ŠPELA ŠUŠKOVIČ: Nikoli se ne bi vrnila med nevegane, … “ker moje življenje, moja svoboda in moji interesi niso pomembnejši od življenj, svobode in interesov drugih.”

sobota, 26. maja 2018nedelja, 31. marca 2024 C. T.

Špela Šuškovič. Tista, ki je Aleša Seliča (Aleš Selič intervju) ‘prepričala’, da je postal vegan. V bistvu niti ne prepričala, Špela mu je le malo bolje predstavila veganstvo. Šele takrat je, kot pravi, zares razumel, kako so živali izkoriščene – tudi na drugih nivojih. Špela je dolgoletna veganka, od leta 2011 tudi sodelavka Veganske iniciative, koordinatorka evropske državljanske pobude Stop Vivisection za Slovenijo, knjižničarka, ki je zaljubljena v knjižnice, ljubiteljica skandinavskih kriminalnih serij in romanov, rojena Kranjčanka. Obožuje sprehode v naravo in potovanja, včasih kaj lepega nakvačka, ima pa tudi svoj zelenjavni vrtiček. Špela je veganka približno od leta 2006.

Kako gre tvoja zgodba, kako in zakaj vegetarijanka, kako in zakaj veganka?

Po koncu prvega letnika študija sem se odločila čez noč postati vegetarijanka. Morda se danes sliši čudno, vendar sem bila takrat vegetarijanka iz etičnih razlogov – poleg tega, da nisem jedla živali (in zelo kmalu tudi sira in jajc ne več), sem se od vsega začetka trudila kupovati izdelke, ki so etično bolj sprejemljivi – nisem na primer kupovala izdelkov iz usnja ali krzna, previdna sem bila pri nakupu kozmetike ipd. Če bi takrat vedela, da s svojim načinom življenja še naprej prispevam k trpljenju živali, bi takoj postala veganka. Tako pa je trajalo še celo desetletje, ko sem postopoma spoznavala, kaj se dogaja živalim v mlečni, jajčni in drugih izkoriščevalskih industrijah.

Kako se je zgodil miselni preklop?

Moji – danes žal pokojni – psički Agi in najinim dolgim sprehodom se lahko zahvalim, da sem nazadnje povezala še nekaj dejstev o mlečni industriji ter tako dokončno prestopila v veganstvo. Nekajkrat sva se namreč med najinimi potepi po bližnji in malo manj bližnji okolici ustavili ob nekem večjem hlevu ob cesti ter opazovali krave, stoječe na mestu in s težkimi verigami okrog vratov. Zven teh verig, ko so se obračale proti nama in naju zvedavo opazovale, me je tako močno in boleče preganjal, da sem zelo kmalu vedela, da nikdar v življenju ne želim več biti razlog za zločine, ki jih človek izvaja nad živalmi. Ne spominjam se natančno, kdaj sem postala veganka, a mislim, da bo kmalu že 12 let.

“Biti le zgled je po mojem mnenju premalo, kot vegani moramo govoriti v imenu vseh tistih, katerih glasovi so preslišani. Ne vem, koliko ljudi sem tako ali drugače nagovorila, a glede na to, da je veganov še vedno zelo malo, ne dovolj.”

Torej časi, ko še ni bilo družabnih omrežij. Kako je bilo ‘biti vegan’ takrat?

Ker so bili to časi pred razmahom interneta in socialnih omrežij, besede ‘vegan’ takrat sploh poznala nisem. Še manj kakšnega drugega vegana. Tudi veganskih zdelkov je bilo le za vzorec, a se je dalo lepo preživeti. Vse je bilo lažje tudi zato, ker sem imela pred očmi žrtve industrije, manj pa lasten okus in svoje dotedanje navade.

Omenila si zven težkih verig … Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živaljo še posebej vtisnil v spomin?

V živo, na srečo, nisem bila nikdar priča hudemu nasilju nad živalmi. Za vedno pa mi bo ostal spomin na prizor iz dokumentarnega filma, ki so nam ga predvajali na nekem predavanju o vegetarijanstvu pred več kot 20 leti. V posnetku so prestrašeno mlado kravo v klavnici nasilno porinili v boks, v katerem se ni mogla premikati, nato pa jo je klavniški delavec v glavo ustrelil s pištolo za omamljanje. Ko se je krava zgrudila na tla, nisem več zdržala in sem dobesedno zbežala iz predavalnice. Prizor me je še dolgo preganjal, tudi v spanju. Te krave in njene krute usode nikoli ne bom pozabila.

Je bil prehod na veganstvo težak?

Sploh ne. Niti na vegetarijanstvo, niti na veganstvo nikoli nisem gledala kot na odpovedovanje, prav nasprotno. S tem, ko sem postopoma vedno bolj živela v skladu s svojimi nazori, mi je bilo biti v lastni koži vedno lažje. Resnica pa je, da ni enostavno živeti v današnji družbi z zavedanjem, kako krvav in krut je lahko človek do tistih, ki jim odrekamo osnovne pravice samo zato, ker so pripadniki drugih živalskih vrst, ali ker je njihova koža drugačne barve od naše ali ker imajo radi pripadnike istega spola. Včasih me je groza, da živim v svetu, v katerem je toliko nestrpnosti in nasilja, za empatijo, sprejemanje drugačnosti in solidarnost pa prepogosto ostane tako malo prostora in volje.

Obstaja možnost povratka med nevegane, torej vegetarijance ali celo mesojedce?

Nikoli. Ker moje življenje, moja svoboda in moji interesi niso pomembnejši od življenj, svobode in interesov drugih. Živali niso tu za nas, temveč so čuteča bitja, ki imajo svoje lastne interese, iz katerih izhajajo pravica do svobode in tega, da niso obravnavane kot lastnina. Če te pravice zahtevam za sebe, če resnično verjamem v svobodo, potem moram to svobodo neizogibno priznati tudi drugim. Z vsem svojim bitjem zavračam nasilje in kolikor je le mogoče, to živim. Ne predstavljam si, kako bi lahko bilo kdaj drugače.

“Verjamem, da je prepričanje, da so nekatera življenja pomembnejša od drugih, vir vsega zla na tem svetu. Daleč največje žrtve vere v človeško superiornost so seveda živali – število žrtev je nepredstavljivo, zločini, ki jih človeštvo izvaja nad njimi, pa naravnost grozljivi.”

Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje?

Nikakor. Postati in biti vegan je le osnova, pomeni živeti v skladu z moralnimi načeli, v katere smo nekoč že verjeli, pa smo skozi vzgojo in socializacijo nanje morda pozabili ali jih potlačili. Biti vegan je najmanj, kar lahko za živali – s tem mislim tudi na človeške živali – naredimo. Nadgradnja temu je seveda aktivizem.

Ampak čutim, da ti vegansko pomeni veliko …

Ja, lahko rečem, da sem v letih, ko smo bili pri Veganski iniciativi najbolj aktivni, na nek način čutila, da živim svoj smisel. Imela sem res veliko srečo, da sem našla skupino podobno mislečih ljudi, ki so hkrati tudi izredno ustvarjalni in razgledani, skupaj pa smo nato izpeljali kar nekaj kampanj in nasploh aktivno delovali v smeri širjenja veganstva. Lahko rečem, da smo aktivizem, še posebej kampanji Slovenija brez krzna in pa Stop Vivisection, nekaj let živeli in dihali, in čeprav nismo dosegli vsega, kar smo želeli in si zadali, mi ni žal niti ene sekunde, ki sem jo posvetila temu delu.

Ja, aktivizem ti je kar blizu …

Drži. To je bil tudi čas, ko sem bila glede prihodnosti za živali in našega planeta najbolj optimistična, še posebej tisto leto, ko smo zbirali podpise za ukinitev poskusov na živalih. Ko sem videla, koliko društev in posameznih aktivistov posveča svoj čas in energijo za dosego tega cilja pri nas in v večini drugih držav Evropske unije, ter ko so pri nas ljudje dejansko stali v vrsti na ulici in povsod, kjer smo podpise zbirali, sem čutila, da lahko skupaj spreminjamo svet na bolje. Res pa me je ob koncu kampanje spoznanje, da se to ne bo zgodilo čez noč, precej potrlo. Živali, ki so v tem trenutku in ki bodo jutri in pojutrišnjem žrtve človekove brezbrižnosti, namreč nimajo časa čakati.

Imaš kakega vzornika med vegan aktivisti?

Vzornika v pravem pomenu besede nimam in ga nikdar nisem imela. Cenim pa mnogo aktivistov, tako pri nas, kot po svetu. Veganska iniciativa je med drugim v Slovenijo pripeljala tudi nekaj svetovno znanih aktivistov za pravice živali, kot na primer dr. Stevena Besta, ddr. Martina Ballucha in dr. Melanie Joy. Vsak od njih je name naredil poseben vtis in od vseh sem se veliko naučila. Med slovenskimi aktivisti pa bi vsekakor izpostavila mojo prijateljico in sodelavko pri Veganski iniciativi Tejo Brooks Pribac.

“S tem, ko sem postopoma vedno bolj živela v skladu s svojimi nazori, mi je bilo biti v lastni koži vedno lažje. Resnica pa je, da ni enostavno živeti v današnji družbi z zavedanjem, kako krvav in krut je lahko človek do tistih, ki jim odrekamo osnovne pravice samo zato, ker so pripadniki drugih živalskih vrst …”

Imaš kakšno domačo živalico?

14 let je z mano živela moja zlata psička Aga, ki je bila moja sopotnica, učiteljica in najboljša prijateljica. Ko je bila še mlajša, sva se veliko potepali naokrog, kasneje pa sva najraje ležali v travi, poslušali ptičke in opazovali naravo. Bila je moja sorodna duša in ob njej sem se naučila, kaj so tiste zares pomembne stvari v življenju. Zelo si želim posvojiti tudi kakšno rešeno rejno žival in upam, da bom nekoč v prihodnosti imela prave pogoje za to.

Si uspela koga, razen Aleša, nagovoriti na veganstvo ali si raje tiho in si s svojimi dejanji le zgled?

Biti le zgled je po mojem mnenju premalo, kot vegani moramo govoriti v imenu vseh tistih, katerih glasovi so preslišani. Ne vem, koliko ljudi sem tako ali drugače nagovorila, a glede na to, da je veganov še vedno zelo malo, ne dovolj.

“Najlepše je v naravi, še posebej ob vodi”, pravi Špela.

Katero najraje ješ?

Najrajši imam svežo zelenjavo, še posebej tisto, ki zraste na mojem malem vrtičku. Sicer pa mi je dobro vse, kar je vegansko.

Koga bi predlagala za naslednjega intervjuvanca?

Morda bi predlagala moja dobra prijatelja in ustanovitelja portala Pes moj prijatelj Tilna Pajka in Mitja Čehovina, s katerima smo sodelovali pri različnih kampanjah in ki sta med drugim veliko prispevala tudi k uspehu pobude Stop Vivisection v Sloveniji.

“Postati in biti vegan je le osnova, pomeni živeti v skladu z moralnimi načeli, v katere smo nekoč že verjeli, pa smo skozi vzgojo in socializacijo nanje morda pozabili ali jih potlačili. Biti vegan je najmanj, kar lahko za živali – s tem mislim tudi na človeške živali – naredimo. Nadgradnja temu je seveda aktivizem.”

Kaj želiš sporočiti ljudem, bodisi vsejedcem, bodisi veganom?

Verjamem, da je prepričanje, da so nekatera življenja pomembnejša od drugih, vir vsega zla na tem svetu. Daleč največje žrtve vere v človeško superiornost so seveda živali – število žrtev je nepredstavljivo, zločini, ki jih človeštvo izvaja nad njimi, pa naravnost grozljivi. Ne pozabimo pa niti na soljudi in nenazadnje na planet, ki ga uničujemo s svetlobno hitrostjo. Zato imejmo v mislih pravice in življenja vseh tistih, na katere imajo naše vsakodnevne odločitve lahko negativne posledice, in zavrnimo vsakršno obliko diskriminacije in nasilje. Vprašajmo se, kdo smo kot ljudje, kot družba, če si zatiskamo oči pred trpljenjem in če drugim odrekamo tiste pravice, ki jih sami že imamo ali pa jih zase zahtevamo.