‘Primer Trček’: Varuh človekovih pravic se z vsem zapisanim strinja, vseeno pa se postavi na stran (globoke) države. Kako je to mogoče in zakaj?

četrtek, 4. julija 2024četrtek, 4. julija 2024 C. T.

V ponedeljek, 1. julija 2024, smo varuhu človekovih pravic (VČP), g. Petru Svetini, zastavili nekaj vprašanj v zvezi z Odprtim pismom oz javnim pozivom g. Vinka Trčka, dan za tem pa smo iz kabineta VČP s strani ga. Nataše Kuzmič, svetovalke varuha za odnose z javnostmi že prejeli njegov odgovor. VČP se, kot je videti iz njegovega odgovora, z vsem strinja z g. Trčkom, kljub vsemu pa se na koncu postavi na stran države …, in to kljub temu, da v opisu njegovih nalog piše, da je v službi kot predstavnik ljudstva in institucija, ki varuje človekove pravice ter da je njegova glavna naloga preiskovanje nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov. Gre torej le za mrtvo črko na papirju in v Sloveniji tudi VČP dela ‘pod prisilo’ oz v službi ‘globoke države’, čeprav, kar tudi sam navaja, naj bi bil neodvisna institucija, ki varuje pravice posameznikov v odnosu do državnih organov?

Varuh se z vsem načelno strinja …

VČP v svojem odgovoru že v uvodu breme odgovornosti s sebe preloži na druge (kar je pri državnih institucijah zelo pogost pojav), saj pojasni, da VČP kot neodvisna institucija, ki varuje pravice posameznikov v odnosu do državnih organov, ni pooblaščen za spreminjanje zakonodaje. V nadaljevanju se z navedbami g. Vinka Trčka strinja, da je zelo pametno, koristno in uporabno imeti od sebi mobilni telefon, za kar tudi sam navede več razlogov, zaključi pa, da ni nobenih dovolj tehtnih razlogov za to, da bi ga imel pri sebi … (neenakosti pred zakonom, denimo, očitno ne vidi).

Natančneje, da se popravimo, VČP pravi, da ni ovir za to, da obdolženi posameznik ne bi sodišču morebitnih dokazov (dokumentacije) ali dejstev posredoval naknadno. Hkrati kot razlog, zakaj da obdolženi posameznik naj ne bi imel pri sebi mobilnega telefona navaja tudi, da lahko posameznik med procesom zaprosi za zaustavitev procesa sojenja (prekinitev obravnave) in izven sodne dvorane pobrska po spletu. Hm, isto lahko, nenazadnje, stori tudi tožilec ali odvetnik, zakaj je gsm aparat torej dovoljen njim(a)? Se zapletamo v odgovorih, g. varuh??

Odgovori g. varuha človekovih pravic so ‘sladki’, na koncu pa po njih vseeno ostane ‘kisel’ okus. Zakaj ne sme ukrepati, kot mu veleva zdrava kmečka pamet, kateri tudi sam pritrjuje?

Varuh v nadaljevanju navaja še nekaj razlogov, zakaj ni dobro, če ima obdolženi pri sebi telefon, ki pa so popolnoma neutemeljeni. Med drugim tudi to, da lahko s telefonom moti sodni proces in si tako škodi, kot da mu je to v interesu in kot da odvetnik ali tožilec s svojim telefonom tega ne moreta storiti … Odgovor varuh zaključi s stavkom, da prepoved uporabe mobilnih telefonov med sojenjem na splošno ne posega nerazumno v pravico (stranke) do poštenega sojenja. Kaj je za VČP (ne)razumna pravica do poštenega sojenja, če ne neenakost pred zakonom in kršenje ustavnih pravic??

Več oz celoten odgovor VČP objavljamo na koncu zapisa.

Iz odgovora VČP je (med drugim) evidentno tudi to, da zunaj sodne dvorane obdolženi posameznik lahko brska po spletu, ne sme pa to početi v dvorani, zato se sprašujemo, če varuh v resnici varuje integriteto državnega organa in sicer na ta(k) način, da pred javnostjo zaščiti nekoga ali nekaj, kar ne sme v javnost? Seveda smo varuhu poslali dolg ugovor z utemeljitvami svojih navedb, hkrati pa ga vprašali, če bi on osebno (hipotetično, ker, kot vemo, on o tem ne odloča) dovoljeval diktafon, s katerim bi stranka v postopku (obdolženi posameznik) lahko zaščitil svoje ustavne pravice, ki mu po Ustavi RS tudi pripadajo.

Celoten naš ugovor varuhu si lahko preberete na koncu zapisa.

Vinko Trček svoj primer enači s ‘Covid-goljufijo’. Tam ni bilo zakonske podlage za dejanja državnih organov, temveč so jih izvajali le z odloki, tu ni zakonske podlage za dejanja državnih organov, temveč jih izvajajo celo zgolj s hišnim redom. Država torej z navadnim hišnim redom svojim državljanom krati z Ustavo določene (ustavne) pavice, VČP pa ob tem molči in temu celo pritrjuje.

Ko smo g. Vinka Trčka seznanili z besedami varuha in prosili za komentar, je le-ta dejal: “Varuh v odgovoru direktno, naklepno in vedoma krši 14. in 22. člen Ustave RS, Enakost pred zakonom in Enako varstvo pravic, ker odvetniki imajo lahko in uporabljajo gsm telefon na narokih, vsi ostali ga pa ne smemo imeti! Varuh v odgovoru tudi nikjer ne omenja, da zakona za odvzem gsm telefonov strankam v sodnih postopkih sploh nimajo, ker – hišni red ni zakon! To je zelo podobno ‘Covid-goljufiji’, tudi takrat odloki vlade niso imeli zakonske podlage, ker tudi odloki niso zakon!”

Katere so primarne naloge varuha človekovih pravic?

Za konec poglejmo še, katere so primarne naloga varuha človekovih pravic? Varuh človekovih pravic je predstavnik ljudstva in institucija, ki varuje človekove pravice. Njegova glavna naloga je preiskovanje nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov. Postopek preiskave se začne na podlagi pobude, lahko pa začne postopek tudi na lastno pobudo, s soglasjem prizadetega. Poleg tega varuh izdela poročila o svojih ugotovitvah, obvešča javnost in državni zbor ter sodeluje s sorodnimi ustanovami in mednarodnimi organizacijami. Tako kot nacionalni varuhi človekovih pravic obstaja tudi Evropski ombudsman, ki deluje na ravni Evropske unije.

Katera so pooblastila varuha človekovih pravic?

Varuh človekovih pravic ima številna pooblastila, ki so namenjena zaščiti in uveljavljanju človekovih pravic. Nekatera od njegovih ključnih pooblastil vključujejo:

Preiskovanje pritožb: Varuh preiskuje pritožbe posameznikov, ki menijo, da so bile njihove pravice kršene s strani državnih organov ali institucij.
Nadzor nad upravo: Varuh spremlja delo državnih organov in institucij ter preverja, ali delujejo v skladu z zakoni in predpisi.
Svetovanje in ozaveščanje: Varuh svetuje posameznikom o njihovih pravicah ter ozavešča javnost o pomenu človekovih pravic.
Izdajanje priporočil: Na podlagi ugotovitev preiskav varuh izdaja priporočila organom in institucijam za izboljšanje njihovega delovanja.
Poročanje: Varuh pripravlja letna poročila o svojem delu ter jih predstavlja državnemu zboru.

Pomembno je omeniti, da ima varuh človekovih pravic neodvisen položaj in deluje v korist državljanov ter za zaščito njihovih pravic

Zadevo v ‘aferi Vinko Trček’ bomo seveda na naših straneh spremljali tudi dalje.

Odgovor varuha človekovih pravic: (prejeto v torek, 2. 7. 2024 ob 16:13)

Spoštovani,

Varuh človekovih pravic se je seznanil s pozivom gospoda Vinka Trčka in ga preučil z vidika možnosti za njegovo obravnavo v postopku pri Varuhu. Gospodu je podal izčrpen odgovor na njegova vprašanja in pozive. Seznanil ga je z možnostmi ukrepanja, prav tako mu je izčrpno pojasnil vprašanje in pozive glede prepovedi uporabe mobilnega telefona med sojenjem.

V javnem pismu gospod Trček Varuh poziva, da iz hišnega reda slovenskih sodišč umakne »njihov 11. člen, saj le-ta po 14. in 22. članu Ustave RS diskriminira obdolžene stranke, saj jih pred sodiščem z odvzemom mobilnih aparatov spravlja v neenak položaj z odvetniki in tožilci, katerim je uporaba mobilnih aparatov na sodišču začasa naroka dovoljena.«

Pojasnjujemo, da Varuh človekovih pravic kot neodvisna institucija, ki varuje pravice posameznikov v odnosu do državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ni pooblaščen za spreminjanje zakonodaje ali predpisov, ki opredeljujejo delovanje organov ali institucij.

Varuh se načeloma strinja, da prepoved uporabe mobilnega telefona med sojenjem lahko do določene mere vpliva na udeležence sojenja oziroma njihove pravice in interese v postopku. Preko mobilnega telefona namreč lahko posameznik, zlasti če gre za stranko postopka, neposredno in hitro dostopa do za sojenje relevantnih informacij na internetu (denimo o vsebini relevantnega prava). V telefonu ima lahko posameznik (denimo priča) shranjene kakšne relevantne dejanske podatke (točno informacijo o datumu kakšnega dogodka, posnetke dokumentov in podobno). Zaradi prepovedi uporabe telefona na sojenju posameznik res ne more neposredno na sojenju posredovati navedenega sodišču. Vendar pa ni nobenih ovir za to, da ne bi naknadno (denimo s pisno vlogo) posredoval sodišču vsebine relevantnega prava. Prav tako lahko načeloma sporoči sodišču, da mu bo naknadno posredoval relevantna dejstva ali dokumente. Ne nazadnje je mogoče tudi zaprositi sodišče za prekinitev obravnave. Tako na primer 312. člen ZKP določa: Poleg primerov, ki so posebej določeni v tem zakonu, sme predsednik senata prekiniti glavno obravnavo za odmor ali zato, ker je delovni čas pretekel, ali pa zato, da se v kratkem času preskrbijo določeni dokazi ali da se pripravi obtožba ali obramba. Med tako prekinitvijo lahko posameznik zunaj sodne stavbe tudi dostopa do telefona in s tem do želenih podatkov, ki jih lahko v nadaljevanju obravnave posreduje sodišču (ali komu drugemu, denimo svojemu odvetniku).

S prepovedjo uporabe telefona neposredno na sojenju torej ni bistveno in nepopravljivo okrnjena pravica do poštenega sojenja, ko gre za stranko postopka. Obenem je treba upoštevati tudi razloge prepovedi uporabe telefonov na sojenju. Po eni strani bi posamezniki z uporabo telefonov med sojenjem lahko motili sodišče in druge akterje sodnega postopka, s čimer bi prav tako lahko bila prizadeta pravica stranke do poštenega sojenja in interes sodišča, da se sojenje učinkovito izvede. Dodatno pa se s prepovedjo uporabe tovrstnih naprav med sojenjem doseže, da so udeleženci sojenja bolj pozorni na samo dogajanje med sojenjem, kar prispeva k temu, da se nanj lahko tudi pravočasno in učinkovito odzovejo. Tudi to pravzaprav prispeva k zagotavljanju pravice do poštenega sojenja in učinkovitosti sodnih postopkov.

Varuh meni, da prepoved uporabe mobilnih telefonov med sojenjem na splošno ne posega nerazumno v pravico (stranke) do poštenega sojenja. S svojim stališčem je, kot rečeno, seznanil tudi gospoda Trčka.

Lep pozdrav,

Nataša Kuzmič
Svetovalka Varuha za odnose z javnostmi

Naš ugovor na odgovor varuha ČP: (poslano v četrtek, 4. 7. 2024 ob 12:25)

Spoštovana ga. svetovalka varuha, spoštovani g. varuh,

najprej hvala za povratno e-pošto.

Odgovor varuha (morda samo nam) deluje malo kontradiktoren, saj se g. varuh z vsem, kar navaja g. Trček, strinja, na koncu pa je njegovo stališče povsem drugačno, kot bi, glede na njegovo strinjanje, pričakovali, saj se odloči, da ne podpre pravic obdolženega, temveč se postavi na stran državnih organov oz. institucije, čeprav je njegova primarna naloga, da je predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, ki so bile kršene s strani državnih organov ali institucij.

Da ne bi v prispevku, ki bo namenjen širši javnosti, prišlo do nesporazuma, Vam dajemo možnost za dodatna pojasnila, hkrati pa Vam v vednost sporočamo, da nismo zastopnik ali odvetnik g. Trčka, ker za to nismo pooblaščeni niti usposobljeni, smo pa medij, ki ni v službi države, še manj globoke države, pač pa ‘v službi’ malega človeka, naroda in, kar želimo izpostaviti kot najpomembnejše – v službi pravice. Natanko vse to se, ker je tako navedeno v opisu nalog, pričakuje tudi od varuha človekovih pravic.

Gremo torej k ugovorom na vaše odgovore, varuha pa prosim, da – v izogib zmedi – odgovori na vsak odgovor posebej in sicer takoj pod posameznim ugovorom oz. vprašanjem.

Torej, razumemo, da varuh ni pooblaščen za spreminjanje zakonodaje ali predpisov, ki opredeljujejo delovanje organov ali institucij, imata pa njegova beseda in funkcija moč, ki lahko sproži postopek za spremembo zakonodaje ali predpisov. Nenazadnje je varuh pooblaščen za preiskovanje pritožb posameznikov, ki menijo, da so bile njihove pravice kršene s strani državnih organov ali institucij, kar se je zgodilo v dotičnem primeru. Hkrati je varuh tudi pooblaščen, da na podlagi ugotovitev preiskav izdaja priporočila organom in institucijam za izboljšanje njihovega delovanja, kar bi tudi lahko storil v dotičnem primeru, zato spodaj navajamo nekaj vprašanj oz. pomislekov, ki bi varuha lahko privedli do drugačnega stališča in odločitve v korist posameznika (in drugih posameznikov), kar je tudi njegova primarna naloga (in po funkciji tudi dolžnost).

Glede na to, da je primarna naloga varuha človekovih pravic dejansko varovanje teh pravic (in ne, da je to le mrtva črka na papirju), nas zanima, na kakšen način konkretno jih varuje v dotičnem primeru, če se odločno ne zavzame za ustavne pravice obdolženega človeka oz. ne enači njegovih pravic z ostalimi udeleženci v sojenju (14. in 22. člen Ustave RS)? Kaj vse (ali kaj konkretno ali kaj še) bi še moralo biti kršeno posamezniku (obdolženemu), da bi se varuh zavzel za njegove pravice?

Nadalje nas zanima, ali se varuh zavzema, da so čakalni roki na sodiščih krajši ali daljši, glede na to, da pravi, da ima obdolženi posameznik možnost sodišču naknadno dostaviti vsebine relevantnega prava? Sprašujemo varuha, ali ne bi bilo lažje in hitreje to narediti takoj, s čimer bi lahko tudi sodni spor rešili takoj, vsem udeležencem bi skrajšali ‘trpljenje’ (vnovični narok), sodnikom bi prihranili nekaj dela (torej krajše čakalne vrste), davkoplačevalcem pa denar? V čem je poanta, v čem varuh vidi prednost, da obdolženec to stori naknadno, če lahko takoj, le telefon bi mu moral biti dovoljen (tako, kot je dovoljen ostalim v sodnem procesu)?

Navajate, da lahko posameznik s telefonom tudi ovira sojenje. Na kakšen način ga lahko ovira, da pa ne more na isti način ovirati procesa odvetnik ali tožilec – kaj konkretno ste imeli v mislih? Ali varuh meni, da je obdolženi posameznik ‘primitiven’, manjvreden ali da se ne zna kulturno vesti, če po izobrazbi ni odvetnik, tožilec ali sodnik? Nenazadnje ima sodnica še vedno pravico, da ga opozori ali mu po opozorilu zaseže napravo …

Navajate tudi, da se s prepovedjo uporabe tovrstnih naprav med sojenjem doseže, da so udeleženci bolj pozorni na samo dogajanje med sojenjem, kar prispeva k temu, da se nanj lahko tudi pravočasno in učinkovito odzovejo. Seveda, mar ni ravno to predlog g. Trčka, da bi se s telefonom (če bi ga lahko imel pri sebi) lahko pravočasno in učinkovito odzval? Zakaj varuh potemtakem tega ne podpre, temveč išče vse druge možnosti, da tega ne stori (glede na njegov odgovor)? Zakaj se zakon zavzema za posameznika na tak način, da mu odvzema (krati) pravico (do telefona), mar nenazadnje ni stvar obdolženega, če ne bo dovolj zbran?

Zakaj se varuh ne zavzema, da se mobilni telefoni potemtakem ne odvzamejo tudi tožilcem in odvetnikom, da tudi oni ne bi motili procesa in s tem prizadeli pravice stranke do poštenega sojenja, nenazadnje pa bi tako tudi izenačili pogoje, kar obdolženemu po Zakonu pripada (14. in 22. člen Ustave RS, enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic)? Zakaj se odvetnikom in tožilcem dovoljuje več, če Ustava RS tega ne predvideva in ne dovoljuje – oz. zakaj varuh to dovoljuje oz. (glede na to, da nima izvršne moči) se postavlja na to stran?

Nadalje varuh navaja, da s prepovedjo uporabe telefona neposredno na sojenju stranki v postopku ni bistveno in nepopravljivo okrnjena pravica do poštenega sojenja. Mar to pomeni, da se mu malo pravic pa lahko odvzame ali krši? Zakaj? Če tega ne trdi, potem se lahko tudi ta argument ovrže kot neutemeljen.

Varuh tudi meni, da prepoved uporabe mobilnih telefonov med sojenjem na splošno ne posega nerazumno v pravico (stranke) do poštenega sojenja. Kako ne posega v pravico do poštenega sojenja, če so mu kršene ustavne pravice (14. in 22. člen Ustave RS)? Je za varuha to pošteno sojenje? Kako bi varuh gledal na primer, če bi bil telefon med procesom dovoljen obdolženemu, zanj pa bi bila prikrajšana odvetnik in tožilec (kar bi bilo morda celo pravičneje, saj onadva opravljata svoj poklic in naj bi več ali manj vse vedela na pamet)?

In še dodatno vprašanje:
Kakšno je varuhovo mnenje glede snemanja sodnih procesov, ali naj ima obdolženi pravico do snemanja sodnega procesa s telefonom ali diktafonom? Na slovenskih sodiščih se namreč domnevno (domnevno zato, ker obdolženi pri sebi ne smejo imeti telefonov, s katerimi bi lahko goljufije, prevare in laži posneli. V primeru ‘Ranko Piljić’, ki naj bi primer snemal skrivaj, naj bi se namreč izkazalo natanko to) dogajajo hude kršitve, tudi goljufije in laži, obdolženi pa imajo po Ustavi RS (morda o tem govori 34. in 35. člen Ustave RS) pravico tudi do varnosti (samozaščite).

Že vnaprej se vam zahvaljujemo za dodatna pojasnila.

S spoštovanjem, …