SHODI PRED KLAVNICAMI: ‘da’ ali ‘ne’?

Piše: Lara Vrhovnik

Shodi pred klavnicami, ki ga izvaja t.i. The Save Movement (imenujejo jih “Bearing Witness”) in ki so se zadnje čase razpasli po vsem svetu, nimajo v resnici nič opraviti z živalmi, ampak z “brandingom” oz. s samopromocijo new welfare organizacij. Gre za “spektakel”, ki jim prinaša ogromno denarja. Gre za “aktiviste”, ki imajo radi občutek, da so “koristni”, da delajo “nekaj dobrega” (karkoli že). Živali so le rekviziti. So sredstvo za dosego njihovih ciljev.

Ustavljanje živinskih tovornjakov na poti v klavnico, jokanje in tiščanje kamer med rešetke ne stori prav nič dobrega za živali, ampak zgolj podaljšuje trpljenje in agonijo teh prestrašenih bitij, ki bodo kmalu ubite. Te živali so tu izključno zato, ker ljudje niso vegani. To je edini razlog. Zato bi ti “aktivisti” morali nehati misliti, da je krivec industrija ali da je treba javnost seznaniti s posnetki, ki “razkrivajo skrbno varovano skrivnost”, da živali nočejo umreti za našo hrano (čeprav ga ni človeka, ki ne bi vedel, da je za to treba klati), in raje napeti vse sile v to, da najprej dodobra izobrazijo sami sebe ter nato vsakodnevno in povsod, kjer se da, govorijo z ljudmi o tem, zakaj je prav postati vegan oz. zakaj je to najmanj, kar dolgujemo živalim. Zastopati interese živali ni spektakel, je trdo in premišljeno delo.

– “Ta klavnica ne dela po pravilih” …
– “Se opravičujemo, ne bomo več!”

Rada bi opozorila še na en vidik. V večini primerov je v ozadju teh shodov “The Save gibanja” in vseh podobnih (new) welfare organizacij to, da potrebujejo nenehen dotok novih posnetkov oz. “skrivnih razkrinkanj”, zato da lahko nadaljujejo s promoviranjem ideje, da obstajajo “neodgovorne” klavnice in “odgovorne” klavnice; da obstajajo “neprimerni” tretmaji in “primerni” tretmaji. To je priznala tudi ena izmed udeleženk slovenskega shoda, ki je dejala (citiram): »Ogromno firm, ki se ukvarjajo s transporti, so zaradi številnih kazni bili primorani zapreti svojo dejavnost … samo zato, ker opozarjamo na kršitev členov, pa ne pomeni, da smo velferisti.«

Če pustim ob strani dejstvo, da je tovrstno delovanje, ki ga opisuje ta slovenska “aktivistka”, pravzaprav definicija welfarizma, “The Save movement aktivisti” posnamejo neko “neprimerno” ravnanje ali nekega klavniškega delavca, ki se izživlja nad živalmi. To sproži njihovo novo veliko kampanjo, češ – “ta klavnica ne dela po pravilih”. Klavniški obrat nato reče – “se opravičujemo, ne bomo več!” in poskrbi za “kozmetične popravke” ter nemoteno obratuje naprej. Nato aktivisti razglasijo “zmago” in zatrdijo, da so preprečili nadaljnje “zlorabe” živali. Kakšen nesmisel!

Tudi če je nek klavniški obrat (ali firma za transport živine ali kdorkoli od živinorejcev že) primoran zaradi “nepravilnega” ravnanja z živalmi zapreti svojo dejavnost, se na ta račun pač poveča povpraševanje mesa (ali česarkoli že) v sosednji firmi oz. klavnici, ki razširi svojo ponudbo, ali pa se odpre nov obrat/klavnica. In tudi če bodo vsi klavniški obrati/firme na nekem območju primorane zapreti svojo dejavnost (kar je malodane čista znanstvena fantastika), se bo pač povečal uvoz iz tujine. V vsakem primeru ne bo rešena niti ena sama žival! Da se ubijanje vrši nekje drugje, ni nobena zmaga za živali. Javnost je tako pomirjena, ker “organizacije za pravice živali” skrbijo za to, da se z živalmi ravna “humano” in mirno nadaljuje s kupovanjem živil živalskega izvora.

Vsi pridobijo, le živali so na izgubi

Gre za “win – win” situacijo: Organizacije za živali dobijo vsesplošno javno odobravanje in pohvalo, in kar je  najpomembneje – dobijo donacije (morda ne slovenski aktivisti osebno, toda dobijo jih mednarodne organizacije, katerih delovanje kopirajo in promovirajo, saj imajo velik “Donate” gumb kamorkoli pogledaš). Javnost pa dobi moralni odpustek za nadaljevanje konzumiranja živalskih izdelkov. Skratka, win – win. Le živali so na izgubi. Zanje se trpljenje in ubijanje nemoteno nadaljuje.

Tovrstno sodelovanje med domnevnimi zagovorniki živali in institucionalnimi izkoriščevalci smatram za naravnost obsceno in moralno sprevrženo.

Vse dokler bodo “zagovorniki živali” zavračali pozive k samokritiki, se bolj kot na živali osredotočali nase in na lastni licenčni performans ter namesto jasnega in nenasilnega izobraževanja ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, raje s transparenti, jokom in fotografiranjem pred klavnicami odlašali neizogibno in strašili že tako na smrt prestrašene živali na tovornjakih, toliko časa ne bomo imeli resničnega gibanja za pravičnost. Takšnega, ki si ga živali zaslužijo in čakajo nanj že stoletja dolgo.

Ne le, da ne potrebujemo novih posnetkov iz klavnic oz. prevozov živine (saj jih je več kot dovolj na razpolago), pač pa so zaradi specističnega/welfarističnega razmišljanja, ki prežema celoten svet, tovrstni posnetki kontra-produktivni v smislu širjenja veganstva kot moralne osnove, saj neobhodno sprožijo v ljudeh misel, da je treba z živalmi ravnati “lepše”. To spodbudi nove in nove regulatorske kampanje welfare organizacij ter polnjenje njihovega bančnega računa (velike welfare organizacije/društva razpolagajo s stotinami milijonov dolarjev! – ravno na račun zbujanja “sočutja” pri ljudeh s številnimi krutimi posnetki). Dejstvo, da se živali ubija, je VSE kar rabimo vedeti za to, da zavzamemo moralno stališče. Ne rabimo nobenih posnetkov, da prepričamo človeka v veganstvo.

Doseči je treba, da ljudje začno drugače razmišljati o živalih!

Skratka, ti shodi pred klavnicami so še en v nizu skrajno problematičnih in zmedenih “akcij”, ki se jih lotevajo posamezniki (mimogrede, te organizacije apelirajo oz. rekrutirajo za shode predvsem mlade, čustveno prizadete ljudi, nenaklonjene kritičnemu mišljenju), ki nimajo niti najmanjšega pojma o konceptu Pravic živali, ne poznajo mehanizmov, po katerih funkcionira sistem izkoriščanja živali, ne razumejo vzvodov in posledic določenih ukrepov/akcij/kampanj ter ne vedo čisto nič o Abolicionističnem pristopu, pa čeprav mnogi med njimi sami sebe označujejo za “abolicioniste”.

Doseči je treba, da ljudje začno drugače razmišljati o živalih. Odvrniti jih moramo od osredotočanja na NAČIN izkoriščanja živali in od prepričanja, da obstajajo “slabe” in “dobre” prakse izkoriščanja. Pomagati jim je treba pri uvidu, da se ŽE strinjajo s čisto vsem, kar jih moralno zavezuje k veganstvu. To je vse, kar bi morali početi zagovorniki živali. Ne pa istočasno sodelovati še z industrijo trpljenja in smrti, ji pomagati za lep javni imidž ter omogočati ljudem čistejšo vest ob nadaljevanju jedenja živil živalskega izvora, ki izvirajo iz “pravilnega” mučenja in klanja, ki nosi žig odobravanja “zagovornikov živali”. Vse dokler bodo “zagovorniki živali” zavračali pozive k samokritiki, se bolj kot na živali osredotočali nase in na lastni licenčni performans ter namesto jasnega in nenasilnega izobraževanja ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, raje s transparenti, jokom in fotografiranjem pred klavnicami odlašali neizogibno in strašili že tako na smrt prestrašene živali na tovornjakih, toliko časa ne bomo imeli resničnega gibanja za pravičnost. Takšnega, ki si ga živali zaslužijo in čakajo nanj že stoletja dolgo.

 

(Foto: Utrinek s protesta za zapiranje klavnic v Vancouvre-u); Več o abolicionističnem veganstvu najdete na blogu Leona Kralja.

 

Dodajam še niz objav, člankov, komentarjev in posnetkov, ki iz večih zornih kotov analizirajo spornost teh shodov oz. “The Save” gibanja:
  • Videoposnetek (spodaj) nedavnega 2-urnega abolicionističnega spletnega seminarja, v katerem profesorja Anna Charlton in Gary Francione prvih 15 minut namenita ravno tej temi (+ spornosti delovanja Cube of Truth oz. Anonymous for the Voiceless)
CLOSE
CLOSE