Revija 5D

Igor Ogorevc: »Dejstvo je, da zdravnik ni odgovoren za pacientovo zdravje!«

Je res, kot trdi naš tokratni sogovornik, da zdravnik ni odgovoren za naše zdravje? Če to drži, ali ne polagamo v zdravnike prevelikega zaupanja? Koliko zdravniki dejansko vedo o prehrani? Lahko zdravnik pozdravi bolezen ali resnično le lajša simptome? Odgovore na ta in še nekaj drugih, zelo zanimivih vprašanj, smo dobili od Igorja Ogorevca, profesorja termoregulacije telesa, ene od metod integrativne medicine, ter raziskovalca in inovatorja.

  • Eden od razlogov za nastanek te revije je totalna medijska cenzura, saj prav vsi veliki mediji prikazujejo le eno plat zgodbe. Kako je s tem na zdravstvenem področju, so tudi tu ljudje zavedeni? V kakšnem smislu, kaj se pravzaprav dogaja?

Zdravstvo, t. i. zahodna medicina, ima nerešljive težave na področju učinkovitosti in to spoznava na lastni koži čedalje večje število ljudi, uporabnikov, ki imajo kljub predpisanim terapijam, ki naj bi prinesle izboljšanje zdravja, vsak dan večje težave z zdravjem. Situacija je sledeča: več denarja, kot ga investiramo v obstoječ način zdravljenja, več bolezni imamo. Stanje je tako alarmantno, da praktično ni več zdravih ljudi.

  • Kaj vse je krivo za to stanje?

Krivih je več dejavnikov. Eden je povsem napačen način prehrane, ki ga promovira prav medicinska znanost. Dejstvo, da se organska in anorganska kemija ne spajata. Velika večina t. i zdravil so anorganske substance, ki jih telo zazna kot tujek, in kot takšne povzročajo vnetja (stranski učinki). Organskih, naravnih substanc, ki jih telo razume in sprejme brez reakcij imunskega sistema (stranskih učinkov) v terapijah skoraj ni več. Te osnovne zakonitosti kemije medicina in farmacija ne upoštevata iz samo njim poznanih razlogov.

  • To je bil verjetno šele prvi dejavnik?

Tako je. Medicina za veliko večino bolezni ne pozna vzroka. Kako naj jih potem zdravi? To je logično vprašanje, na katerega doktrina ne želi odgovarjati. Zato nam zdravnik vnaprej pove, da je bolezen neozdravljiva, v naslednjem stavku pa nam reče, da nas bo zdravil. Če vsaj malo pomislimo, lahko ugotovimo, da to ni možno. In začaran krog se začne. Od tega kroga imajo korist vsi deležniki, razen pacienta! To velja za »zdravljenje« kroničnih bolezni.

  • Toda kljub vsemu gre vsaj za blaženje simptomov …

Blaženja simptomov ne moremo imenovati zdravljenje, ker to ni. Ko pacient opazi, da je »cesar nag«, mu hitro ponudijo antidepresive in/ali pomirjevala vseh vrst. Saj veste, bolan sem še, se pa zaradi tega ne sekiram več. Zdravljenje mora biti imenovan proces, ki bolnega človeka pripelje do zdravja in boljše kvalitete življenja, kar v dosedanji praksi ne obstaja.

  • Smo našteli vse dejavnike?

Ne, tu je še – odgovornost! Dejstvo je, da zdravnik ni odgovoren za pacientovo zdravje. Pred zakonom je odgovoren izključno za to, da se drži predpisanega protokola. Mislim, da bi moral biti za pojav stranskih učinkov odgovoren tako tisti, ki substanco predpiše, kot tisti, ki to substanco proizvaja, in tudi tisti, ki ji da dovoljenje za promet. Sedaj je za vse odgovoren pacient in ne tisti, ki mu je predpisal in zahteval, da uživa to substanco. Pa razumi, če moreš!

  • Mislite, da bodo ljudje spregledali, kaj se dogaja?

Ljudje spoznavajo prevaro, odškodnine farmacevtov so čedalje večje in dobički padajo. Farmacevti se v sodelovanju z medicino trudijo zakriti svojo neučinkovitost in iščejo vedno nove načine, ki so čedalje bolj sintetični, odmaknjeni od narave, z vedno hujšimi stranskimi učinki. Če pogledamo v stroškovnik farmacevtskih podjetij, opazimo, da se več sredstev porabi za marketing, v katerega je vključena tudi korupcija, kot pa v razvoj in preizkušanje njihovih izdelkov. Še posebno v zadnjem obdobju je propaganda izredno močna. Uradna struja nas želi prepričati, da so vsega krivi virusi …

»Zdravnik nam vnaprej pove, da je bolezen neozdravljiva, v naslednjem stavku pa nam reče, da nas bo zdravil. Če vsaj malo pomislimo, lahko ugotovimo, da to ni možno.«
  • Pa so res?

Virusi nikoli niso »krivi«. Krivi smo mi sami oziroma slaba skrb za naše telo. Sami smo odgovorni za slabo delovanje svojega imunskega sistema. Samo pravilno delovanje imunskega sistema nas lahko zaščiti pred virusi in bakterijami. Za pravilno delovanje telesa moramo upoštevati fiziološko dejstvo, da smo ljudje predvsem rastlinojeda bitja in ne mesojeda. Izpostavljam dejstvo, ki se ga učimo pri osnovi imunologije, in to je, da imamo ljudje antigen na živalsko beljakovino. To pomeni, da pretirano uživanje živalskih beljakovin povzroča vnetja v telesu, dolgotrajna vnetja povzročajo odpovedi, odpovedi povzročajo onkološka obolenja. V teh treh stanjih se skrivajo vse zdravniške diagnoze!

  • Kaj bi svetovali našim bralcem, da bi (p)ostali zdravi?

Za dobro delovanje imunskega sistema moramo poleg primerne prehrane skrbeti za zadostno količino jodidov, cinka in D vitamina. To pomeni, da moramo zaužiti dovolj ogljikovih hidratov in kvalitetnih rastlinskih maščob ter poskrbeti za pravilno delovanje našega največjega in najtežjega organa v telesu – kože, ki jo je treba v zmernih količinah redno izpostavljati sončni svetlobi in pri tem nikakor uporabljati t. i. zaščitnih krem z zaščitnimi faktorji. Najprej koži preprečimo, da bi lahko proizvajala zadostne količine D vitamina, čez nekaj mesecev pa se čudimo, da ga primanjkuje. Vprašajmo se, ali nismo česa spregledali! Če ne bomo uporabljali zdrave kmečke pameti – logike, smo obsojeni na marketinške manipulacije.

»Ljudi, ki ne zmorejo dihati s svojimi pljuči, priklopijo na ventilator, ljudi, ki ne zmorejo misliti s svojo glavo, priklopijo na televizor.«
  • Kdaj in kako, menite, se bo končala zgodba s korono? Kako nevaren je virus in kaj bi svetovali ljudem – naj se cepijo ali ne?

Korona »story« se bo končala, ko bodo politiki (in to ne naši) tako odločili. Takrat se bodo tudi PCR testi delali tako, da bo rezultat merodajen. Pri 40–45 ciklih to ni. To nam govorijo avtorji in največji strokovnjaki, večina ljudi pa še vedno nič. Tudi prav, odločitev je njihova. Tukaj bi želel povedati misel, ki sem jo zasledil nedavno: ljudi, ki ne zmorejo dihati s svojimi pljuči, priklopijo na ventilator, ljudi, ki ne zmorejo misliti s svojo glavo, priklopijo na televizor. Ko so me novinarji vprašali, ali se bom cepil proti koronavirusu, sem jim odgovoril, da se bom odločil čez sedem let. Toliko časa bom opazoval stranske učinke cepiva. Do takrat cepivo zame osebno ni primerno. In če bosta v tem času proizvajalec ali država prevzela odgovornost za terapijo, ki jo sama zahtevata ali pogojujeta, bo moja odločitev lažja.

 

Članek je bil objavljen v 1. številki Revije 5D!

 

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE