Srečko Starič: »Mokronog želim narediti tudi športno mesto!«

Odbojka je v Mokronogu doma že preko štirideset let. Kljub temu, da klub vsa ta leta, torej štiri desetletja, sodeluje oz. igra v državnem prvenstvu, večjih uspehov do sedaj niso beležili. Vsa ta dolga leta so namreč, pripoveduje Starič, igrali v nižjih ligah, brez nekih velikih ambicij. Želje so sicer bile, a zgolj z željami se ne da prebiti na višji nivo. Pred nekaj leti se je 45-letni Srečko Starič, domačin iz Mokronoga, nekdaj tudi sam zagrizen odbojkar, odločil, da naredi korak naprej. Prva faza je uspešno za njim, klub namreč že drugo sezono igra v 2. državni ligi, sedaj, v drugi fazi, pa želi narediti predvsem – stabilen klub. Tretja faza še pride, a čez nekaj let.

• Srečko Starič, čestitke za obstanek v ligi. To ste si, kot ste dejali, močno želeli …

Hvala za čestitke. Že nekaj krogov pred koncem sem res za vaš medij izjavil, da si močno želim obstanka v ligi. To pa zato, ker bomo imeli naslednjo sezono močnejšo ekipo, saj se bosta članski ekipi pridružila dva mlajša igralca, ne nazadnje pa bodo tudi ostali igralci – starejši oz. izkušenejši za eno sezono.

• V prihodnji sezoni torej lahko pričakujemo več, recimo sredino lestvice?

To so naše želje. Letos smo zelo slabo štartali, v prvem delu smo dosegli le dve zmagi, to se prihodnjo sezono ne sme ponoviti. Vsekakor bomo torej ciljali na sredino lestvice, je pa dejstvo, da smo ekipe od 3. do 8. mesta dokaj izenačene. Lahko smo torej tretji, lahko osmi. Jaz bom zadovoljen, če bomo na koncu peti.

• Čakajte, mar ne bi bilo 5. mesto najboljša uvrstitev v zgodovini kluba?

Seveda bi bila. Peto mesto je dosegljivo celo s tem kadrom, katerega bomo imeli, če se nam le določene stvari poklopijo. Letos smo končali na 8. mestu, lani na šestem …

• Še enkrat – ciljate na največji uspeh v zgodovini kluba?

Ja, ciljamo na to. Ti fantje so tega sposobni. Odlični so, dobro trenirajo, se borijo, želim to doseči z njimi. Prvenstveno zaradi njih, ne nazadnje pa tudi zaradi njihovih staršev, zaradi našega kraja, občine. Ne smemo pozabiti, da je Odbojkarski klub Sep Mokronog edini uradno registriran klub v naši občini, ki tekmuje v državnem prvenstvu.

• Zakaj potem ime SEP in ne samo – Mokronog?

Moram reči, da če ne bi bilo podjetja SEP, ne bi bilo tega edinega športnega kluba v Mokronogu. Oni so naši največji sponzorji, zato z veseljem nosimo njihovo ime. Morda bi se jim, če dovolite, ob tej priložnosti tudi zahvalil. Imamo še nekaj sponzorjev, morda bi na tem mestu, da vam ne jemljem preveč prostora, omenil le še zlata sponzorja – podjetji Monter Kocjan d.o.o. in Tem Čatež d.d.

• Pa Občina?

Občina nam, ne smem reči nič slabega, pomaga, saj krije stroške najema športne dvorane, ki pa, tega se zavedamo, niso nizki. Prav nam pridejo tudi sredstva, ki nam jih namenijo, a s 4.000€ na leto za vse selekcije, imamo jih kar pet, ne bi mogli preživeti. Morda je pri tem potrebno vedeti tudi, da Občina nameni za program športa letno le 12.000€, tretjino od tega pa nameni nam. Iz tega stališča se res ne smemo pritoževati.

• Toda s 4.000€ … to ni niti za … Pravite pet selekcij???

Ja, imamo pet selekcij – mlajše in starejše dečke, kadete, mladince in člansko vrsto. S temi sredstvi, samo od Občine, res ne bi mogli preživeti. Pa pustimo finance, le-te vedno pripeljejo le do slabe volje. Dejstvo je, da nam Občina pomaga, je pa tudi dejstvo, da nam relativno malo pomaga.

»Stroške že tako in tako iz leta v leto in iz meseca v mesec zmanjšujemo, lahko tudi prenehamo tekmovati, če smo mi tako veliko breme občine oz. davkoplačevalcev«.

• Je možno zmanjšati stroške, dobite plačilo za vaše delo?

Stroške že tako in tako iz leta v leto in iz meseca v mesec zmanjšujemo, lahko tudi prenehamo tekmovati, če smo mi tako veliko breme občine oz. davkoplačevalcev. Saj to sem že želel pred nekaj leti, a so me fantje pregovorili. Moram reči, da se vsi resnično trudimo za napredek mokronoškega športa. Morda bo nekoč naš trud poplačan.

• Kdo pa vam še pomaga pri delu, verjetno nimate »čez« vseh selekcij?

Seveda ne. Moja desna roka je Igor Jevnikar. 23-letni domačin iz Mokronoga, vzoren fant, tudi kapetan članske ekipe. On je tudi trener mlajših in starejših dečkov, kar veliko pove o fantu. Sicer pa je tudi uspešen študent, pa gasilec … že samo če je gasilec, ne mora biti slab, a ne … Ne smem pozabiti tudi Petra Strmoleta, bi bilo zelo nekorektno, če ga ne bi omenil. On je tudi trener in pomaga obema, Igorju in meni.

• Že nekajkrat ste omenili fante, bi morda še koga izpostavili?

Zelo nehvaležno je kogarkoli izpostavljati, tudi odbojka je namreč kolektivni šport. Vse je povezano, brez enega ni drugega, brez drugega ni tretjega, razpade ekipa, sistem, … Morda bi omenil Nejca Hočevarja, ker v njem vidim en velik talent. Seveda lahko ob dobrem treningu vsak enkrat eksplodira, v pozitivnem smislu, seveda, a v Nejcu že sedaj vidim tisto nekaj več.

• Sicer pa je verjetno tudi vaš primarni koncept – proizvajanje dobrih igralcev in prodaja le-teh v boljše klube?

Dejstvo je, da je odbojka žal manj prisotna v medijih, kot recimo nogomet, rokomet, košarka, … Ravno zato je za ta šport manj zanimanja, posledično je v njem manj denarja, posledično še manj ljudi, in tako dalje. Pa vendarle se trudimo, da bi delali kar najbolje. Naš prvotni cilj je, da bi otrokom predstavili odbojko. Saj vemo, da ni vsak za ta šport, a prepričan sem, da bi v Trebnjem, na Mirni in v Šentrupertu našli za celo ekipo, ali celo dve, talentov, ki bi lahko igrali odbojko. In to dobro.

• Hočete reči, da želite mladim dati možnost spoznavanja odbojke?

Ja, tako je. Odbojka je na splošno ena najbolj priljubljenih iger, med ekipnimi športi z žogo pa velja za najmanj agresivno in zelo družabno obliko rekreacije. Če ta rekreacija preraste v športno udejstvovanje oz. tekmovanje, pa je tudi zelo dobrodošlo. Otrokom je potrebno namreč ponuditi neko obliko rekreacije, sicer bodo z leti vedeli še samo za telefone in računalnike. In če ima Trebnje rokomet, dobro – sedaj tudi nogomet, pa Mirna nogomet, zakaj ne bi mi imeli odbojke, pa naj pridejo k nam trenirat vsi iz Temeniško-Mirnske doline. Mi bomo dali fante in punce pa vam, ha, ha, … Pozabil sem omeniti – poleg treniranja igralcev v zadnjih treh letih veliko časa posvetimo tudi izobraževanju in pridobivanju trenerjev, ki so seveda predpogoj za kakovostno učenje otrok.

Zelo nehvaležno je kogarkoli izpostavljati, tudi odbojka je namreč kolektivni šport. Vse je povezano, brez enega ni drugega, brez drugega ni tretjega, razpade ekipa, sistem, …

• Ko smo že pri mlajši generaciji … pa imate dovolj mladega kadra?

Ne, nikoli ga ni dovolj. Dovolj ga je takrat, ko lahko trener dela selekcijo. V enem tako majhnem kraju pa to ni možno. Ravno zato poudarjam, da bi bilo dobro odbojko približati tudi otrokom iz ostalih naših krajev. Otroci potrebujejo konkurenco, tekmovalnost. To je zdravo za razvoj otroka, kajti tudi v nadaljnjem življenju se bo moral soočiti s konkurenco in že zdaj se mora otrok naučiti, da naj to gleda pozitivno in jo poskuša premagati z lastnim trudom.

• Kadeti in mladinci?

Ja, to so fantje, ki so že pokazali določeno stopnjo resnosti, da so ostali oz. vztrajali v tem športu. Seveda imajo vsi ti že tudi kar nekaj znanja. Vsi ti so potencialni kandidati za člansko vrsto. Od tod do »nebes« je še samo trening in … sreča.

• Sreča pri odbojki?

Sreča ni najpomembnejši faktor, seveda je to znanje, a brez tega ne gre. Kot sem uvodoma povedal – ekipe od 3. do 8. mesta smo dokaj izenačene. En igralec, ki bo imel svoj dan ali pa kanček več sreče lahko obrne tekmo v tvojo korist.
Kje je limit OK SEP Mokronog? O limitu je težko govoriti, saj sem povedal, da je vse povezano s finančnimi sredstvi. Naš limit je zaenkrat tu, kjer smo, torej sredina druge lige. Z enim dobrim igralcem, našim ali pa »tujcem«, bi lahko že razmišljali o vrhu, z dvema pa bi bil vrh 2. lige že tudi realno dosegljiv.

• Je to tretja faza, do katere želite priti?

Ja, to je tretja faza. V nekaj letih želim mokronoški odbojkarski klub popeljati v 1. slovensko ligo. Morda bo kdo rekel, da sem neumen, a s cilji se je potrebno pogumno spoprijeti. Bomo videli, kako bo s financami. V športu so izgubljene žoge, a s tem še ni izgubljena tekma. Zato tudi upam, da bomo kljub izgubljenim žogam uspeli ostati skupaj in Mokronog narediti tudi športno mesto.