalo kaj v zvezi s tem, z veseljem dodam tudi povezavo na kakšen dober članek. Meni je recimo tale super … Naj pa ob tej priložnosti tudi dodam, da so Indijanci v bistvu le naziv za ameriške staroselce, katerega so jim z negativno konotacijo nadeli evropski kolonizatorji. Če bi rekla, da lovilci sanj izhajajo iz kulture ameriških staroselcev, verjetno ne bi nihče vedel, od kod izvira ta kultura. No, zdaj veste. Pa v bodoče, upam, da tudi.

  • Res je, priznam, tudi sam ne bi tega povezal …

“Indijanci” sami sebe ne imenujejo tako, zato je veliko bolj spoštljivo, da jim rečemo ameriški staroselci ali domorodci. Ali pa jih poimenujemo, kot se oni sami – po plemenih. Teh plemen pa je kar nekaj, npr. Lakota, Sioux, Hopi, itd. Ko je prišel čas kolonizacije (itd), smo “dobri ljudje” večino t.i. indijancev pobili in vse strpali v en koš … ter jih označili za – Indijance, ki ima podobno konotacijo, kot recimo “Divjaki” … Pa zato še niso divjaki, če se nočejo, ne pustijo ukalupiti v sistem kapitalizma, da se rečem suženjstva …

  • Ampak, oni verjetno niso vegani, verjetno je tudi do njih prišel kapitalizem, sindrom potrošništva?

Po mojem tudi niso vegani, žal, imajo pa zagotovo drugačen odnos na splošno do živih bitij in življenja. Pa tudi, če bi jim kdo povedal, da ne rabijo jesti mesa za zdravje, bi bilo verjetno drugače. Saj vemo, kako so NAM sprali možgane … Upam, da jih je čim več takih, ki ohranjajo svojo tradicijo in negujejo modrosti prednikov. Pa tako, kot oni živijo, v revščini, verjetno drugega niti ne vidijo, kot da si ubijejo neko kuro in jo pojejo.

  • Ti bi to lahko naredila??

Uf, ne, jaz tudi ne bi mogla, ni šans. Zdaj, ko sem dojela, ni poti nazaj, res ne …

  • Kako, po tvojem mnenju, dandanes živijo Indijanci?

Slabo. Zaprti so v rezervatih. Reveži so. Velik odstotek njih »izginja« v alkoholu, drogah, itd. Ni prav, da smo belci, kakor večvredna rasa, toliko »tolkli« po Indijancih, jih ukalupili, indoktrinirali, da so sedaj skorajda pozabili na svojo kulturo. Ampak, ja, se mi zdi, da se tudi to spreminja … Z veganstvom veje optimizem za svet v vse smeri.

Lovilec sanj s ‘cruelty free’ (pr.: brez nasilja) peresi Are, vrbovi obroči, lesene bunkice, obeski svete geometrije in bambusovimi vrvicami.
  • Indijanci gledajo tudi na smrt drugače, kajne?

Ja, Indijanci tudi na smrt gledajo dosti drugače, kot smo vajeni mi, ki se nekako vsi bojimo smrti, v bistvu pa gre samo za – vrnitev nazaj domov. Naša duša itak nikoli ne umre. Meni je to res zelo zanimivo. Ko se enkrat malo bolj zamisliš glede smrti, rojstva, kdo smo, zakaj smo … In meni so ravno ti lovilci sanj nekako pomagali, da sem se »spomnila«, kdo res sem, preden nam družba – z narekovanjem svojega potrošniškega ritma in ukalupljanja v njihova pravila življenja, nenazadnje tudi prehranjevanja – ubije še zadnje celice. Tiste, ki še razmišljajo – s »svojo glavo«.

  • Za konec … Čestitke za prehod na samostojen način življenja. Gre za velik in zelo pomemben korak v življenju vsakogar. Ne morem mimo vprašanja – s čem pa se s fantom preživljata zdaj?

Nisem ustvarjalna le jaz, imam tudi zelo ustvarjalnega fanta. Nekoč je delal v gradbenih vodah, sedaj pa se večinoma ukvarjaja s produkcijo glasbe. To je v bistvu njegovo ‘poslanstvo’, to pa je njegovo delo, katerega opravlja z dušo in s srcem. En projekt mu je že zelo lepo uspel, je hodil po Evropi, Mehiki, Argentini … No, pa je pustil tisti projekt, ker je bila scena preveč »umazana« in se raje lotil drugega, za katerega tudi menim, da mu bo kmalu lepo »zalaufal«. Priden je. No, oba se trudiva, saj je to največ, kar lahko naredimo v tem svetu. Slabega smo že dovolj videli in čas je, da se posvetimo bolj produktivnim in pozitivnim stvarem.

 

Naslovna slika: Iz hrastovega lesa izdelan totem, simbol Indijancev in indijanstva (Foto: arhiv Teja Vrankar)

 

Ostale povezave:

Galerija:

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE