Imate radi žabe oz. krastače? Po tej zgodbi boste na njih gledali drugače …

Ste že kdaj pomislili, da bi poljubili žabo, kljub temu, da ste vedeli, da se ne bo spremenila v princa? Kaj pa krastačka, fantka, kljub temu, da ste vedeli, da se ne bo spremenil v princesko? Verjetno je odgovor na obe vprašanji – ne. A če preberete zapis Daše Keber, boste začutili ‘ljubezen’, empatijo do – ‘navadne krastače’! Kar naenkrat boste postali sočutni. Ja, celo do krastače, za katere so nas učili, da se jih je potrebno izogibati. Oh, kako zelo smo bili (ja, tudi v tem primeru) zavedeni …

Dašina zgodba s krastačkom

Začelo se je tako, da sem šla zvečer za urico ali dve v Hraše nosit žabice čez cesto, saj se je dobro začelo obdobje, ko se selijo proti vodi. Na tistem odcepu je vedno cela morija na cesti, toliko jih konča pod kolesi. Medtem, ko sem v lavorček lovila žabice in krastačice, ki so hodile čez cesto, sem na cesti pred sabo zagledala povoženo krastačico, ki pa je izgledala dokaj nepoškodovana. Odločila sem se, da jo umaknem s ceste, da ne bodo vsi vozili čez njo.

Ker je izgledala ‘cela’, sem jo položila kar v lavor zraven ostalih, še živih. Plan je bil, da jo nesem na drugo stran ceste, tja, kamor se je namenila in jo tam pustim v travici, da bo kljub temu, da ji ni uspelo, blizu cilja. Ko sem odložila vse moje žabje potnike na drugi strani, sem vzela še to, ki ji ni uspelo. Položila sem jo na travo in se poslovila. Potem pa sem opazila, da se premika! Ni bila mrtva!

Prijela sem jo in si jo od bližje pogledala, bil je samček in imel je rdeče oko in dve poškodovani nogici, to se je videlo. Eno je samo – bolj kot ne – vlekel za sabo. Krastaček se je obrnil proti meni in začel lezti vedno bližje, skoraj se je že stisnil k mojemu vratu. Nisem ga mogla pustiti tam, obljubila sem mu (ja, ja, obljube dajem krastači, pa kaj!) da gre z mano. Nisem imela pojma kaj bom, kaj sploh lahko naredim, če se sploh kaj da … Ampak odločila sem se, da gre z mano, da mu pripravim mokro listje v lavorček, da se bo lahko skril in da bom čez noč premislila kaj naredit in se pozanimala, kaj se da. Potem se je začela akcija.

Spraševala sem okoli, če ima kdo kak nasvet in če sploh obstaja kdo, ki krastačku lahko pomaga. Nekdo mi je svetoval, da bi ga morala pustiti na cesti, da se trpljenje hitro konča (tega žal ne zmorem), nekateri so mi svetovali, kakšno okolje potrebuje, da bo ok ta čas, ko je pri meni, dobila pa sem tudi nasvet, kam se obrniti. Drugi dan sem mu šla kupit ličinke mokarja, da ne bo, revež, lačen. Kontaktirala sem veterinarja na Muti in bila presrečna, ko mi je napisal, naj ga pripeljem k njim, da ga bodo vzeli v oskrbo.

Na prost dan sva se s fantom in krastačkom tako odpravila na en daljši izlet proti Muti. Zjutraj sem šla po lavorček in našega bolnika, a opazim, da se ne premika več! Bil je kot zamrznjen, nobene reakcije, nič! Tudi jedel ni. Bila sem žalostna, skrbelo me je, da mu ni uspelo. Potem sem se spomnila, da se je čez noč krepko ohladilo in da je možno tudi, da hibernira. Nisva vedela, kaj naredit. Naj ga peljeva dve uri stran, če sploh ni živ? Odločila sva se, da se ustaviva med potjo na kavi in premisliva, raziščeva in poguglava.

Ko sva se vrnila, sem še enkrat preverila, kako je s krastačkom. Bil je živ! Zelo živ! Uff, še dobro, da nisem obupala. Prispeli smo v Muto in gospod je pregledal našega reveža. Potrdil je, da sta dva zloma, en je bil odprti. Zahvalil se nama je, da sva ga rešila in pripeljala. Potem so ga zelo nežno umili, mu zalepili obe nogici in ga namazali z antibiotikom. Povedal nama je še, da bo dobil antibiotik preko vode, da rabi veliko časa, da si opomore in da žal ne bo moral več nazaj v naravo. Dom bo dobil na fakulteti, skupaj s še eno krastačjo damico.

Ste se tudi vi vživeli v zgodbo? Se je morda komu celo utrnila solzica? No, to je le dokaz, da smo ljudje sočutna bitja, da imamo radi živali. Le pri nekaterih je to sočutje zabito globoko, globoko in ga žal ne zmore privleči na plan, saj  ga vedno premamijo – vonjave in okusi. Če ste začutili vsaj malo empatije do ubogega krastačka, potem je imate nedvomno dovolj tudi za pujse, kravice, teličke, kokoške, ribe, konje in ostale, t.i. ‘rejne živali’.

Zahvala …

Tukaj bi se rada res iz srca zahvalila vsem dobrim ljudem z Mute, mojemu zlatemu fantu, ki je bil pripravljen krastačka peljat tako daleč in vsem vam, ki ste mi dajali nasvete in držali pesti.

Nauk zgodbe?

Vsak lahko kaj naredi, pomaga. Da se narediti veliko, samo treba je poskusiti in poslušati svoje srce. Vmes sem se večkrat vprašala, če sem ‘čudna’, da se tako zelo trudim za enega krastačka, ampak v sebi sem čutila, da delam prav. Pa še obljubila sem!