Intervjuji

IGOR ĐUKANOVIČ: “Ljudje vedno najdemo moralna opravičila za svoja dejanja, že od sužnjelastništva dalje!”

Igor Đukanović, kmalu bo dopolnil 50 let. Prvih enajst let svojega življenja je preživel v Banjaluki. Ko sta se starša razšla, ga je mama, s sestro vred, pripeljala v Slovenijo, v Maribor. Po izobrazbi in po svetovnonazorskem prepričanju je matematik, kar nekaj Mariborčanov in Štajercev pa ga pozna po tem, da je že dobri dve desetletji asistent za matematiko na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor. Kadar mu v življenju ‘ne gre’, zna zapravljati čas na Facebooku ali po spletu komentirati politiko, kadar pa mu ‘gre’, nima časa za hobije. Raziskovalno delo, kot pravi Igor, terja človeka celega. Vegan je zadnjih pet let.

  • Kdaj, kako in zakaj si ti postal vegetarijanec?

Pred slovensko osamosvojitvijo sem drugič v življenju slišal besedo ‘čefur’. Počutil sem se zelo ponižanega. Poskušal sem se »pomanjšati« – porabiti desetkrat manj resursov za svoj obstoj in še zlasti ne onesnaževati našega planeta. Da bi nehal zapravljati čas za tarok, sem se po Rugljevi metodi odločil odvaditi alkohola. Redno sem tekel in praktično čez noč opustil rdeče in belo meso. Takrat smo temu rekli, da sem postal vegetarijanec. To je bila najboljša odločitev in največji uspeh mojega življenja.  Upam, da me ne bo uspaval in bom na tej poti zmogel še kakšno stopničko.

  • Vegetarijanec. Kdaj, kako in zakaj vegan?

Po opustitvi mesa sem se naslanjal na makrobiotiko in postopoma opuščal tudi ribe. Pozneje sem se vrnil k jogi, skozi katero sem tudi sicer prvič slišal za vegetarijanstvo. Čeprav meni osebno največ pomeni rešitev našega planeta, moram priznati, da sem vedno imel srečo in bil obkrožen z etičnimi vegetarijanci – med drugimi tudi mojo mamo, pripadnico majhne prakrščanske skupnosti, ki gleda in spoštuje božjo zapoved »ne ubijaj« v celoti. Le etični vegetarijanci, vegani in presnojedci so mi bili v oporo na tej poti. A kadar hvalim vege ideje v javnosti, poudarjam ugoden vpliv na zdravje.

“Kmalu za tem sva s teto v Šempetru v Savinjski dolini obiskala majhno družinsko kurjo farmo. Prišla sva ravno na ‘likof’, ko so imeli en dan stare piščance že presortirane … Ja, takrat sem se prepričal, da vse drži. Industrijska učinkovitost je res psihopatsko pohabila našo civilizacijo.”
  • Se ti je kakšen dogodek nasilja nad živalico še posebej vtisnil v spomin?

Kot predšolski fantek sem pojedel zelo veliko mesa in praktično cele zime preležal bolan. Poletja smo preživljali na vasi pri očetovi sestri, ki nam je vsako jutro s sekiro ubila kuro. Kura je brez glave še nekaj časa tekala po dvorišču, a meni je kljub temu uspelo meso etično opravičiti. Pravil sem, da je pojedena kura postala del najbolj pametne živali na Zemlji. Ljudje vedno najdemo moralna opravičila za svoja dejanja, že od sužnjelastništva dalje.

  • Verjameš v karmo?

Ko smo se preselili v Slovenijo, sem moral veliko delati na zemlji. Redil sem svinjo z namenom, da jo bomo pojedli, a kolin vseeno nisem mogel gledati. Spomnim se, da si je mesar vzel jetrca in za spominek izrezal svinji maternico. Spomnim se tudi, da je mesarjeva sestra kakšno leto za tem umrla zaradi zlorabe ljubosumja, antibiotikov in alkohola ter za seboj pustila dva predšolska otroka. Kar počnemo živalim, se nam na neke čudne težko pojasnljive načine vrača nazaj.

  • Kdaj si postal sočuten do živali?

Ko sva se z mamo preselila v mesto, se nama je – najbrž zaradi vegetarijanstva – že povečala empatija do živali. Nekoč so fantje pred blokom s kamni poskušali ubiti podgano. Pritekel sem pred blok in jih prepričeval, da ne.

S hčero.
  • Torej, vse se ti nekako dogaja v valovih?

Drži, da sem napredoval v valovih. Najprej sem se ribam in jajcem že skoraj odpovedal, nato pa spet zelo povečal. In podobno pri vsakem nadaljnjem koraku. A nekako se mi zdi, da so vsi vegetarijanci, ki sem jih spoznal, dolgoročno postopoma postajali vse bolj striktni. Besedno zvezo ‘striktni vegetarijanec’ imam še danes veliko raje kot ‘vegan’, saj implicira strogost do sebe in ne militantne drže do drugih, značilne za tiste, ki bi najraje termin ‘vegan’ rezervirali samo za sebe.

  • Kako si spoznal grozodejstva v jajčni industriji?

Že v tem tisočletju sem nekoč bil besen na svojo mamo in tudi na njeno versko skupnost, saj so začeli razširjati ‘dezinformacije’, da pri množični reji kur nesnic po enem dnevu novoizvaljene piščance sortirajo in tiste nekoristnega spola (fantke, ker ne nosijo jajc) zmečejo kar v vrečo ter še žive kruto zmeljejo. Cilj pojesti manj jajc se mi je zdel zveličaven, edini pravilen, takšna promocija z lažmi pa kvečjemu kontra produktivna. Kako bolan um si lahko izmisli takšno bedarijo?

  • Si kdaj uvidel, se sam prepričal, da to drži?

Sam sem takrat jajca jedel le občasno, recimo v kakšni sladici. Na primer, ko se je rezala rojstnodnevna torta, sem želel biti del tega, pač ob tem ‘obredu’ nekako povezan z drugimi. Kmalu za tem sva s teto v Šempetru v Savinjski dolini obiskala majhno družinsko kurjo farmo. Prišla sva ravno na ‘likof’, ko so imeli en dan stare piščance že presortirane … Ja, takrat sem se prepričal, da vse drži. Industrijska učinkovitost je res psihopatsko pohabila našo civilizacijo.

“Redno sem tekel in praktično čez noč opustil rdeče in belo meso. Takrat smo temu rekli, da sem postal vegetarijanec. To je bila najboljša odločitev in največji uspeh mojega življenja.”
  • Je bil preskok težak, čemu se je bilo najtežje odreči? Mesu?

Mesu se niti ni bilo težko odreči, ribe in lignje pa sem itak jedel samo zaradi prepričanja, da potrebujem te beljakovine. Kmalu sem sam sebi začel kuhati striktno vegansko, a v službi pojedel ogromno sirovega bureka, v pizzerijah pa naročal ‘margerito’. V obeh primerih sem to jedel zaradi potrebe oz. želje po hranjenju za isto mizo s prijetnimi ljudmi. Tudi čokoladi (da, Milki) se je bilo težko odreči, a še neprimerno težje se je bilo odreči kakšni rojstnodnevni druščini …

  • Kako so tvoje veganstvo sprejeli tvoji domači, kako je s tem v družini?

Z mamo sva si bila na tej poti kar vzajemno v oporo. Zadnji korak – veganstvo je njej uspel nekaj let prej kot meni. Tudi ata je že dolgo vegetarijanec, zadnje leto pa tudi vegan. A najbolj sem ponosen na svojo 14-letno hčerko. Zelo me boli, da se z njeno mamo nisem uspel dogovoriti, da bi bila vegetarijanka od rojstva.

  • Kaj se je zgodilo/dogajalo?

Na hčerko nikoli nisem pritiskal. Njena mama je vegetarijanka, tako da je hči meso nazadnje jedla le še v šoli. Ponavadi ga je pustila na krožniku. Lani je – po dolgih mesecih obotavljanja in notranjih bojev – sama stopila do kuharic in se dogovorila za vegetarijanski meni. Vprašala me je, ali menim, da bo kdaj veganka. Ne menim, vem. Najbolj ponosen ata na svetu!

Z muco.
  • Kako se je na tvoje veganstvo odzvala okolica, prijatelji?

Svojih idej nikoli nisem vsiljeval drugim in tako sem bil vedno odlično sprejet. Pravzaprav so me drugi sami spraševali o moji ‘dieti’. Nekateri so veliko pozneje samostojno postali vegetarijanci ali celo vegani. Nekateri tudi ostali.

  • Torej si bil le svetel zgled …

No, včasih sem koga od bližnjih vendarle malo ‘masiral’, a se to izkaže za kontraproduktivno. Ogromno zapravljenega časa in energije, a zanemarljiv učinek. Tisti, ki medtem samo poslušajo dolge debate in neskončna ponavljanja razlag, ne da bi bila namenjena njim, sočasno naredijo neprimerno večje korake.

  • Torej te ni nihče nikoli gledal postrani … Lepo!

No, lažem, da me nikoli nihče ni gledal postrani. Lani sem bil šokiran, ko se je takratna očetova prijateljica začela spravljati na mene zaradi mojega »ekstremnega« presnojedstva. Na koncu se je izkazalo, da ni problem v mojem »nezdravem veganstvu« pač sta z očetom konec svoje zveze izprojicirala v konflikt z menoj. Kadarkoli vas kdo ponižuje zaradi vegetarijanstva, vedite, da to nima prav nobene zveze z vami. Oseba ima resne probleme sama s seboj!

“Spomnim se tudi, da je mesarjeva sestra kakšno leto za tem umrla zaradi zlorabe ljubosumja, antibiotikov in alkohola ter za seboj pustila dva predšolska otroka. Kar počnemo živalim, se nam na neke čudne težko pojasnljive načine vrača nazaj.”
  • Ti je veganstvo prineslo kakšne koristi?

V srednji šoli sem bil pri telovadbi ocenjen z manj uspešno. Zaradi vrste antibiotikov, ki jih dojenčkom več ne dajejo, sem imel zobe rumene kot kakšen dolgoleten strasten kadilec. V vojski sem izgubil še lase. Ob opustitvi mesa sem začel trenirati tek, skupaj s poznejšo državno prvakinjo. Bil sem hitrejši od nje, kar za moškega ni ravno profesionalen rezultat, a je blizu temu.

  • Še kaj konkretnega?

Baje se kirurgi bojijo vegetarijancev, ker imamo mehkejše mišice in nimajo izkušenj, kako dozirati zdravila od anestezije dalje. Tako sem – malo zaradi operacije, bolj zaradi ekstremnega stresa – ‘fasal’ strdek. Na pretežno presni veganski hrani se je zdravnik čudil, ko se je na ultrazvoku strdek počasi, a vendarle kar brez zdravil, začel umikati …

  • Če bi ti zdravnik rekel, da za zdravje nujno moraš jesti meso, mleko in/ali jajca, kako bi reagiral, bi jedel?

Vem, da bi se vrnil. Že večkrat sem. Še kot vegetarijanec sem bil slabokrven. Zdravnica me je uspela prepričati, da spet začnem redno jesti jajca. Omemba krvavic je seveda izzvenela v prazno. A hitro sem se pozdravil in kmalu spet začel opuščati jajca. Podobno je bilo z ‘izletom’ v presno veganstvo, ki se mi nikoli ni povsem posrečilo. V veliki meri sem se vrnil nazaj na kuhano. Vegansko, seveda. A v naslednjem valu mi bo uspelo. Težava je, da več nimam opore etičnih presnojedcev … ker so praktično vsi etični vidiki zajeti že v vegetarijanstvu, vse ostalo so samo še finese.

Med študenti.
  • Katero jed najraje pripraviš?

Sam si najraje prerežem krompir na polovice in jih pečem v pečici na najvišji temperaturi. Pečene olupim in jih pretlačim v pire z lanenimi in podobnimi semeni, papriko, korenčkom oz. drugo zelenjavo, ki jo imam pri roki. S hčerko najraje delava pizzo ali pa kar na hitro špagete. Sicer pa prihaja poletje. Spet me bodo klicali Lubenica. Res ne vem, zakaj. 😉 A sanjam morje in zrele fige, namesto kosil in večerij.

  • Kako izgleda tvoj dela prost dan?

V soboto je treba zgodaj vstati, da iz hladilnika vzamem pol lubenice. Medtem, ko se lubenica greje, lahko odspim še eno ‘kitico’. Nato grem v napad. Če malo preveč pojem, moram v posteljo za pet minut. Zdaj že imam pravo mero. Prejšnja leta se mi je dogajalo, da sem zaradi pretiravanja obležal tudi po četrt ure. Od sadja zna pošteno boleti trebuh. A ostra bolečina hitro mine in človek postane spet lačen. Takrat je na vrsti druga runda lubenice. Če hčerke ni pri meni, se ta zgodba lahko ponavlja do večera. V odmorih pa še kaj postorim po stanovanju ali na računalniku.

“Tako sem – malo zaradi operacije, bolj zaradi ekstremnega stresa – ‘fasal’ strdek. Na pretežno presni veganski hrani se je zdravnik čudil, ko se je na ultrazvoku strdek počasi, a vendarle kar brez zdravil, začel umikati …”
  • Kaj naročiš v lokalu, kje na meniju nimajo veganske hrane?

V hribih, recimo, si vedno naročim gobovo juho z ajdovimi žganci. Že ničkolikokrat pa sem nato tekel za natakarico in jo prosil, da bi samo žgance, brez ocvirkov. Sicer pa ne kompliciram. Naročim pizzo brez sira ali karkoli, samo da je vegansko.  A ni mi problem tudi kar na klopci v parku, namesto v restavraciji, pojesti nekaj sadja.

  • Imam občutek, da si vegan predvsem zato, ker ti je veganski način prehranjevanja enostavno najbolj enostaven …

Ko sem se pred nekaj leti trudil za ‘fully raw’, sem mimogrede brez težav postal popolnoma strikten vegetarijanec. Zdaj ostajam vegan, ker je pač tako zelo enostavno. Ne predstavlja nikakršnega napora. Medtem, ko mi nabavljanje ustreznega sadja še predstavlja problem, pa res ne vidim, kaj bi me lahko oviralo pri veganstvu … Ne v dandanašnjih restavracijah, celo niti med prijatelji in še najmanj doma.

Počitek v naravi.
  • Kaj meniš o veganstvu pri otrocih?

Pred nekaj leti nas je neka diplomantka vabila, da se vegani vrnemo nazaj v vegetarijanstvo in ji tako pomagamo v znanstvenem eksperimentu odkriti ustrezne markerje v krvi. Čeprav se je vsem ostalim obračal trebuh, bi sam v takšnem eksperimentu brez pomislekov sodeloval. Ta bi znanstvenikom omogočal, da kar na osnovi teh markerjev ugotovijo, kdo je vegan in tako bolj zanesljivo znanstveno potrdijo, da je veganska dieta ustrezna tudi za otroke.

  • Ali drugače?

Ni moralno zlorabljati živali, a tudi eksperimentirati na otrocih ne. Odrasli moramo na vse načine pomagati dokazati, da je ta dieta ustrezna za njeno lažjo promocijo med milijoni otrok in tudi med odraslimi vsejedi.

  • Imaš kakšno domačo živalico?

Domače živalice zavračam kot neželeno odgovornost. A imam muco ‘rešenko’. Zjutraj gre z menoj v kopalnico in skoči v kad, da še njej odprem vodo. Čeprav še tako tanek curek, da je le tekoča voda. Z veseljem jo pije, uživa pa tudi, ko ji teče po glavi. A kadar vidi, da imam priboljšek v rokah, je v momentu groze že na mojih ramenih in tam prede ‘sto na uro’. Včasih pa mi na hrbet skoči kar tako, in se potem malo sprehajava po stanovanju … Če je noč, da ne motiva sosedov, greva tako na sprehod tudi v klet.

“Na koncu se je izkazalo, da ni problem v mojem »nezdravem veganstvu« pač sta z očetom konec svoje zveze izprojicirala v konflikt z menoj. Kadarkoli vas kdo ponižuje zaradi vegetarijanstva, vedite, da to nima prav nobene zveze z vami. Oseba ima resne probleme sama s seboj!”
  • Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti, kakšno bi bilo tvoje idealno življenje?

V daljni prihodnosti, že v penziji, se vidim v butani hiški na deželi. Imel bom ravno prav velik sadovnjak z raznovrstnim sadjem. Primorci bodo samo zame dostavili še pol tone domačih kakijev, čez poletje pa mi bodo – kar iz Mercatorja – na dom sproti dostavljali lubenice. Imel bom še toplo gredo za solato in hiter internet. Verjetno bom tako lahko v polnosti izživel svojo strast do programiranja računalnikov.

  • Koga bi ti predlagal za naslednjega intervjuvanca?

Matjaža Kovšeta, ki me je veliko naučil o presnojedstvu.

Z najljubšim sadežem.
  • Kaj želiš sporočiti ljudem?

Bodite prijazni.

Povezave:

 

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE