Beseda urednice #001: Kaj vam bo služba, ko boste mrtvi?
Mineva eno leto, odkar se je naše življenje korenito spremenilo. Sicer menim, da to ni najbolj ustrezen izraz. Bolje bi bilo reči, da so se določene spremembe šele pred enim letom začele kazati na površju. V podtalju so se namreč kuhale in pripravljale že mnogo, mnogo prej.
Senzacionalistično napihovanje medijev mi je od nekdaj šlo strašansko na živce. Vsako zimo, ko neutrudno trobijo o gripi in nam pretanjeno sugerirajo, da bi morali zboleti, da bi nas moralo v določenem časovnem obdobju zboleti toliko in toliko in da bi se morali v čim večjem številu cepiti proti gripi, vsakič, ko poslušam te samouresničujoče se prerokbe, dobim kar alergijo. Ne verjamem v nalezljive bolezni in vselej, ko poslušam te njihove projekcije, mi je popolnoma jasno, kaj se grejo, kaj je v ozadju te njihove do potankosti naštudirane psihologije. Množice pa so voljno pripravljene sprejeti in požreti čisto vse, s čimer jih pitajo. Vse, brez kančka cenzure.
Seveda ljudje zbolevajo, tega nihče ne zanika. Kako tudi ne bi? Še nikoli v svoji zgodovini človek ni živel tako, kot živi zdaj. Še nikoli nismo bili tako obkroženi s strupi in kemikalijami, s katerimi tisti “tam zgoraj”, ki nas imajo tako zelo radi, pridno zasičujejo vodo, ki jo pijemo, hrano, ki jo jemo, in zrak, ki ga dihamo. Še nikoli nismo bili tako odvisni od farmacije in njenih strupov, ki nam jih prodaja kot “zdravila”. Še nikoli nismo jedli tako osiromašene in umetne hrane ter goltali tolikšnih količin živalskih trupel. In potem se čudimo, ker imamo toliko bolezni.
Kot da vse to ne bi bilo dovolj, imamo v zadnjem letu pod pretvezo razsajajočega virusa opravka z nerazumnimi omejitvami, ki kratijo naše osnovne pravice, našo svobodo in nevarno ogrožajo naše zdravje. Ja, kar priznajmo si: NI virus tisti, ki ogroža naše zdravje. Ne, to so omenjeni ukrepi in omejitve, predpisani s strani vlad(e). Recimo nošenje mask. Omejevanje naše osnovne življenjske pravice: pravice do dihanja. Prefinjeno zakrito sporočilo, ki nam ga dajejo s tem, ko nas silijo nositi maske, je: “Bodite tiho. Nimate pravice svobodno govoriti, še svobodno dihati ne.” To, da maske dejansko sploh ne ščitijo pred okužbami, in tudi to, da je vdihavanje lastnega izdihanega ogljikovega dioksida izredno škodljivo, je že splošno znano. Toda zdi se, da med ljudmi dobesedno vlada kolektivna, množična hipnoza – kot bi jih nekdo hipnotiziral. Ti s kemikalijami prepojeni koščki plastičnega blaga so se nekako prilepili na njihove obraze. Preprosto ne grejo dol. In če se nekje v javnosti, med ljudmi, pojavi nekdo, ki maske ne nosi, ga gledajo, kot bi bil najhujši izdajalec in množični morilec. Kar, resnici na ljubo, tudi je: izdaja in ubija 3D matrico, v katero so ujeti. To pa je za oblast in njene pokorne sledilce nekaj skrajno nevarnega.
Obešanje mask otrokom je posebna zgodba. Starši, ki svojim otrokom na obraz natikajo maske, zame niso starši. Preprosto ne moreš biti starš, če lastnemu otroku škoduješ, mar ne? Vemo, da se otroški možgani šele razvijajo in potrebujejo še več kisika kot možgani odraslih. Kdo bo zaščitil vaše otroke, če jih ne boste sami??
In zdaj so tu še cepiva. V javnost (v glavne medije seveda ne!) že kapljajo prve vesti o hudih stranskih učinkih pri cepljenih, celo o smrtih. Koliko žrtev bo potrebnih, preden se bodo ljudje končno zavedeli resnosti situacije? Ko je govora o cepivih, poslušamo in beremo: “Kaj pa naj? To je pogoj, da obdržim službo. Ne morem ostati brez službe!” Resno? Vprašam vas: kaj vam bo vaša služba, ko boste vi ali vaši otroci na smrt bolni ali mrtvi?? Pa ne zaradi virusa, temveč zato, ker boste poskusni zajčki!!
Resnično ne razumem tega načina razmišljanja, za katerega se zdi, da je za Slovence še posebej tipičen. Če nimaš službe, je približno tako, kot da te ni. Ljudem je služba dejansko pomembnejša od vsega: od notranjega miru, ljubezni, celo lastnega zdravja in življenja. Lahko bi rekli, da se raje odpovedo življenju kot službi. In vendar se DA preživeti brez službe, pa če je to še tako težko verjeti. Prihaja čas, ko bo treba spremeniti prioritete. Na novo premisliti o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko si to razjasnimo, ni težko pretehtati, kaj bomo izbrali, ko imamo na eni strani tehtnice službo, plačo in kariero, na drugi pa lastno zdravje, otroke in družino. Na začetku bo težko, nihče ne pravi, da ne bo. Ampak nihče ne bo umrl od lakote. Če imamo drug drugega in zdravje, smo nepremagljivi. In če zaupamo življenju, da bo našlo pot za nas, jo bo našlo. Vedno.
Revijo 5D št. #001 je možno dobiti le še v .pdf obliki in sicer na tej povezavi.
