Petja Kužel – Od narkomana do vegana!

»Življenje nekaterih se zdi, kot da bi jim ga nekdo obložil s puhastimi oblački, da se ne bi slučajno udarili ob kak kamen ali kako drugače poškodovali na svoji poti. Nasprotno pa je življenje drugih vijugasto, neizprosno in prav nič oblazinjeno. Življenje nekaterih se zdi kot en sam velik padec v globino, ki ga ne zmorejo zaustaviti, in vsakomur, ki to življenje pogleda, se zdi, da tu ni rešitve. Da bo človek, ki ga živi – ki ga skoraj ne živi več -, vsak čas zdrsnil v pogubo, ker se ne zna rešiti sam niti ga ne znajo rešiti drugi. In vendar se celo v takih primerih lahko zgodi čudež.« Tako se glasi začetek predgovora, ki ga je pisateljica Sara Zupan napisala h knjigi svojega partnerja Petje Kužela Vrnitev – Pisma bivšega odvisnika. Knjiga, v kateri avtor opisuje svoje nekdanje burno življenje odvisnika od drog, je izšla oktobra 2018. 53-letni Primorec prihaja z Obale, zadnja leta pa z družino živi v Postojni. Njegova življenjska izkušnja zna priti prav marsikomu. Pa poglejmo, kaj je sam od nje odnesel.

  • Petja, vaše življenje se je pred malo manj kot 13-imi leti korenito spremenilo. Kaj se vam je zgodilo?

Sredi poletja leta 2008 me je doletela nesreča, zaradi katere sem en mesec preležal v izolski bolnici v komi, priključen na aparature, ki so me ohranjale pri življenju. Ponoči sem se sprehajal ob morju na Bernardinu, sam se tega sicer ne spomnim, in nekako – ali sem padel sam od sebe, ali me je kdo porinil, tega ne vem – sem z glavo naprej zletel v morje, dva metra globoko. Našla naj bi me neka gospa, ki je poklicala reševalce. Doživel sem možgansko poškodbo, ki mi je izbrisala precejšen del spomina. Marsičesa iz preteklosti se sploh ne spominjam.

  • Pred tem ste bili heroinski odvisnik. Kaj se je zgodilo z odvisnostjo po tem padcu v morje?

Prav to je tisto najbolj zanimivo. Izginila je. Približno 25 let sem bil odvisen od heroina, na koncu pa še od alkohola. Ko sem se po enem mesecu v bolnici zbudil iz kome, so mi dajali metadon. Nekega dne sem mami, ki je bila pri meni na obisku, rekel, da nočem metadona in da ne želim, da mi ga dajejo. Ona je to povedala zdravniku in tako so mi ga prenehali dajati. Od takrat sem “čist”.

»Zelo me moti dvoličnost pri velikem številu ljudi, ki ljubkujejo svoje hišne ljubljenčke, jih celo oblačijo ipd., istočasno pa njihove brate in sestre vsak dan režejo na krožnikih. Ti ljudje trdijo, da se brez mesa ne da živeti, v isti sapi pa zatrjujejo, kako zelo radi imajo živali.«
  • In nikoli več niste pomislili na droge? Preprosto – kot bi odrezali?

Točno tako, kot bi odrezal. Nikoli več nisem pomislil. Celo gnusilo se mi je, od vsega začetka. Pa so bile priložnosti, ne mislite, da ne. Več kot enkrat se je zgodilo, da mi je kdo ponudil joint (marihuano). Pa sem le z velikim veseljem odvrnil: “Hvala, ampak ne, hvala.”

  • Ste imeli zaradi nesreče kakšne posledice, kako ste se postavili na noge?

Potem ko sem se zbudil iz kome, sem še približno dva meseca ostal v bolnici. Zatem so me premestili v Ljubljano, v društvo za pomoč po nezgodni poškodbi glave Vita. Tam sem dobro leto živel v stanovanjski skupnosti. Prvih nekaj mesecev še nisem bil pri sebi, komaj sem govoril, bal sem se tuširanja in podobno. Potem je bilo čedalje bolje. Iz Vite sem se nato preselil v drug zavod, prav tako za rehabilitacijo po poškodbi glave, zavod Zarja. Tudi tam sem bil v stanovanjski skupnosti, ostal pa sem približno leto dni. Postajal sem vse bolj samostojen, sam sem se sprehajal po Ljubljani, tudi delal sem, v delovni enoti Zarje.

  • In – zelo pomembno – med bivanjem v Zarji ste tudi začeli pisati knjigo …

Tako je. Vse skupaj se je začelo nekako spontano. Seveda sem od nekdaj rad pisal, že v mladosti sem pisal pesmi. Bil sem tudi prostovoljec v društvu Svit (društvo za pomoč odvisnikom od prepovedanih drog in njihovim staršem) v Kopru, ki je izdajalo svoje glasilo, katerega urednik sem bil. No, v stanovanjski skupnosti Zarje mi je bilo dolgčas, televizije nisem nikoli gledal. S sostanovalci sem se pogovarjal bore malo, več sem se z zaposlenimi. Večinoma sem vsak dan po opravljenih zadolžitvah (kuhanje, pospravljanje, nakupovanje) z velikim veseljem zapustil stanovanje in se šel sprehajat po mestu. Med temi sprehodi sem lahko v miru meditiral in vse pogosteje razmišljal o tem, da bi začel pisati knjigo. Tako sem začel pošiljati elektronska pisma, v katerih sem opisoval svojo preteklost (in tudi sedanjost) svoji sestrični Jani, ki je te maile shranjevala in jih vsak dan prebirala svojim sodelavkam v službi. Te so bile navdušene, zato mi je Jana predlagala, da bi izdal knjigo, našla je tudi nekega založnika, ki mu je bilo moje pisanje všeč. Sam pa sem to dobesedno moral početi. Bilo je močnejše od mene. S tem, ko sem pisal o svoji “grešni” preteklosti, sem se na neki način čistil, doživljal katarzo. To je preprosto moralo iz mene. Ko je bila knjiga končana, sem si nekako oddahnil, kot bi z mene padlo veliko breme.

  • Je bil založnik, ki ga je našla vaša sestrična, tisti, ki je na koncu izdal vašo knjigo? Ali pa to še ni bila končna postaja?

Ne, ni bila. Pravzaprav je bila pot do objave te knjige precej dolga. Še prej sva se morala “zgoditi” midva s Saro, mojo partnerko. Spoznal sem jo, ko sem bil še v Zarji, takrat je bila predsednica Mladinskega kluba Društva slovenskih pisateljev. Dopisovala sva si in obljubila je, da bo lektorirala mojo knjigo. A še pred tem sva se zaljubila, sprva kar “na daljavo”.

»Počel sem stvari, ki bi se jih zdaj lahko sramoval, ampak se jih ne, ker pač vem, da sem to moral dati skozi, da sem lahko napredoval na višjo stopnjo zavesti.«
  • Wow, kako lepo. Kaj sta pričakovala, s kakšnimi cilji šla na skupno pot?

Jeseni 2010 sem izstopil iz zavoda Zarja in s Saro sva se podala v neznano – na negotovo skupno pot. Bil sem brez službe, brez stanovanja, Sara je komaj diplomirala. A se je vse uredilo. Ljubezen je pomagala, da sva zmagala. Skupaj sva se preselila v Postojno, kmalu sem začel delati, sicer sem večkrat zamenjal službo, a nikoli nisem bil brez zaposlitve. Sara je lektorirala mojo knjigo in z njo poskusila na nekaj založbah, a brez uspeha. Za moj 50. rojstni dan, maja 2017, so me sorodniki presenetili in natisnili 50 izvodov v samozaložbi.

  • Uf, zelo izvirno darilo za Abrahama …

Ja, tega sem bil zelo vesel, a takrat še nisem vedel, da me bo doletelo nekaj še lepšega. Sara je marca 2018 knjigo skupaj s svojim romanom – prvencem poslala na založbo Primus. Zelo hitro sva prejela odgovor, da bodo obe knjigi izdali. Bila sva presrečna. Izšli sta še istega leta, le mesec dni narazen. Tako se je nazadnje izpolnilo še tisto, kar je bilo povod, da sva se sploh spoznala.

  • Ste s pisanjem dejansko zaključili, ko ste končali knjigo Vrnitev, ali pišete še vedno?

Še vedno pišem, najbrž nikoli ne bom povsem prenehal, le da zdaj pišem veliko krajše stvari, najbolj mi ležijo akrostihi, ki jih objavljam na Facebooku. Pred kratkim sem napisal tudi enega, ki se tiče trenutne situacije, naslov akrostiha je “Elita in mi”.

  • Ste poleg tega, da ste se rešili odvisnosti, uvedli še kakšne spremembe?

Da. Postal sem najprej vegetarijanec, nato pa vegan. K temu sta veliko pripomogla knjiga Hrana za mir dr. Willa Tuttla in seveda Sarin zgled. Vegani smo vsi trije v družini, tudi najin 6-letni sin, ki je po zaslugi takšne prehrane odličnega zdravja in ga odlikuje visoka čustvena inteligenca. Poleg tega kar prekipeva od energije, že štirikrat je osvojil vrh Nanosa, da drugih hribov niti ne omenjam. Na to, da sem vegan, sem, če verjamete ali ne, veliko bolj ponosen kot na to, da nisem več narkoman.

  • Bi lahko torej rekli, da se je vaše življenje obrnilo za 100 % na bolje?

Za tisto obdobje v preteklosti se mi čedalje bolj zdi, kot da tisto nisem bil jaz. Počel sem namreč stvari, ki bi se jih zdaj lahko sramoval, ampak se jih ne, ker pač vem, da sem to moral dati skozi, da sem lahko napredoval na višjo stopnjo zavesti. Za vse peripetije iz mojega preteklega življenja v tem intervjuju ni prostora. Vse je opisano v moji knjigi Vrnitev – Pisma bivšega odvisnika, zato tistim, ki jih zanima več, priporočam, da jo vzamejo v roke, tako, kot sem jaz samega sebe. Zelo na kratko bi lahko rekel, da sem napredoval “od narkomana do vegana”.

»S tem, ko sem pisal o svoji “grešni” preteklosti, sem se na neki način čistil, doživljal katarzo.«
  • Zakaj ste se odločili za veganstvo in kako to vpliva na vaše počutje?

Spričo tega, da sem se rešil odvisnosti od drog, sem bil, jasno, zelo srečen. Spomnim se knjige, ki sem jo prebral pred časom, Prebujenje v srečo (Joe Vitale). Prav s pomočjo te knjige sem izoblikoval svojo lastno mantro, ki me spremlja vsak božji dan, že več let. Brez nje sploh ne morem več živeti. Ta mantra mi namreč omogoča, da občutim hvaležnost od trenutka, ko zjutraj odprem oči, do večera, ko jih zaprem. In šele, ko sem postal vegan, sem se zavedel, da je ta mantra in z njo moja hvaležnost šele zdaj resnično utemeljena, ker nobenemu živemu bitju ne počnem nič več slabega. Zelo me moti dvoličnost pri velikem številu ljudi, ki ljubkujejo svoje hišne ljubljenčke, jih celo oblačijo ipd., istočasno pa njihove brate in sestre vsak dan režejo na krožnikih. Ti ljudje trdijo, da se brez mesa ne da živeti, v isti sapi pa zatrjujejo, kako zelo radi imajo živali. To je zame paradoks nad paradoksi.

  • Kako gledate na sedanjo situacijo v svetu? Mislite, da nam bo uspelo “prestopiti” v peto dimenzijo?

Nekaterim že, v to sem prepričan. Za večji del človeštva, ki je še nekako ujet v 3D matrici, pa, odkrito povedano, ne gojim nekih praznih upov. V bistvu gre za to, da je vsak posameznik sam tisti, ki si lahko diktira spremembe, ki bodo izboljšale njegovo življenje in s tem življenje drugih. Glede na to, da lahko vsak dan pri naključnih mimoidočih opazim veliko brezbrižnost, celo nekulturnost, menim, da bi se jim moralo zgoditi nekaj res “groznega”, da bi spremenili sebe in svoj način dojemanja sveta. Kar se tiče “virusa”, ki je več kot le aktualen in zato toliko bolj dolgočasen, pa se mi vse bolj zdi, da je to le pretveza, da lahko ljudje še naprej spijo.

 

 

ELITA IN MI (akrostih)
avtor: Petja Kužel

Enostavno nismo kompatibilni!

Le kako bi lahko bili?
Izvajajo svojo voljo pod pretvezo, da je za to kriv virus …
Toda vedno več nas je, ki “vidimo”!
Ampak to seveda ni dovolj.
Izvajati bo treba nepokorščino!
Na ta način, edino tako, bomo
Mi imeli čisto vest!
In jim bomo lahko ponosno in samozavestno zrli v lažnive obraze!

 

Članek je bil objavljen v 1. številki revije 5D!

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE