IVAN SOČE: Mediteranska dieta ne obstaja
Piše: Ivan Soče
Zdravniki in uradni strokovnjaki zdravega prehranjevanja (spet) promovirajo mediteransko dieto, kot najboljši način prehranjevanja z izvirnim slovenskim izumom, da je treba vsak dan uživati vsaj tri enote kravjega mleka. Kaj je mediteranska dieta, koliko je blizu priporočilom naših strokovnjakov? Iz knjige Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod: “Mediteranski način prehranjevanja kot enovit ali enoten način prehranjevanja je pravzaprav komercialna izmišljotina z imenom mediteranska dieta”.
Med mediteranske države uvrščamo: Španijo, Francijo, Monako, Italijo, Malto, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Turčijo, Ciper, Sirijo, Libanon, Izrael, Palestino, Egipt, Libijo, Tunizijo, Alžirijo in Maroko. Očitno v teh državah ni niti približno enakega ali podobnega načina prehranjevanja. Poznamo države, kjer pojedo veliko živalskih maščob in beljakovin, in tiste, kjer jih zaužijejo manj. V nekaterih državah skoraj ne pijejo alkohola, medtem ko v drugih teče v potokih.
V ožjem pomenu kot območja z mediteransko prehrano razumemo južno Italijo, Grčijo, Hrvaško, morda Španijo in Francijo. Pravila mediteranskega prehranjevanja so nastala pred 60 leti na podlagi raziskav, ki so potekale še prej. Danes je stanje povsod drugačna. Pri Špancih debelost postaja zdravstveni problem številka 1, pri Grkih prav tako. Pričakovana življenjska doba je v Grčiji malenkost krajša kot v Sloveniji. Turčija je vodilna po umrljivosti zaradi kardiovaskularnih bolezni.
“Mit o zdravilni mediteranski dieti je rodil mit o oljčnem olju. Ker je to najpomembnejši vir maščob, so domnevali, da prav oljčno olje prispeva k boljšemu zdravju. Na Japonskem, kjer oljčnega olja skoraj ne poznajo, imajo bistveno manj prehransko pogojenih zdravstvenih težav in daljšo življenjsko dobo kot katera koli mediteranska država.”
Kaj naj bi bilo značilno za mediteransko dieto? Veliko zelenjave (kruh in drugih izdelki iz žit, krompir, fižol, zelena zelenjava, orehi, semena, sveže ali posušeno sadje), zelo malo rdečega mesa, največ 4 jajca na teden, ribe in redkeje perutnina, mleko in mlečni izdelki (sir, jogurt) v zmernih količinah, zmerne količine vina in oljčno olje kot poglavitni vir maščob. Pri mediteranski dieti naj bi maščobe prispevale 25 do 35% dnevnih kalorij. Pomembni dejavniki zdravja, ki jih opis diete ne vsebuje, so velika telesna dejavnost, veliko sonca in vitamina D3, sproščen (nestresen) način življenja.
Ena najpomembnejših značilnosti mediteranske prehrane je, da gre za prehrano revnih. Italijanska kuhinja revežev (cucina povera) najpogosteje vključuje škrobno hrano (testenine, pice, kruh, riž), zelenjavne juhe (goste, bogate zelenjavne mineštre), veliko sveže zelenjave (paradižnik, paprika, grah) in šele kot dodatek sir, skuto, meso (pretežno ribe). To je nekaj povsem drugega kot kuhinja izobilja. Kot pravi dr. Dean Ornish, je mediteranska dieta boljša od tistega, kar običajno jedo sodobni ljudje, še boljša pa je prehrana, ki temelji na celovitih rastlinskih živilih z nizko vrednostjo maščob (zlasti nasičenih in transmaščob) in rafiniranih ogljikovih hidratov, ob zadostnem vnosu omega 3 maščobnih kislin.
“Iz mita o zdravilni mediteranski dieti bi nam koristilo spoznanje, da so bili bolj zdravi in dolgoživi tisti prebivalci Mediterana, ki so se skromno prehranjevali, uživali veliko domače zelenjave in sadja, kjer so osrednje mesto zavzemale stročnice in druga škrobna hrana …”
Tudi Cochrane Collaborations v meta analizi iz leta 2013 ugotavlja, da “na podlagi omejenih dokazov mediteranski način prehranjevanja zmanjšuje nekatere dejavnike tveganja kardiovaskularnih bolezni”. Pomembno je poudariti omejene dokaze in nekatere dejavnike. Naj omenim še to, da so analizirali študije, ki so vsebovale vsaj dva elementa od naslednjih: (1) visoko razmerje med vnosom mononenasičenih in nasičenih maščob, (2) nizek ali zmeren vnos črnega vina, (3) visok vnos stročnic, (4) visok vnos žit in izdelkov iz žit, (5) velik vnos sadja in zelenjave, (6) nizek vnos mesa in mesnih izdelkov ob povečani konzumaciji rib ter (7) nizek vnos mleka in mlečnih izdelkov.
Kot ugotavljajo neodvisni strokovnjaki iz Cochrane Collaborations, vse raziskave vsebujejo omejene dokaze za zelo različne načine prehranjevanja s skupnim komercialnim imenom mediteranske diete. Znanosti ni uspelo dokazati, kateri dejavniki od navedenih sedmih ali katerih drugih (npr. veliko sonca, vitamina D3, sproščen način življenja, fizično delo, čist zrak in voda ipd.) so zaslužni za boljše zdravje prebivalcev Mediterana. Kaj od načinov svojega prehranjevanja lahko mediteranske države prodajajo? Zanesljivo ne sonce, vodo, telesno aktivnost, hrano, ki jo imajo komaj dovolj zase, sproščenost … ? Edino, kar lahko prodajajo, sta oljčno olje in ribe!
Ali je naključje, da prav oljčnemu olju in ribam pripisujejo zasluge za boljše zdravje od prebivalcev celinske notranjosti? Zdi se, da bo mit o mediteranski dieti ostal neraziskan, saj prebivalci vse pogosteje uživajo tipično zahodnjaško hrano, vse pogosteje se borijo proti debelosti in drugim kroničnim prehranskim boleznim.
Mit o oljčnem olju
Mit o zdravilni mediteranski dieti je rodil mit o oljčnem olju. Ker je to najpomembnejši vir maščob, so domnevali, da prav oljčno olje prispeva k boljšemu zdravju. Na Japonskem, kjer oljčnega olja skoraj ne poznajo, imajo bistveno manj prehransko pogojenih zdravstvenih težav in daljšo življenjsko dobo kot katera koli mediteranska država.
Videli smo, da obstajajo olja, ki vsebujejo več omega 3 maščobnih kislin kot oljčno olje, ki še bolj prispevajo k zniževanju previsokega holesterola, (ki ga je najlažje znižati z celovito rastlinsko hrano) in da obstajajo tudi olja z višjo točko dimljenja. Kljub temu nihče ne svetuje pogostega ali obilnega uživanja teh olj. Dejstvo, da oljčno olje vsebuje nekaj vitaminov, je za ljudi, ki uživajo veliko zelenjave in sadja, povsem nepomembno.
“Zdi se, da bo mit o mediteranski dieti ostal neraziskan, saj prebivalci vse pogosteje uživajo tipično zahodnjaško hrano, vse pogosteje se borijo proti debelosti in drugim kroničnim prehranskim boleznim.”
Nekateri dolgoživost, manj bolezni ožilja in srca pripisujejo celo ribjemu olju. Redko kdo se je toliko časa in s takšno uspešnostjo ukvarjal z maščobami ter dosegel tako velik mednarodni znanstveni ugled kot dvakratna doktorica znanosti Johana Budwig. Ta nad oljčnim oljem ni bila navdušena. Navaja, da je v oljčnem olju največ oleinske kisline (omega 9), ki je osebe, katere ne zaužijejo dovolj esencialne maščobe (omega 3), ne morejo absorbirati. Zapisala je, da zato reklamiranje tega olja nikomur ne koristi.
V meta analizi 15 študij z več kot 59.000 udeleženci so sodelavci Cochrane Collaborations ugotovili, da “obstaja veliko dokazov, da zmanjšan vnos nasičenih maščob in njihovo nadomeščanje s polinenasičenimi maščobami zmanjšuje tveganje za kardiovaskularne bolezni”.
Zdi se, da bo mit o mediteranski dieti ostal neraziskan, saj prebivalci vse pogosteje uživajo tipično zahodnjaško hrano, vse pogosteje se borijo proti debelosti in drugim kroničnim prehranskim boleznim.
“Mediteranski način prehranjevanja kot enovit ali enoten način prehranjevanja je pravzaprav komercialna izmišljotina z imenom mediteranska dieta”.
Iz mita o zdravilni mediteranski dieti bi nam koristilo spoznanje, da so bili bolj zdravi in dolgoživi tisti prebivalci Mediterana, ki so se skromno prehranjevali, uživali veliko domače zelenjave in sadja, kjer so osrednje mesto zavzemale stročnice in druga škrobna hrana, ki so bili telesno aktivni, so bili dolgo časa na soncu ter znali uživati v hrani in življenju. Zdravja in dolgoživosti niso dosegali zaradi občasnega uživanja mesa, rednega uživanja rib, mleka in mlečnih izdelkov ter oljčnega olja, ampak navkljub temu.