Mostovi neskončnosti: Pogled onkraj, a hkrati globoko vase
Knjiga Mostovi neskončnosti s podnaslovom “Kako duša zapušča ta svet” je delo srbske avtorice Milice Petrović in je izšla leta 2012, v Sloveniji pri založbi ARA dve leti kasneje. Literature s tovrstno tematiko sem svojčas prebrala ogromno, v zadnjih letih pa ne prav veliko. Ob tej knjigi sem imela najprej manjši zadržek, ker gre za roman, jaz pa se, ko je govora o t. i. “mejnih” področjih, raje obrnem na stvarno literaturo. Potem pa me je k branju vseeno povlekel zapis na zadnji platnici knjige – in prve strani, ki so me dobesedno posrkale vase.
Ko sem se odločila, da knjigo preberem, mi je bilo prav vseeno, koliko je vse, kar v njej piše, res. Pravzaprav temu nisem pripisovala nobenega pomena. K vsaki stvari rada pristopim z odprtim umom in dušo, poleg tega nikoli niti za trenutek ne podvomim, da resnično obstajajo ljudje, ki jim je uspelo svoje posebne moči (in te, mimogrede, posedujemo vsi, le da smo jih zakopali nekam globoko vase) razviti do te mere, da lahko svoja spoznanja delijo z drugimi.
Če se osredotočimo najprej na oblikovno plat Mostov neskončnosti, je treba povedati, da v literarnem smislu nikakor ne gre za vrhunsko delo. Stil pisanja je nekoliko neroden, precej zasičen s klišeji in pretiranimi, okrašenimi prispodobami, ki mestoma delujejo osladno. Torej ni mogoče reči, da gre za literarni presežek, vendar se zdi, da to niti ni namen te knjige, ker je pri njej poudarek na vsebini, na tem, kar bi nam avtorica rada povedala. In kar se tiče vsebine, lahko rečem naslednje: če me prvi del knjige ni prav posebej navdušil, pa tega nikakor ne morem reči za drugi del oziroma zaključek knjige.
Avtorica uporablja prvoosebno pripovedovalko, kar daje precej močan vtis avtobiografskosti, in glede na povedano na zadnji platnici knjige, je ta vtis najbrž precej pravilen. Ime junakinje je seveda spremenjeno; dekle v knjigi se imenuje Sanja. Zgodba se začne z opisovanjem povsem nevsakdanje in nezavidljive situacije: komaj 27-letna Sanja umre, pa se tega najprej sploh ne zaveda. Njena zavest, ki po fizični smrti ne preneha obstajati, potrebuje nekaj časa, da dojame, da je Sanja kot fizično bitje, človek, ki je prebival v materialnem svetu na Zemlji, umrla, njeno bistvo, duša ali kakorkoli že temu rečemo, pa živi naprej.
V nadaljevanju spremljamo pot te duše po fizični smrti, bitja, ki jih srečuje, in vse, kar se ji pripeti, dokler nazadnje ne napoči čas, ko lahko vstopi v beli tunel in odide tja, kamor ji je namenjeno oditi. Tam pa se vse obrne precej drugače, kot smo morda pričakovali. Izkaže se, da je duša, ki je v svojem življenju na Zemlji privzela človeško obliko in živela kot Sanja, v resnici vodnik neke druge duše. Na koncu prisostvujemo zasedanju, ki so ga sklicali Stvarnik in Najvišja bitja; gre za srečanje Šestega in Sedmega univerzuma, na katerem se zbere množica duhovnih vodnikov, svetlobnih bitij in sedem Najvišjih bitij, ki so najbližje Stvarniku.
Veliki svet je bil sklican z namenom, da bi sprejel odločitev o usodi Zemljanov, ki so svoj planet pripeljali že do roba propada. Zemlja je izčrpana in uničena, ljudje, ki živijo na njej, pa se ne zavedajo, kolikšno škodo ji povzročajo – in kako s tem škodijo tudi sebi in vsemu živemu na planetu. Zato Veliki svet soglasno sprejme odločitev, da se Zemljo očisti in da se življenje na njej vzpostavi na novo. Z drugimi besedami to pomeni, da bo sedanja človeška civilizacija – ki je, po besedah pripovedovalke, že peta po vrsti – uničena in bo dala prostor novi civilizaciji. Stvaritelji ne prenehajo upati in dajejo ljudem vedno nove priložnosti. Za vsako naslednjo človeško civilizacijo upajo, da se bo zavedela svojih pravih moči in jih uporabila pravilno – ne za uničevanje, izkoriščanje in podrejanje vsega na Zemlji, kar imajo za manjvredno od sebe.
Izredno pomembno sporočilo, ob katerem vprašanje, ali je knjiga Mostovi neskončnosti le izmišljen roman ali pa gre za “kaj več”, popolnoma izgubi pomen. Takšna je tudi sporočilnost naslednjega odlomka iz enega od zaključnih poglavij knjige, ki govori sam zase in nam lahko da misliti o stvareh, o katerih še kar nočemo in nočemo razmišljati …
*
“Želim zavarovati svoje otroke. Imajo popolnoma enako pravico do obstoja kot tudi vaši ljudje. Nikar ne dovolite, da jim bo ta pravica odvzeta,” nas znova z žalostjo preplavi Varuhova misel.
“Ljudje izkoriščajo živali popolnoma nezavedajoč se, da so njihovi mlajši bratje in sestre. To mi govori izkušnja, ki sem jo pridobil v materiji, ko sem šel skozi dve človeški življenji,” se nežno oglasi eden izmed vodnikov.
“To ne opravičuje zla, ki ga delajo,” odgovori Varuh.
“Res je, vendar kako obsoditi nekoga, čigar zavest je na tako nizki ravni, da ne more doseči tega spoznanja? To je izven meja razumevanja njihovih z materijo omejenih umov. Zato smo z njimi tako razumevajoči in strpni,” se pridruži razpravi tudi Tretji. […]
“Med vami so tudi takšni, ki so živeli v materiji kot ljudje. Ali bi lahko podelili z nami svoj vpogled v resnično stanje na Zemlji?” nagovori Sedmi vse nas.
Najvišji med Najvišjimi znova pravilno usmeri tok tega zasedanja. Skozi naša bitja se razlijejo občutki in misli vseh tistih, ki so imeli neposreden stik z Zemljo in civilizacijo na njej. […]
Opazujemo trpeče slike zaprtih živali, ki se stiskajo v majhnem in neudobnem prostoru, pogosto pod umetno svetlobo. Prisiljene so le jesti, da bi tudi same hitro postale hrana. Odvzeta jim je svoboda, sonce, nebo in zelenje iz naravne okolice. Živijo žalostno, kratko in nesmiselno življenje, izpolnjeno s strahom in trpljenjem. Ta bitja so ustavljena v svoji evoluciji. Vendar to ni vse njihovo trpljenje. Opazujemo transport do klavnic, vidimo kri, slišimo krike, občutimo bolečino. In vse to traja že predolgo. Veliko kladivo udarja kravo v glavo, ta ponori in pade na kolena. Udarec se ponavlja in nezavestna žival pade. Zatem jo ljudje pripnejo na kljuke, s katerih visi z glavo navzdol, in ji prerežejo vrat. V njenih očeh vidimo grozo, strah, trpljenje in bolečino, ki traja predolgo. Zavest je motena, lesk v očeh ugaša. Zadnje, kar vidi, je mlaka lastne krvi, nad katero visi. Bolečina pričenja popuščati, vse postaja črno in daleč, zvoki izginejo v tej daljavi, dokler duša končno ne zapusti tega trpečega telesa. Njej sledi druga, peta, tisoča krava, krvavi niz pa se nadaljuje brez konca.
Temu strupu ljudje rečejo meso. Živalsko truplo je zanje hrana. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem teles teh živali v svoje bitje vnašajo vse preživeto trpljenje teh duš kot škodljivo energijo, ki jih maže in ugaša svetlobo njihovega lastnega bitja. […]
“Ljudje ne razumejo, da imajo tudi živali dušo in da ne obstajajo zato, da bi jim služile, temveč da bi si s človekom enakovredno delile ta planet,” se vmeša Sedmi. […]
“Ne zavedajo se, da vse to zlo, vsi kriki in vse trpljenje živali ustvarjajo negativno energijo. Vsa ta tema odhaja v Univerzum, ki se umaže in zastruplja. Niso se ponavljale le pritožbe Zemlje, temveč tudi drugih bitij, ki obstajajo v njeni bližini, katerih prisotnosti pa se Zemljani ne zavedajo,” se oglasi Četrti.
[…] “Duhovni razvoj Zemljanov ne gre v korak s tehnološkim. Njihova zavest je na porazno nizki ravni,” se vključi v razpravo še eno svetlobno bitje.
“Takšen odnos ljudi do živali ni edini razlog, zaradi katerega smo se zbrali,” se ponovno vključi Sedmi.
“Na žalost. Zemljani uničujejo sam planet. Čista in neizčrpna energija je povsod okoli njih in v njih samih, vendar tega ne vidijo ali ne želijo videti. Namesto da razvijajo čisto tehnologijo, prekopavajo Zemljo in ji prinašajo vse večje, globlje in boleče rane, ki se težko celijo,” […].
*
Milica Petrović, Mostovi neskončnosti, str. 316-323
V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!
