KOLUMNA | Dušan Jambrošič: O človeku, ki se je zažgal v centru Zagreba. Pa o samomorih in duševnem zdravju moških nasploh …
Zgodilo se je včeraj. Torkovo dopoldne v hrvaški prestolnici, mestu, ki šteje malce manj kot 770. 000 prebivalcev. Ura je bila pol desetih. MUP (ministarstvo unutrašnjih poslova) oziroma policija je bila obveščena, da se je na Markovem trgu nek moški zažgal. V neposredni bližini hrvaške vladne palače. Palače, v kateri meša zrak in meglo hrvaška vlada, ki je pred kratkim sprejela zakon, po katerem vladnim uslužbencem, ministrom in predsedniku vlade, odslej pripada kakih 30% višja plača.
Ko bo zakon stopil v veljavo, bodo po višini neto plače hrvaški ministri krepko prešišali naše ministre, ki sicer ravno tako mešajo zrak in meglo. Saj je prav, da sami sebe nagradijo za dobro delo. Tako dobro delajo, da je Hrvatov in Hrvatic v državi vsak dan manj. Odselili so se. Na Irsko, v Nemčijo, Avstrijo. Točno o teh stvareh je v svojem letošnjem evrovizijskem komadu pel moralni in ljudski zmagovalec Eurosonga, Baby Lasagna. Sporočilo, ki je verjetno marsikomu ušlo.
“Ay, I’m a big boy now,
I’m ready to leave, ciao, mamma, ciao,
Ay, I’m a big boy now,
I’m going away and I sold my cow.
Before I leave, I must confess,
I need a round of decompress,
One more time for all the good times,
Rim-tim-tagi-digi, dim-tim-tim”.
Hrvatov je na Hrvaškem vsak dan manj. Je pa tam vsak dan več Filipincev in Nepalcev. Fantje, ki niti izpita za motor nimajo in niso vajeni dinamike evropskega prometa, delajo za Wolt. Razvažajo hrano. Kaj bi sploh lahko šlo narobe. Kajneda? (sarcasm off).
57-letni možakar, sicer zaposlen kot strojevodja na Hrvaških železnicah, se je odločil, da se bo zažgal. In to ne kjerkoli. Pač pa na točki, ki se nahaja točno nasproti hrvaške vladne palače. Odločil se je, da se bo od tega sveta poslovil – v stilu. In želel je, da hrvaška politična golazen ta prizor vidi.
Ni se zažgal, ker bi mu bilo v življenju dolgčas. Pa zaradi všečkov na facebooku ali tik toku tudi ne …
Kljub zelo hitremu posredovanju gasilcev in reševalnih služb, so pozno popoldne javili, da je umrl. Opekline so bile prehude. Kasneje sem poslušal šefa sindikata hrvaških strojevodij, ki je tam nekaj blebetal o tem, da res ne razume, zakaj je njegov kolega storil to, kar je. Bilo je evidentno, da je tip v šoku. A je bilo po drugi strani kristalno jasno tudi to, da človek o duševnih stiskah kaj dosti pojma nima.
Ni se zažgal, ker bi mu bilo v življenju dolgčas. Pa zaradi všečkov na facebooku ali tik toku tudi ne. Bojeval je svoje notranje bitke s samim sabo, dokler ni zmogel več. In, ko ni zmogel več… je storil to, kar je.
Če ga kdo razume, ga razumem jaz. Pogosto imam obdobja v življenju, ko se počutim kot kup dreka. Pa prosim lepo …, ne mi v komentarjih spet pametovat tisti, ki o borbi z depresijo, tesnobo, napadi panike, samomorilnih mislih ne veste kaj dosti, ker teh stvari niste izkusili na lastni koži. Peklensko je na trenutke, verjemite.
Pogosto se mi zgodi tudi to, da se zjutraj zbudim in vprašam samega sebe, ali bi še živel v tem pokvarjenem, hladnem svetu, kjer je vojn vse več, miru pa vse manj, kjer so cene vse višje, kjer so odnosi plitki in površinski – ali pa bi samega sebe enostavno pospravil. Sicer nimam jajc, da bi se zažgal. Takšna smrt mora biti grozljiva. A obstajajo tudi drugačni načini, da se umakneš s tega sveta, ki mu ne pripadaš. In se vrneš domov, kot jaz rečem temu.
“Delaj, ščij kri, bodi tiho in služi denar. Ob tem pa poslušaj monologe sodobnih feministk, ki vpijejo, da moških ne potrebujejo.”
Mesec junij je. Mesec, v katerem obeležujemo duševno zdravje moških. Tematika, o kateri se praviloma nikoli ne govori. Tudi moški se med sabo (za razliko od žensk), o teh stvareh ne pogovarjamo. Normalno se nam zdi, če nas boli glava ali zob. To je sprejemljivo. Debata o tem, da te boli duša, pa v moških krogih ni zaželjena. Od nas se pričakuje, da bomo vedno trdni, stabilni in močni. Od nas se pričakuje, da smo ‘bankomati na dveh nogah’. Ker to je menda tisto, kar moškega definira. Njegov položaj. Kariera. Znamka avta, ki ga vozi. Količina denarja, ki ga zasluži …
Kakšna jebena žalost. V sodobnem svetu podivjanega materializma sploh ni več pomembno, ali si dober človek, dober partner, dober starš. Ne. Delaj, ščij kri, bodi tiho in služi denar. Ob tem pa poslušaj monologe sodobnih feministk, ki vpijejo, da moških ne potrebujejo. Uboge mentalne sirote. Drage dame …, se vam ne zdi, da je agresivni feminizem naredil dosti več škode kot koristi? Ne vem …, na nič ne namigujem. Le naglas razmišljam.
Fantje, moški … Na srce vam polagam nekaj, kar je morda diametralno nasprotno od vzgojnih vzorcev, ki ste jih bili deležni – naj vas ne bo sram jokati. Naj vas ne bo sram povedati, da vas duša boli. Ne biti tiho, ne zadrževati čustev in besed v sebi. Take stvari se ne končajo dobro. Tale zapis zaključujem z nekim turškim pregovorom, ki pravi takole: “Vse stvari se zlomijo, ker so krhke. Le človek se zlomi, ker misli, da je močan.”
Srečno!
VIDEO: Ena prvih izjava zdravstvenih delavcev o zdravstvenem stanju človeka, ki se je zažgal
