Mihael Bellis: “Nezaslišano! Zakon o pravilih cestnega prometa je največja državna goljufija, kar jih je videl svet.”

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) v svoji trenutni obliki ne more biti ustrezno uporabljen za kaznovanje posameznikov. Kljub spremembam, uvedenim z novelo, ta zakon ne izpolnjuje ustavnih zahtev in zato ne more biti pravna podlaga za kaznovanje obnašanja ljudi. Po 33. členu Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, in 26. členu Ustave RS, ki zagotavlja pravico do povračila škode, je država dolžna nemudoma povrniti vsa sredstva, ki so bila nezakonito zaračunana na podlagi tega zakona. Prav tako 44. člen Ustave nalaga državljanom pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, kar dodatno potrjuje potrebo po pravni preučitvi in odpravi neustavnih ukrepov.

V pravni terminologiji je ključnega pomena natančno razlikovanje med pravili in zakonom, saj ta konceptualna razlika vpliva na način, kako se predpisi uporabljajo v družbi. Pravila so zgolj smernice, ki urejajo določeno (tehnično) področje, medtem ko zakoni neposredno urejajo ravnanje ljudi in določajo sankcije za kršitve. Ta razlika pa postane še posebej pomembna pri obravnavi Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se po svojem bistvu nanaša na tehnična pravila za cestni promet. Absurdnost zakona se pokaže, ko analiziramo njegovo strukturo in namen. Zakon po svoji naravi regulira prometna pravila; vendar v resnici vključuje določbe, ki se nanašajo na OBNAŠANJE LJUDI in SANKCIJE ZA KRŠITVE LJUDI. Tako je ustvarjen paradoks in zastavlja se vprašanje, kako lahko zakon, ki je zasnovan za tehnično urejanje pravil cestnega prometa, kaznuje ljudi? Če so pravila zgolj smernice za delovanje prometa, posamezniki tehnično niti dejansko ne morejo “kršiti” pravil, saj se zakon ne nanaša na ljudi, temveč IZRECNO na sama pravila cestnega prometa.

Nujno je ločevanje zakona o cestnoprometnih pravilih (ZPrCP-F) od posameznikov in njihovih dejanj! To je ključno razumeti, saj je bistvena narava tega zakona pravni okvir, ki ureja navodila oziroma tehnična pravila za delovanje v cestnem prometu, ne ureja pa posameznikov ali njihovih dejanj. Poskusimo torej biti pragmatični in ločimo pravila, ki jih določa ZPrCP-F, od ljudi, ki bi lahko bili po tradiciji obravnavani kot kršilci, čeprav dejansko vidimo, da se po tej interpretaciji zakon nanje sploh ne nanaša. Ta ločitev strogo in jasno brez kančka dvoma poudari, da ZPrCP-F ni zakon o obnašanju, bontonu ali kaznovanju oseb, temveč je izključno zakon o pravilih za pravilna pravila.

Prvi korak pri razumevanju ZPrCP-F je prepoznavanje njegove osnovne funkcije: gre za tehnični priročnik pravil, ki urejajo prometno infrastrukturo in prometno dinamiko. Zakon določa, kaj pomeni pravilen prometni potek, kakšni so standardi vožnje, kako naj se interpretira prometna signalizacija, kakšne hitrosti so tehnično optimalne glede na infrastrukturo. V svojem bistvu ZPrCP-F ni zakon o ljudeh ali njihovih dejanjih, temveč zakon o sistemskih smernicah, ki določajo, kaj v cestnem prometu predstavlja pravilno delovanje.

Pravila in posamezniki: stroga ločitev – za ponazoritev si prikličimo v spomin razliko med fizično osebo in pravno osebo.

Razlika med fizično in pravno osebe je prikladna za razumevanje te obravnavne materije. Povezovanje razlik med fizično in pravno osebo z razliko med pravili in posamezniki jasno ponazarja, kako so pravila (kot pravne norme) neodvisna od fizičnih oseb, ki jih uporabljajo. Tako kot pravna oseba predstavlja entiteto z določeno pravno osebnostjo, pravila predstavljajo neodvisne smernice, ki niso neposredno odvisne od ravnanj posameznikov, temveč so zgolj fikcija. Ta primerjava pomaga pojasniti, da pravila sama po sebi niso sposobna kaznovati posameznikov, ampak služijo kot smernice za pravilno delovanje.

Pomembno je poudariti, da so pravila, opisana v ZPrCP-F, neodvisne entitete. Pravila ne morejo biti vezana na posameznika, saj se v tem primeru ne bi več obravnavala kot pravila, temveč kot navodila za obnašanje, kar pa ZPrCP-F ni. Zakon določa, kako naj promet “poteka”, ne kako naj se posameznik v prometu tudi “obnaša”. Ta tehnična pravila obravnavajo idealne okoliščine za vožnjo in premikanje po prometnih površinah, ne pa tudi dejanj ljudi, ki v prometu kakorkoli sodelujejo ali se vključujejo. Posamezniki kot taki niso predmet ZPrCP-F, ker, kot smo ugotovili, ta zakon ureja samo pravila za promet, ne pa ljudi ali njihovih dejanj. Če bi zakon neposredno obravnaval posameznike, bi bilo to v nasprotju z njegovo osnovno naravo. ZPrCP-F ne predvideva interakcije s posameznikom, saj se ukvarja z abstraktnimi pravili, s fikcijo in ne s posameznikovim ravnanjem.

“Tehnična narava pravil ne more postati predmet zakonodaje, kot to implicira ‘Zakon o pravilih cestnega prometa’. Zakon kot pravno pravilo prava se lahko nanaša na ‘ljudi in njihovo ravnanje’, kar je strogo ločena entiteta od ‘pravil cestnega prometa’, ki sama po sebi ne implicirajo obnašanja ljudi.”

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) po svoji naravi torej sploh ni zakon v pravem pomenu besede. Ni, če ni zakona, ni kršitve zakona, ni kazni. ZPrCP-F v svojem naslovu jasno določa, da gre za tehnične standarde, ki določajo, kakšna naj bodo pravila za zagotovitev varnega in učinkovitega prometnega sistema. Če bi bila ta pravila povezana s posamezniki, bi to pomenilo, da lahko posamezniki s svojim vedenjem spremenijo naravo teh pravil. Vendar, če posameznik prekrši cestno prometno pravilo, to ne pomeni, da pravilo izgine ali da se prekršeno pravilo spremeni; pravila so trajna, nespremenljiva in neodvisna od človeškega ravnanja. Posledično zato posameznik ne more kršiti cestno prometnega pravila niti ne more storiti prekrška, ker pravilo ostane nespremenjeno ne glede na njegovo ravnanje. Zakon se ne nanaša na obnašanje posameznika, čeprav ta vozi vozilo in morda celo po svojih pravilih. Zato tudi, če bi nekdo ravnal v nasprotju s prometnim pravilom, to ne pomeni, da je kršil samo pravilo, ki je še vedno tam in je ostalo nespremenjeno, nezlomljeno in neprekršeno.”

Zakonodajalec, kot piše v ZPrCP-F, ne ustvarja zakonodaje, ki ureja človekovo obnašanje na cesti. Ustvarja zakonodajo, ki določa, kako naj bi pravila urejala promet. Ni odgovornost posameznika, da skrbi za ta pravila, temveč so pravila samostojna in so zgolj priročnik in tehnična smernica za optimalno delovanje prometa. V tem pogledu posameznik ne more biti neposredno kaznovan na podlagi teh pravil, saj se kazni nanašajo na kršitve, ki so povezane s pravili, ne pa z gibanjem ali vedenjem posameznika. Policija pri izvajanju Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) naleti na številne težave pri kaznovanju posameznikov, kar je razumljivo glede na naravo zakona. Čeprav policija izvaja ZPrCP-F, ne more kaznovati posameznikov za njihova dejanja, saj ZPrCP-F ureja pravila, ne pa ravnanja ljudi. Na primer, kaznovanje posameznika za prehitro vožnjo ni pravilno, saj prehitra vožnja sama krši pravilo, ne pa posameznik s svojim obnašanjem. Ta težava postane še bolj očitna, če si predstavljamo primer, kjer bi kaznovali raketo namesto voznika avtomobila. Takšna analogija jasno ponazarja, da ni logične povezave med posameznikom in pravili v smislu kaznovanja.

“Zakon o Pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F): Tehnični priročnik, ne Zakon za kaznovanje ljudi”

ZPrCP-F je zakon o pravilih in samo o pravilih. Njegova narava ni v tem, da ureja obnašanje ljudi ali da kaznuje njihova dejanja. Njegova funkcija je določiti tehnične smernice, ki urejajo, kako naj promet deluje kot sistem. Posamezniki so v tem kontekstu ločeni od pravil, saj so zapisana pravila neodvisne entitete, ki v tem zakonu ne morejo biti neposredno povezane z ljudmi ali njihovimi dejanji. S tem razumevanjem ZPrCP-F postane jasno, da ne more biti zakon za kaznovanje posameznikov ali obnašanja. Kazni, ki izhajajo iz kršitve pravil, se ne nanašajo na ljudi, temveč na pravila, ki niso bila spoštovana. Pravila ne morejo biti kaznovana, prav tako pa ne morejo biti kršena v smislu, da bi to povzročilo kaznovanje človeka, ker zakon preprosto ni namenjen temu. Če sledimo tej pravni logiki in razlagi, bi lahko trdili, da je Zakon o cestnoprometnih pravilih (ZPrCP-F) dejansko ničen za kaznovanje ljudi, ki pravila uporabljajo. To izhaja iz stroge ločitve med pravili in ljudmi, podobno kot med pravno in fizično osebo, kjer je pravna oseba pravni konstrukt, medtem ko fizična oseba predstavlja dejanskega človeka. Zakon je oblikovan kot sistem tehničnih pravil, ki urejajo promet, vendar se po tem stališču ne more nanašati na posameznike, saj so vozniki zgolj uporabniki teh pravil, ne pa subjekti zakona.

Argument o ničnost ZPrCP-F za kaznovanje ljudi in pravna obdolžitev za povračilo stroškov povzročenih udeležencem v prometu s strani Republike Slovenije

Pravila ne morejo kaznovati ljudi: Čeprav ZPrCP-F določa pravila za varen promet, ta pravila niso namenjena kaznovanju ljudi, ker pravila obstajajo kot neodvisne smernice za upravljanje cestnega prometa.

Pravila sama po sebi niso subjekti, ki bi lahko sprožila kazni. Torej, če bi posameznik domnevno “kršil” pravilo, ni pravno utemeljeno, da bi bil kaznovan, ker pravila ne predvidevajo kaznovanja posameznikov, temveč zgolj urejajo optimalno delovanje prometnega sistema, kot to že nakazuje naslov: Zakon o PRAVILIH cestnega prometa.

Ljudje niso subjekti ZPrCP-F. Zakon se ne nanaša neposredno na ljudi, temveč na pravila, ki urejajo promet. Posamezniki, ki uporabljajo ta pravila, niso subjekti kaznovanja, saj se kaznovanje v okviru ZPrCP-F nanaša na “kršitve pravil” in ne na dejanja ljudi. Če zakon ureja zgolj pravila, posamezniki kot taki ne morejo biti kaznovani, saj zakon preprosto ni zasnovan za obravnavo ljudi ali njihovih dejanj.

Policija, občinski redarji, inšpektorji, finančna policija in drugi izvajalci kot izvrševalec pravil kot organi, ki izvajajo fikcijo ZPrCP-F, nimajo niti nikoli niso imeli pravne podlage za kaznovanje ljudi na podlagi tega zakona, saj se ZPrCP-F nanaša na pravila, ne na vedenje posameznikov. Kaznovanje posameznikov na podlagi pravil, ki niso namenjena kaznovanju ljudi v tem kontekstu je torej ‘void ab initio’ in zato pravno nično v celoti. Policija ali drug organ sicer lahko izvaja nadzor nad spoštovanjem teh pravil, vendar po tej utemeljeni pravni logiki noben organ ne more kaznovati ljudi, ker zakon ni namenjen urejanju človeškega obnašanja.

Ničnost ZPrCP-F za kaznovanje ljudi

S tem stališčem bi lahko trdili, da je ZPrCP-F pravno ničen za kaznovanje ljudi, ker je njegov namen zgolj urejanje pravil cestnega prometa, ne pa obnašanja ali dejanj posameznikov. Kazni, ki bi izhajale iz kršitve teh pravil so invalidne oziroma neveljavne, saj zakon ne predvideva kaznovanja ljudi, temveč zgolj opredeljuje tehnična pravila za pravilno delovanje cestnega prometa. Na podlagi 153. člena Ustave Republike Slovenije, ki zahteva, da so zakoni in drugi predpisi v skladu z ustavo, se lahko trdi, da je Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCPF) protiustaven. “Če ta zakon ureja zgolj tehnična pravila in ne ravnanja ljudi, kar je njegova osnovna naloga, potem ne more služiti kot pravna podlaga za izrek kazni in sankcij. Ustava namreč ni priročnik za uravnavanje prometa.” Argument za povračilo stroškov vsem potnikom vozil, ki jim je policija do danes invalidno pobrala stroške na podlagi ZPrCP-F temelji na naslednjih točkah:

1. Protiustavnost zakona. ZPrCP-F, kot se izpostavlja, ne ureja ravnanja ljudi, kar pomeni, da ne izpolnjuje zahtev, ki jih zakonodaja postavlja za zakonodajno urejanje področja kaznovanja. Ker pravila same po sebi ne implicirajo obnašanja ljudi, kar jasno izhaja iz imena »zakona«, ne morejo služiti kot osnova za izrek kazni.
2. Nezakonito zaračunavanje glob. Če so bile globe naložene na podlagi ZPrCP-F, je to po tej logiki nezakonito, ker zakon ne nudi zakonite podlage za kaznovanje ljudi. Zakon se namreč osredotoča na tehnične specifikacije, ne pa na njihovo obnašanje.
   Če Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) ni zakon v pravem pomenu besede, potem ne more biti v skladu z ustavo, kar pomeni, da predstavlja pravno goljufijo. Po 44. členu Ustave RS, ki nalaga državljanom pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, in v povezavi z 33. členom Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, ter 26. členom Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, je država dolžna nemudoma povrniti vsa sredstva, nezakonito odtujena državljanom, kar je direktna in neposredna posledica kršitve Ustave Republike Slovenije.

---

Namigi pravnikom in sodnikom pri presojanju te ZPrCP-F pravne goljufije:

Da bi ugotovili, ali je Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) pravno ničen, je treba preučiti več pravnih vidikov in kriterijev.

1. Analiza ustavnosti – Podrobno preučite skladnost ZPrCP-F z Ustavo RS, zlasti v povezavi z 33. členom (pravica do zasebne lastnine), 26. členom (pravica do povračila škode) in 44. členom (pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev). Preverite, ali zakon izpolnjuje ustavne zahteve in načela pravne države.
2. Pravna narava ZPrCP-F – Razmislite o pravni naravi ZPrCP-F. Če ugotovite, da zakon ni v skladu z zakonskimi normami in načeli, ga obravnavajte kot pravno ničen. Analizirajte, ali zakon dejansko izpolnjuje pogoje, ki so potrebni za to, da se šteje za zakon v pravem pomenu besede.
3. Zakonodajna uskladitev – Ocenite potrebo po uskladitvi zakonodaje, da bi prešli iz mrtvih fikcij na živo in pošteno zakonodajo. Razmislite o tem, kako bi spremembe zakonodaje vplivale na pravne osebe in fizične osebe ter na zagotavljanje pravičnosti in enakosti pred zakonom.
4. Pravna povezava in pravna logika – Razmislite o logičnih povezavah med posamezniki in pravili v smislu kaznovanja. Preučite, ali je kaznovanje posameznikov na podlagi ZPrCP-F ustrezno ali pa predstavlja absurden pristop.
5. Sodni pregled in odločitev – Vzpostavite okvir za sodni pregled ZPrCP-F, da se zagotovi, da vse ugotovitve in odločitve temeljijo na celoviti pravni analizi. Preverite, ali so bile sprejete kazni in ukrepi ustrezni in pravični, ter če je potrebno, razmislite o možnostih za odpravo škode.
6. Javna, pravna oseba in fizična, zasebna oseba – Ocenite enakost med lastnostmi pravne osebe in fizične osebe ter razmislite o tem, kako bi se lahko zakonodaja in realna identifikacija oziroma ugotavljanje istovetnosti uveljavljala, da bi zakonodaja brez nasprotij ustrezala potrebam vseh vpletenih strani.

Ponovimo: Čeprav so bile spremembe Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F) iz leta 2021 namenjene posodobitvi pravil in postopkov, ostaja vprašanje, ali te spremembe zagotavljajo popolno skladnost z ustavo. Če ZPrCP-F ne izpolnjuje vseh ustavnih zahtev, kar lahko pomeni, da še vedno predstavlja pravno goljufijo, je država dolžna povrniti sredstva, nezakonito zaračunana državljanom. To izhaja iz 33. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in 26. člena, ki zagotavlja pravico do povračila škode. Prav tako člen 44 Ustave RS, ki nalaga državljanom pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, podpira potrebo po takojšnjem povračilu.

Zato je ključno, da se oceni skladnost ZPrCP-F z ustavo in ustrezno prilagodi zakonodaja, da bi brez nasprotij ustrezala potrebam vseh vpletenih strani.