KLARA AVSENIK: “V prihodnosti se želim – bolj kot k strogemu veganstvu – še bolj približati asketskemu življenju!”
Klara Avsenik prihaja iz Straže pri Novem mestu in ima 26 let. Prijatelji jo poznajo kot popotnico, saj je potovala že po več kot 45 državah sveta, v štirih pa tudi živela. V spominu jo imajo tudi kot veliko navdušenko nad pripravo hrane in seveda tudi nad degustiranjem le-te. Vse to lepo združuje na njenem blogu Curryandlove.com. Po izobrazbi je magistra psihologije, a še ne dela na tem področju. Trenutno živi v skupnosti, ki deluje zelo alternativno. V prostem času ima zelo rada šport, fotografijo, branje knjig ter nagajanje svojemu fantu Klemnu. Vegetarijanka je od spomladi 2017, počasi pa postaja veganka.
- Kdaj in zakaj si postala vegetarijanka?
Vegetarijanka sem postala spomladi 2017. Od takrat se trudim zmanjševati tudi ostalo hrano živalskega izvora. Moja odločitev za to je bila – zaradi vseh pregledanih dokumentarcev – zelo spontana. Že od majhnega me meso ni ravno zanimalo. Kot študentka si mesa sama nisem kupovala, sem ga pa jedla, ko ga je pripravil kdo drug. Nato sem pa na neki stopnji videla, da sem na avtopilotu in da ga jem samo zato, ker je pred mano. Ko sem ga popolnoma izključila iz svoje prehrane ga nisem pogrešala.
- Kaj je tisto, kar te ‘muči’, da ne postaneš oz ne moreš postati veganka?
Kar se tiče veganstva, je zgodba malo drugačna. Sama sicer ne kupujem več jajc, mleka ter mlečnih izdelkov. Problem, da še nisem veganka, je ta, da so veganske alternative na primer sladoledu ali jogurtu veliko dražje. Zato ob posebnih priložnostih ne zavrnem torte s smetano ali pa na maslu pečenih palačink. Prav tako zaznavam podoben kompleks, ki sem ga imela nekaj časa pri mesu. Ljudem enostavno ne želim biti v napoto. Ne želim jim reči – jaz pa tega ne jem, ker se ponavadi potem počutijo obremenjeni z mano.
“»Mamo mi tu!« Ponovim si ga vedno, ko kakšno delo postane težko. Slogan je postavljen v množino, kar pove tudi nekaj o tem, kako pomembni se mi zdijo dobri odnosi z ljudmi, ki me obkrožajo.”
- Torej je/bo popoln preskok kar zahteven zalogaj …
No, izpostavila bi morda še eno dejstvo, zaradi katerega je preskok na 100% veganstvo zame tako težak. Pri hrani ne upoštevam le to, ali je živalskega izvora ali ne. Upoštevam tudi, ali je lokalna, kako je hrana procesirana, koliko odpadka bo proizvedlo to, kar sem kupila (sem velika pripadnica zero-waste gibanja). Zato, na primer, nikoli še nisem kupila veganskih klobasic ali podobnih nadomestkov, ker ne verjamem, da je v njih karkoli dobrega zame. In včasih se mi zdi, da je med, ki ga kupim od soseda, boljši za okolje in zame, kot pa javorjev sirup, ki je procesiran in pripeljan iz Kanade.
- Zakaj pa potem sploh stremiš k veganstvu?
Kot sem odgovorila v prvem vprašanju – zaradi vseh pregledanih dokumentarcev.
- Ki pa so govorili o …
Ki so govorili – ali o slabih razmerah živali v mesni in mlečni industriji, ali o vplivu živinoreje na okolje, ali pa o vplivu mesa in mlečnih izdelkov na zdravje.
- Kako je družina sprejela tvoj ‘drugačen’ način prehranjevanja?
Moja družina je vegetarijanstvo zelo lepo sprejela in oba starša sta zelo minimalizirala meso in mlečne izdelke. Nihče me ne gleda postrani, mami se je celo sama lotila raziskovanja vpliva mesa in mlečnih izdelkov na zdravje. Istočasno je postal vegetarijanec tudi moj fant, kar je tudi olajšalo kuhanje.
- Torej si tudi fanta ‘prepričala’, da naj ne je mesa …
Svojega načina prehranjevanja ne obešam na veliki zvon. Z njim ljudi spodbujam bolj pasivno – preko receptov, ki jih objavljam. Ali pa še boljše – da jim sama skuham kaj vegetarijanskega/veganskega. Ni lepšega kot stavek, ko nekdo proba slasten veganski čokoladni kolač: »Kako misliš, da je brez jajc in masla?!«
- Kaj bi pripravila veganu, če bi se ti najavil na obisk?
Če bi povabila k sebi koga na kosilo, ki je veliki skeptik do veganskega načina prehranjevanja, bi mu pripravila naslednje … Za predjed vegansko kremasto čemaževo juhico s kruhovimi krutoni. Za glavno jed arašidov curry z zelenjavo ter basmati rižem, potresenim s črno kumino. Za sladičko pa čokoladne muffine polnjene z marmelado ter okrašene z vegansko karamelo.
“V prihodnosti se želim – bolj kot k strogemu veganstvu – še bolj približati asketskemu življenju. V življenju v skupnosti, ki sem jo omenila, se prehranjujemo večinoma le z zelenjavo z vrta, dobrotami, ki se jih kupi v mlinu ter raznimi vložninami iz prejšne sezone.”
- Od kod črpaš znanje? Kako veš, da je veganstvo tisto pravo? Imaš kakega vzornika med vegani ali vegan aktivisti?
Eden izmed prvih, ki mi je dal misliti, da morda res ne potrebujem mesa in mlečnih izdelkov v svojem življenju, je bil Rich Roll. Njegova knjiga Ultraman mi je bila velika inspiracija tako s športnega in prehranjevalnega, kot tudi življenskega vidika. Nekaj let nazaj, ko sem začela bolj zdravo jesti, sem zelo rada spremljala Deliciously Ella (ki je po naključju veganka). V zadnjem času se izredno navdušujem na Lauren Toyota, Kanadčanko, ki je vegansko hrano uspela transformirati v pravi »food porn«. Poleg naštetega pa različni Instagram računi ter Facebook skupine nudijo odlično inspiracijo za veganstvo.
- Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico (iz mladosti ali danes) še posebej vtisnil v spomin?
Nasilju nad živalmi na srečo nisem bila velikokrat priča. So me pa šokirale tržnice v Kambodži, kjer se živali koljejo kar na sami lokaciji, potem pa trupla visijo na vročini cel dan, polna muh.
- Ti je vegetarijanstvo že prineslo kakšne koristi?
Vegetarijanstvo mi je prineslo še boljše počutje. To, da sem skoraj minimalizirala vse izdelke živalskega izvora, pa je le-to še izboljšalo. Bi pa poudarila še enkrat, da sem mnenja, da je veganstvo lahko tudi izredno nezdravo. Zato se trudim, da je v moji prehrani minimaliziran tudi sladkor ter vso procesirano hrano. Vse bolj me zanimajo tudi vplivi divje hrane, zelišč, zeli …
- Kaj pa fizična pripravljenost ali kaj podobnega?
Ja, vegetarijanstvo je razbilo tudi mit, da se bom brez mesa zredila. V športnem svetu je namreč precej popularna dieta z veliko mesa in zelenjave. Mislila sem, da ko bom meso nadomestila s proteini iz stročnic in drugih neživalskih produktov, da bom pridobila kakšen kilogram. A temu sploh ni bilo tako. Moji treningi so še vedno enaki in počutje tudi.
“Zato, na primer, nikoli še nisem kupila veganskih klobasic ali podobnih nadomestkov, ker ne verjamem, da je v njih karkoli dobrega zame. In včasih se mi zdi, da je med, ki ga kupim od soseda, boljši za okolje in zame, kot pa javorjev sirup, ki je procesiran in pripeljan iz Kanade.”
- Prihaja poletje, kaj bo največ(krat) na jedilniku?
Ena najljubših stvari, ki si jih bom najbrž pripravila vsak dan poleti, so solatne sklede. V njih namečem raznolike sestavine – zeleno solato, čemaž, drobnjak, paradižnik, stročji fižol, papriko, čičeriko, čebulo, tofu … Začinim z različnimi vrstami prelivov, se usedem na vrt in uživam. In to je ena sama sreča.
- Kaj naročiš v restavraciji, ki nima veganske hrane na meniju?
Moj življenski slog je v zadnjem času tak, da ne hodim v restavracije. V primeru, da sem kam povabljena (na primer na rojstni dan) pa si naročim vegetarijanski meni.
- Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno (kako zastavljeno, s kom, kje, itd) bi bilo tvoje idealno življenje (opiši ga v nekaj stavkih)?
V prihodnosti se želim – bolj kot k strogemu veganstvu – še bolj približati asketskemu življenju. V življenju v skupnosti, ki sem jo omenila, se prehranjujemo večinoma le z zelenjavo z vrta, dobrotami, ki se jih kupi v mlinu ter raznimi vložninami iz prejšne sezone. Seveda se gre v trgovine po kokosovo moko, kakav in sestavine za preproste recepte na svojem blogu ipd., a so ti nakupi minimalni. Vse bolj spoznavam, da me način življenja, ki se odmika od potrošništva, vse bolj osrečuje in ga živim brez občutka, da se čemu odrekam ali komu škodujem. Tudi, če enkrat na mesec pri babici spijem kavico s smetano.
- Lahko besedica o tej ‘skupnosti’, koliko vas je, kaj delate, kakšna je vizija?
V skupnosti nas živi šest. Gre predvsem za sobivanje z naravo, naravno pridelavo hrane, obnavljanje stare kmečke posesti ter vodenje delavnic, ki jih nekateri posamezniki ponujajo.
- Kakšen je tvoj življenjski moto?
Moj življenski moto je: »Mamo mi tu!« Ponovim si ga vedno, ko kakšno delo postane težko. Slogan je postavljen v množino, kar pove tudi nekaj o tem, kako pomembni se mi zdijo dobri odnosi z ljudmi, ki me obkrožajo.
“Mislila sem, da ko bom meso nadomestila s proteini iz stročnic in drugih neživalskih produktov, da bom pridobila kakšen kilogram. A temu sploh ni bilo tako. Moji treningi so še vedno enaki in počutje tudi.”
- Sporočilo ljudem?
Ljudem okoli sebe bi želela sporočiti, naj se sprehajajo. Tečejo, pohajkujejo, plavajo. Se imajo radi in se včasih skregajo in se znajo pobotati. Pa, ko se grejo sprehajat, naj vzamejo s sabo kakšno platneno vrečko in v njo naberejo različne dobrote, ki jih ponuja narava. Da se znajo ustavit, vdihnit in včasih rečt tudi – »kurc gleda«. Lepo je, ko je srce polno drobnih trenutkov sreče.
