Razbijanje sodobnih mitov z Ivanom Sočetom | Miti #13, #14, #15
V 1. številki ste lahko prebrali mita »Covid-19 je nevarna bolezen in vsi ukrepi v zvezi z omejevanjem okužb s tem virusom so upravičeni in tehtni« in »Cepiva nas ščitijo pred boleznimi«, v 2. številki mita »Teorije zarote« nimajo nič skupnega z realnostjo in si jih izmišljujejo ljudje, ki nimajo kaj početi« in »Sonce je škodljivo, zato se moramo pred njim zaščititi s sončnimi kremami«, v 3. številki pa smo obdelali mita »Človek potrebuje meso. Vegani trpijo zaradi pomanjkanja hranilnih snovi, ki jih ne dobijo s hrano živalskega izvora« in »Živalska živila z manj maščobe, ki so ekološko proizvedena, so bolj zdrava«. Od 3. številke dalje, ko smo predstavili mite »Dobro je hkrati koristno«, »Če je malo dobro – je več boljše« in »Malo ne more škoditi«, se osredotočamo predvsem na mite v povezavi s prehrano.
MIT ŠT. 13: Če sem do zdaj in če so drugi, …
To, da smo doslej jedli to, kar smo jedli, in še nimamo resnejših zdravstvenih težav, ni nikakršno zagotovilo, da jih ne bomo imeli. Lahko smo srečni, da je tako, a ni treba tvegati še naprej. Ne moremo vedeti, kakšno škodo smo telesu že prizadejali, vemo le, da te škode še ne čutimo. Bolezni nastajajo dolga leta, izbruhnejo pa v nekaj urah ali dneh.
Slišimo, kako je nekdo »gor zrasel« ob takšni ali drugačni hrani, resnica pa je najbrž drugačna – kljub takšni hrani je rasel. Kakršno koli zgledovanje po posameznikih (ali manjših skupinah) utegne biti nevarno, ker je njihova izkušnja posledica reakcije njihovega enkratnega organizma na snovi, ki so jih vnašali. Potemtakem nimate prav nobenega zagotovila, da bo vaš organizem reagiral enako ali podobno. Bolj logično in koristno se je zgledovati po velikem številu različnih oseb, saj lahko tako upravičeno sklepamo, da bo naše telo reagiralo podobno kot veliko drugih teles.
MIT ŠT. 14: Obstaja več prehranskih resnic, …
Ko govorimo o splošnih prehranskih resnicah, ki veljajo za populacijo brez motenj prebave in presnove, so prehranske resnice najuglednejših znanstvenikov dokaj enake. Ne obstajajo enakovredni dokazi za eno ali drugo resnico glede iste stvari. Vsakomur je jasno, da snov A ne more biti hkrati koristna in škodljiva, če jo ista oseba zaužije v enaki količini. Res je, da obstajajo ljudje s specifičnimi potrebami, osebe s prebavnimi in presnovnimi motnjami, ki morajo prehrano prilagajati svojim posebnostim.
Biološki procesi v našem telesu redko kdaj potekajo natančno na enak način, saj je ista hrana vsakič malo drugačna, pomešana z malo drugačno drugo hrano, vsebina našega prebavnega sistema ni vedno enaka. Zato je razumljivo, da nikoli ne moremo eksaktno izračunati, kaj se bo zgodilo s hrano, ki jo uživamo. Laboratorijsko testiranje lahko prinese različne rezultate, ankete pri ljudeh lahko dajo različne podatke. Navzlic temu pri splošnih in osnovnih prehranskih resnicah ni pomembnejših razlik.
MIT ŠT. 15: Obstaja prehranska veriga, …
Ljudje smo obsedeni s sistemiziranjem, urejevanjem, postavljanjem pravil. Tako smo si izmislili, da obstaja pravilo prehranjevanja v obliki prehranske verige, na vrhu katere ponosno in zmagovalno stoji človek. Dejstvo, da ene ribe jedo alge in da druge ribe jedo prve, ne pomeni, da mora kdo pojesti druge ribe. Če antilopa je travo in lev antilopo, ne pomeni, da mora nekdo pojesti leva. Če prašiči ali zajci jedo zelenjavo, ne pomeni, da mora nekdo pojesti prašiče in zajce. Dejstvo, da je neka biološka vrsta hrana za drugo vrsto, ne pomeni obstoja prehranjevalne verige. Ta izmišljotina je uradno sprejeta kot biološka zakonitost, kot naravni zakon, kateremu je koristno slediti in proti kateremu smo nemočni. Resnica je popolnoma drugačna: človek lahko jé tisto, kar jedo ribe, antilopa in prašiči in zajci ter druge živali. Še naprej: vsak naslednji člen v verigi »prispeva« nekaj, kar ni dobro za tretji ali naslednji člen. Naše telo je prilagojeno za izkoriščanje hrane iz primarnih (prvinskih, izvornih) virov, torej iz ničtega člena verige. Čim višje se postavljamo v namišljeni prehranski verigi, tem slabše je za nas.
Namišljena prehranska veriga je bila »odličen dokaz«, da imamo pravico jesti vse, kar je v verigi pod nami. In ne samo jesti, ampak izkoriščati tudi za druga zadovoljstva (zabavo). Ta neobstoječi dokaz smo sprejeli kot resničen, o tem se učimo pri urah biologije v osnovnih šolah, zato smo celo življenje prepričani, da je tako prav in da nam to koristi. Kako tragična zabloda, predvsem za človeka.
V naslednji številki: »MIT ŠT. 16: Vegetarijanski/veganski način prehranjevanja je zdrav«. (Zgolj odpovedovanje hrani živalskega izvora ne pomeni zdravega prehranjevanja).
O RUBRIKI | Vsak mesec poiščemo nekaj sodobnih mitov, ki so tako ali drugače aktualni prav v današnjem času. Gre za prepričanja, za katera večinoma nimamo nobenih oprijemljivih dokazov, da so resnična, kar navsezadnje pomeni, da ne gre za znanstvena dejstva, ki bi temeljila na trdni, realni podlagi, temveč bolj za neke vrste verovanja, ki so nam bila vsiljena s strani vladajočih, mi pa smo jih brez cenzure sprejeli za svoja in jim dopustili, da krojijo naša življenja. Skupaj z Ivanom Sočetom, neodvisnim, kritičnim mislecem, bomo skušali pokazati, zakaj so ta prepričanja zgolj miti in nič več kot to.
