NEJA MARUŠA MEDVED: “Rada sem imela okus mesa in nisem imela pojma, kaj bom jedla, samo vedela sem, da nikoli več ne bom jedla »trupel« ubogih živali”

Neja Maruša Medved, prijazna, poštena, delavna, organizirana 21-letnica iz Šmartnega od Paki, študentka grafične in medijske tehnike. Rada riše, slika, fotografira, oblikuje, hodi v hribe in kolesari. Vegetarijanka je 5 let. Zakaj (še) ne veganka? Tudi o tem bo tekla beseda v današnjem ‘vegan intervjuju’.

• Kdaj si postala vegetarijanka in zakaj? Je bil preskok težak, se je bilo težko odreči mesu?

Pet let nazaj sem, pri brskanju po internetu, naletela na dokumentarni film Earthlings oz. po slovensko Zemljani. Iz radovednosti sem ga predvajala. Že samo po 30 minutah sem objokana prekinila film, saj nisem mogla več gledati posnetkov mučenja živali v klavnicah in drugod. Šla sem do staršev in jima povedala, da ne bom več jedla mesa. Iz svoje prehrane sem izključila meso kar čez noč. Rada sem imela okus mesa in nisem imela pojma, kaj bom jedla, samo vedela sem, da nikoli več ne bom jedla »trupel« ubogih živali.

• Kaj ti še manjka, da nisi veganka, čemu se ne moreš odreči?

Manjka mi še malce več podpore ljudi in veganskih opcij okoli mene. Kadar sama kuham, vedno skuham vegansko. Tudi nakupujem vedno samo vegansko. Problem se pojavi, kadar zame kuhajo drugi ali pa gremo skupaj ven jesti, saj tam, kjer jaz živim, ni nobenih restavracij z veganskimi opcijami.

“Priznam, da mi diši, ampak v njem vidim živo bitje in to pretehta mojo željo po okusu. Bolj cenim 20 let življenja, kot pa 20 minut užitka na krožniku.”

• Zakaj pa si sploh želiš oz. hočeš postati veganka?

Zato, ker so mlečni izdelki in jajca ravno tako kruti do živali in še vedno terjajo žrtve. Krave mlekarice so vsako leto umetno oplojene, da imajo teličke. Tako kot pri nas, morajo biti tudi one – matere, da lahko proizvajajo mleko. Teliček ostane nekaj dni, nato pa ji ga odvzamejo, da ne bi pil »našega« mleka. Če je ženskega spola, bo postala ‘krava mlekarica’, tako kot njena mama, če pa je moški, bo končal kot ‘teletina’. Življenjska doba krav naj bi bila 15-20 let, življenjska doba krav mlekaric pa je okoli 4 leta. Ko niso več zmožne vsako leto znova in znova rojevati ter dajati mleko, končajo v klavnici.

Pri jajcih je najkrutejša baterijska reja. Kokoši so strpane v majhne kletke, v katerih se ne morejo gibati. Vse, kar lahko počnejo je, da vstanejo, sedejo, ležejo jajca, ki se odkotalijo naravnost na tekoči trak, jejo in iztrebljajo. Ne morejo se sprehajati, brskati po tleh in živijo brez vsakršnih socialnih stikov. Hranijo jih z nekakovostnimi mešanicami krmil, ki vsebujejo med drugim tudi antibiotike in gensko spremenjeno sojo. Živijo, dokler ležejo jajca, nato gredo v zakol. Piščance moškega spola žive zmeljejo ali zadušijo v vrečah že takoj po rojstvu, saj za industrijo jajc niso koristni.

• Kako so tvoje vegetarijanstvo sprejeli tvoji domači in kako prijatelji/okolica?

Zelo moram pohvaliti mojo mamo, saj je morala kar naenkrat začeti kuhati brezmesne jedi zame. Začela je eksperimentirati in se sama naučila skuhati ogromno okusnih brezmesnih obrokov. Zdaj jemo veliko bolj raznoliko in večkrat je na meniju vegetarijansko kosilo. V trgovini se večkrat ustavi na oddelku posebne prehrane in mi kupi kaj lepega. Prav tako moja tašča. Tudi prijatelji so se navadili in mi na piknikih vedno uredijo brezmesni žar. Sem pa še vseeno velikokrat tarča raznih šal na moj račun … Moram pa še omeniti, da sem zelo ponosna na svojega fanta, saj že dva meseca ne je mesa in se izogiba mlečnim izdelkom! Z veseljem mu skuham kaj veganskega in kupim kakšno malenkost, da jo preizkusi.

• Od kod črpaš znanje, kako veš, da je veganstvo tisto pravo in zdravo? Kdo je tvoj učitelj? Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?

Informacije prihajajo iz različnih virov in ljudi. Velik vpliv name so imeli dokumentarni filmi o vplivu živinoreje na okolje, vplivu hrane živalskega izvora na naše zdravje, vplivu ogromnih korporacij na potrošnike itd. Tudi na družbenih omrežjih vidim veliko ljudi, ki kar žarijo na veganski prehrani. Predvsem sta pri nas moja inspiracija Kaja Logar, ki je zdravo, polnovredno rastlinsko prehrano, veliko teče, hodi v hribe in kolesari ter Alejandra Ramos, Mehičanka, ki je v Sloveniji postala veganka, sedaj pa se trudi živeti tudi brez odpadkov.

“V restavraciji, ki naj bi veljala za najboljšo v okolici, me je natakar spraševal, če bom jedla hobotnico. Trdil je tudi, da piščanec ni meso.”

• Če nekdo postane vegan zaradi etike, drugi zaradi zdravja in tretji zaradi okolja, zaradi česa od tega želiš postati ti?

Predvsem zaradi etike. Iz tega razloga sem postala vegetarijanka in čas je za nadgradnjo. Okolje in zdravje prideta potem v paketu. Problem je v tem, da je veliko veganskih izdelkov pakiranih v plastiko, kar se trudim zmanjšati. Moje zanimanje je pritegnilo gibanje »zero waste«, kar pomeni ‘nič odpadkov’. Seveda nič odpadkov ni mogoče, lahko jih pa zelo zmanjšamo. V pomoč sebi in drugim sem ustvarila skupino na Facebooku, ki se imenuje »Zero waste vegani Slovenija« in ima že več kot 600 članov.

• Kako ‘zero waste’ prakticiraš v vsakdanjem življenju?

Zaenkrat sem odpadke zmanjšala tako, da imam namesto plastične, zobno ščetko iz bambusa, namesto menstrualnih izdelkov za enkratno uporabo, pralne vložke in menstrualno skodelico, namesto plastičnih vrečk imam vedno s seboj dve torbici za kupljene izdelke in pet pralnih vrečk za sadje in zelenjavo, s seboj imam vedno tudi steklenico za vodo, itd.

• Ti je vegetarijanstvo prineslo kakšne koristi (boljša fizična pripravljenost, ozdravitev, karkoli …)

Pri vegetarijanstvu nisem nič kaj posebnega opazila. Res pa je, da sem redko bolna in na splošno nimam zdravstvenih težav. Preverila sem tudi kri in je bilo vse v redu. Mislim, da bi veliko spremembo prineslo veganstvo, saj tudi mlečni izdelki in jajca škodujejo našemu telesu. Priporočam knjigo »Meso je problem!« avtorja Ripa Esselstyna.

• Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’?

Pripravim božanski krompir! Spečem ga v ponvi na čebuli z različnimi začimbami in je odličen s kuhano zelenjavo ter medaljoni. Zelo rada za zajtrk jem tudi ameriške palačinke s čokoladnim namazom, vročim sadjem in včasih tudi sladoledom. Sem šele na začetku eksperimentiranja z veganskimi jedmi – pripravila sem že tudi okusno lazanjo s sojinimi koščki in zelenjavo, moja mama obožuje moje domače »Snickers« ploščice, za pusta sem naredila tudi krofe in pa nekaj časa nazaj tiramisu.

“Vegetarijanci in vegani so velikokrat zasovraženi in zasmehovani, ker verjamejo v boljši svet, kjer živali niso izkoriščene za naše potrebe. Živali nimajo svojega glasu, zato moj nikoli ne bo utihnil.”

• Se ti je že kdaj zgodilo kaj zanimivega v restavraciji ob naročanju veg(etarij)anske hrane?

V restavraciji, ki naj bi veljala za najboljšo v okolici, me je natakar spraševal, če bom jedla hobotnico. Trdil je tudi, da piščanec ni meso. Norčeval se je iz mene in se mi smejal … V eni piceriji sem prosila, če mi lahko zavijejo ostanke pice za domov, saj sem pojedla samo polovico. Pico so vrgli stran, veganski sir pa vseeno dodatno zaračunali.

• Ali obstaja možnost, da ostaneš vegetarijanka za vse življenje ali pa celo, da se vrneš na vsejedstvo (zakaj da ali zakaj ne?)

Nikoli več se ne vrnem na vsejedstvo, saj ne jem mesa iz etičnih razlogov. Priznam, da mi diši, ampak v njem vidim živo bitje in to pretehta mojo željo po okusu. Bolj cenim 20 let življenja, kot pa 20 minut užitka na krožniku. Pet let nazaj je nekaj kliknilo v moji glavi in ne predstavljam si, da bi še kdaj jedla živali. Veg(etarij)anstvo ni samo prehrana – je način življenja.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Stoj za tem, v kar verjameš, tudi če to pomeni, da boš stal sam! Vegetarijanci in vegani so velikokrat zasovraženi in zasmehovani, ker verjamejo v boljši svet, kjer živali niso izkoriščene za naše potrebe. Živali nimajo svojega glasu, zato moj nikoli ne bo utihnil.

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Vsejedcem priporočam, da si ogledajo kakšen dokumentarni film in iz radovednosti poskusijo kakšno vegetarijansko/vegansko jed. Nikogar ne silim, želim samo, da so odprti za nove informacije in okuse. Najbolj nevarna stvar, ki jo lahko rečemo je: »Vedno smo to počeli, vedno smo to jedli, tako pač je.« Veganstvo je res zanimiva stvar – naj bo polno raziskovanja in preizkušanja novih stvari. Meni je spremenilo življenje.

• Koga predlagaš za naslednjega intervjuvanca?

Morda ravno katero od kolegic, ki sem ju omenila, torej Kajo ali Alejandro. Alejandra ŠE ne govori slovensko, tako, da bi morda z njo malo kasneje. Lahko pa naredite tudi z Gallo Os, ona je vrhunska športnica, tudi veganka …