KOLUMNA | Mateja Tuta: Kako dolgo še?

Živimo v času, ko prevladujejo blazno težke energije, ki potiskajo navzdol. Vojna se stopnjuje. Tako, kot na eni strani prodira Resnica, tako na drugi strani pritiska Laž. Ni in ni videti konca. Razdvojenost med ljudmi se poglablja. Kar se za ene zdi res, je za druge teorija zarote. Situacija mnoge dviga v prebujenje, medtem ko so mnogi še vedno v globokem spancu. Ujeti v svoje iluzije. Mnogi še vedno niso pripravljeni sprejeti dejstva, da se podira vse, kar je gradilo njihove iluzije, kar je varno in toplo grelo njihovo cono udobja in jim dajalo lažni občutek varnosti. Mnogi še vedno ne zmorejo videti, kaj se dogaja globalno in kaj se dogaja v ozadju. Resnica boli, zato se mnogi še vedno raje zatekajo v  laži. In še naprej živijo v iluziji predstave, da je materialni svet, ki ga vidijo, slišijo, čutijo, okušajo in vonjajo, edina realnost.

Na razpolago nam je nešteto nasprotujočih si informacij. Komu verjeti? Sprašujemo se, kako dolgo bo še trajalo, da bomo ljudje končno dobili bolj enovit pogled. Kdaj bodo končno padle maske? Kako dolgo se bo še poglabljala ta razdvojenost? Razdvojenost na tiste, ki se še vedno oklepajo in zaupajo staremu sistemu in na tiste, ki že znajo pogledati na dogajanje iz druge plati. Na tiste, ki so še vedno v zanikanju in tiste, ki že vidijo, kaj se v res je dogaja. Kako dolgo še?

Dokler se ne zrušijo še zadnji temelji iluzije. Dokler nam ne bodo odvzete vse Igračke tega »sodobnega« sistema. Dokler se dokončno ne znebimo vseh potreb po imeti. Dokler ne pozabimo vsega, kar smo poznali. Dokler ne spustimo vsega, v kar so nas vzgojili in kar so nas učili; kako misliti, čutiti, reagirati, se braniti, se obnašati, izgledati, kaj moramo imeti, kakšni moramo biti, kako moramo živeti. Vse to so iluzije lažnega sveta, v katerem smo dolga stoletja (tisočletja) trpeli. In zdaj se močno občuti ravno to, kako se mnogi še vedno ne zmorejo znebiti strahu pred izgubo starega in pokvarjenega sistema in se oklepajo iz stare navade, da jim ne bi bilo treba spremeniti starih in nekoristnih stališč, prepričanj in vzorcev. Kako dolgo še?

Dlje, kot se bomo oklepali svojih iluzij, dlje bo trajalo. Bolj, kot so bile iluzije resnične, večje bo trpljenje in večji bo strah. Iluzije morajo pasti! Res je se mora razodeti! Zato naj gre vse, kar smo poznali! Naj se sesuje vse, kar ne služi višjemu namenu. Naj se odstrani vse, kar ni Res. Zdaj je čas za višja spoznanja, za nove poti, za prave vrednote in boljše rešitve. Zdaj ne gre več za to, kaj vse imamo, ampak kdo in kaj bomo takrat, ko vse to ne bo več nič vredno.

Kakšen način delovanja bomo izbrali Slovenci? Kdaj bomo nehali s svojim strahom, ubogljivostjo in pohlevnostjo hraniti in dajati moč tistim, ki nas zastrupljajo in povzročajo vsa ta uničenja? Se bomo sposobni dvigniti nad vse to, spustiti strah in narediti prostor v svojem srcu za ljubezen in obilje? Kaj ni že čas, da končno nehamo fantazirati in postanemo odgovornejši v svojih akcijah? Ali vemo, koga ali kaj bomo izbrali, ko se bo treba odločati? Ali vemo, na katero stran bomo stopili?

Ponuja se nam idealna priložnost za popravni izpit, da končno dvignemo svojo zavest in se odločimo zase in za dobrobit vsega človeštva. Zmoremo to? Stopiti skupaj in se poenotiti vsaj v eni stvari. To je, da se nam tratijo osnovne človekove PRAVICE. Pravica do dela, šolanja, izražanja, svobodnega odločanja, zdravja, dihanja,… Ali premoremo dovolj poguma, da se močni ter dvignjenih glav povežemo in delujemo skupaj? Da se opolnomočimo in se skupaj dvignemo v človeka vredno življenje. Da končno rečemo NE in se skupaj upremo vsemu temu, kar nam vsiljujejo. Kdaj bomo spremenili naš način komunikacije in končno dojeli, da bomo morali svoje različnosti združiti? Kot moramo združiti tudi svoje moči in nehamo delovati kot posamezniki. Stopiti skupaj in pogledati, kaj deluje in kaj ne, kaj bi bilo pametno in kaj ne in potem izbrati tisto, kar je prav. Razčistiti, kaj sploh hočemo. Čeprav še morda ne vemo, kam gremo. Nastaja nov svet, ampak korake in premike moramo narediti mi sami. Ali smo pripravljeni na več usklajenosti, solidarnosti in povezovanja?

Da bomo uspeli vse to, kar se zdaj pred našimi očmi sesuva, spet postaviti na nove temelje, bo potrebnega veliko več poguma, iznajdljivosti, kritičnega razmišljanja in osredotočenosti na konstruktivne rešitve. Definirati bo potrebno svoje vrednote in se nanje osredotočiti. Še prej bo pa vsak pri sebi moral spustiti vse, kar je bilo vsiljenega in podedovanega.  Da bo potem zmogel najti svojo notranjo resnico, upoštevati svoj notranji glas in posledično najprej vsak zase, potem pa še za celo človeštvo, narediti tisto, kar je prav.