Sonja Krese, državna prvakinja v tajskem boksu: »Še vedno si želim imeti službo, povezano s policijo!«
Večina ljudi je mnenja, da je tajski boks, kot tudi vsi ostali kontaktni športi, le za moške. Seveda to ni res, dokaz za to pa je Trebanjka Sonja Krese, državna prvakinja v tajskem boksu.
»Za trening tajskega boksa sem se odločila, ko sem že končala redno šolanje in se vpisala na podiplomski študij na Fakulteti za varnostne vede. Do tedaj nisem imela nekih posebnih hobijev, športnih aktivnosti sem se izogibala v velikem loku, »kung fu« pa sem kdaj pa kdaj izvajala le nad mlajšo sestro«, uvodoma pove članica trebanjskega kluba borilnih veščin No Fear Sonja Krese ter nadaljuje, kako je sploh prišlo do resnega udejstvovanja v tej borilni veščini.
»Že od nekdaj sem si želela imeti službo, povezano s policijo in vedela sem, da bom morala nekega dne poslati tudi kakšno prošnjo za službo z življenjepisom, kjer bi mi tak hobi morda predstavljal malce več prednosti. V Trebnjem pa razen karateja, ki pa ni kontaktni šport, ni bilo druge izbire in tako sem stopila v stik z Jožetom Trlepom, glavnim trenerjem Kluba borilnih veščin No Fear Trebnje. Konec septembra 2008 sem se pridružila klubu in začela trenirati zgolj z namenom, da bom imela kaj napisati v svoj življenjepis.«
Potem pa se je kar naenkrat začelo … »Minilo je nekaj mesecev in trener je prišel na dan z idejo, da bi se lahko počasi začela pripravljati za kakšno tekmo. Misel, da bi v življenjepis poleg treniranja tajskega boksa dodala še kakšen poseben dosežek, mi je seveda bila všeč, in začelo se je trdo delo, naporni treningi in veliko odrekanja. Prvo tekmo bi morala imeti 17. oktobra 2009 v Brežicah, vendar je moja borba odpadla, ker ni bilo nasprotnice. Sem pa osvojeno znanje borilnih veščin lahko predstavila že čez slab mesec, 7. novembra, pred domačo publiko, ko je naš klub organiziral medklubsko tekmovanje v kickboksu K-1 stilu.«
O tem dvoboju smo pisali tudi v tiskani izdaji Cajtnga, Sonja pa dvoboj opiše z besedami: »Žal mi ni uspelo zmagati, nasprotnica s Hrvaške je bila brez pretiravanja skoraj za dve glavi višja od mene, poleg tega pa je imela po mojih podatkih za sabo že šest tekem«.
Že čez dober mesec pa prvi večji uspeh. »Tako je, 19. decembra sem nastopila na državnem prvenstvu tajskega boksa na Ptuju, kjer sem zaradi pravil Zveze tajskega boksa nastopila za ptujski klub, naš klub je namreč zaradi razhajanj v interesih izstopil iz Slovenske zveze tajskega boksa. Tokrat sem zmagala in postala tudi državna prvakinja v tajskem boksu«, doda 26-letna Trebanjka.
Za zdaj je osvojen naslov državne prvakinje in nominacija za športnico leta občine Trebnje za leto 2009, pove Sonja, veliko več, kot si je na začetku sploh upala pričakovati. A ko nekaj dosežeš, si želiš še več. »Kako bo naprej, bomo še videli. Stara sem 26 let in čas je, da začnem resneje razmišljati tudi o družinskem življenju, vsi pa vemo, da želja po naraščaju in borilni šport pri ženskah nista ravno najboljša prijatelja«, še pove naša borka, ki bi naj že jutri nastopila na tekmi v Mariboru na odprtem prvenstvu v K-1 stilu borbe.
Glede na to, da ta šport trenira zelo malo žensk, še manj pa jih tekmuje, je še vprašanje, če bo imela nasprotnico. A ena zmaga bi ta hip prišla zelo prav. Za samozavest. In konec koncev kot nagrada za ves trud …
»Kakorkoli že bo«, razmišlja Sonja, »dosegla sem svoj cilj – moj življenjepis je zdaj bogatejši za dve alineji. Vredno je bilo vseh napornih treningov, fizičnih in psihičnih priprav, bolečin, oteklin in odrekanj, ki so jih zahtevali treningi. Rada bi se zahvalila vsem, ki so me podpirali pri odločitvi, da želim trenirati borilne veščine, trenerjema Jožetu Trlepu in Gregorju Smoletu, Alenu Štritofu in vsem, ki so kdajkoli trenirali z mano in me spodbujali, zahvala pa gre tudi mojemu šefu Tomažu Gorcu, ki mi v dnevih pred tekmo dovoli kar sredi delovnega dne iti na trening«.
