Duša stare Evrope: Izkušnja popolne povezanosti, ki jo človeštvo krvavo potrebuje

Adrian Predrag Kezele je izredno ploden in aktiven hrvaški avtor, ki je izdal že več kot štirideset knjig. Je ustanovitelj Duhovne akademije, v okviru katere poučuje integralno meditacijo, vodi triletni študij indijske astrologije džjotiš, ljudi uvaja v duhovni ples neodance, pripravlja različne seminarje in delavnice. V prejšnji številki smo predstavili njegovo knjigo Vrnitev Boginje, tokrat pa se posvečamo njenemu nadaljevanju, knjigi Duša stare Evrope, ki lepo zaokroži temeljno in nadvse svetlo sporočilo, ki ga zastavi že prva knjiga.

Knjiga Duša stare Evrope je izšla leta 2003, pri nas leta 2019 pri založbi Chiara. Lahko jo beremo kot nadaljevanje Vrnitve Boginje, lahko pa tudi samostojno. A najbolj celovit vpogled in razumevanje zgodbe bomo dosegli, če bomo prej prebrali prvo knjigo.

Duša stare Evrope je enako kot Vrnitev Boginje navdihujoča zgodba, duhovni, zgodovinski in ljubezenski roman, ki lahko v nas, če smo le dovolj odprti, prebudi davno zakopane spomine na drugačno življenje, življenje “kot v raju”. K branju morebiti lahko pritegne še malce bolj kot prva knjiga, ker ima celo določene elemente kriminalke, česar za Vrnitev Boginje ne moremo reči. V njej spremljamo razburljivo potovanje glavnih junakov Danijela – Dana in Zarje, ki ju veže nesmrtna ljubezen in ki smo ju v prejšnji knjigi spremljali vsakega v svojem času: Dana v sedanjem, na začetku 21. stoletja, Zarjo pa v davnem obdobju neolitika, pred 6000 leti. Sedaj se njuni časovnici združita. Izvemo, da ne le Dan, ampak tudi Zarja živi v tem času, da sta se oba reinkarnirala na Zemlji istočasno, da bi se po dolgih šestih tisočletjih ločenosti ponovno združila. Spomnila sta se preteklosti in svoje ljubezni, in zdaj se iščeta. Njuna naloga je, da se najdeta in svojo ljubezen kot prebujena človeka podarita svetu in drugim ljudem, da se še oni prebudijo – in spoznajo, da ni druge strani. Je le ta, svetla, s svojimi sencami.

Poleg Dana in Zarje so tu še drugi junaki, od katerih večino že poznamo iz prve knjige, iz davnega časa neolitika, zdaj pa so njihove duše tukaj v drugih telesih in se spominjajo. Spomini na preteklo življenje v času, ko je bilo vse drugače, se jim najpogosteje pojavljajo v sanjah. Včasih je dovolj stik z drugim človekom (ki se spominja in ki prav tako prihaja “od tam”) ali dogodek, povezan z njim, da se duša spomni preteklosti in svoje vloge v njej. Na začetku pripovedi spremljamo Dana in njegovega prijatelja Vedrana, ki se iz Zagreba po navodilu Danove pratete Arine – v času neolitika Ume – odpravita na pot. Danova naloga je, da poišče Zarjo, Uma (ki je bila v času neolitika Zarjina babica) pa je že pred njima odšla “v izvidnico” in ju obvešča ter usmerja. Zarja se takrat mudi na Madžarskem, vendar Uma tega še ne ve. Danijel se skupaj s prijateljem poln pričakovanja odpravi na pot, ki jo je tako dolgo čakal, vendar se z Vedranom kmalu ločita: prijatelja ugrabi skupina tujcev, ki ga odpelje v Konjo v Turčiji. Tudi nepovabljene oči in ušesa namreč že sumijo, da se dogaja nekaj, kar ogroža ustaljeni “red” tega sveta, in na višji ravni se kuje zarota proti mladima ljubimcema. Kljub temu pa se ugrabljenemu Vedranu ne zgodi nič slabega, tujci so z njim prijazni, on pa se celo zaljubi v eno od njih – nečakinjo vodje skupine, Aylo.

Tudi Uma se takrat nahaja v Konji, skupaj s prijateljem Janoszem Molevyjem, katoliškim duhovnikom, ki ga mučijo moraste sanje. Spominja se svoje daljne preteklosti, a njegovi spomini so vse prej kot prijetni. Skupaj z Umo si gresta ogledat nastop Plesalke, ki potuje po Evropi in ljudi navdušuje s svojim izjemnim plesom, ki v njih prebuja stare, davno pozabljene spomine. Janosz Molevy je od svojega nadrejenega, očeta Novaka, dobil naročilo, naj spremlja vsak korak čudne stare ženske, Arine (Ume), in mu poroča o vsem, kar se bo nenavadnega zgodilo. Katoliška cerkev je namreč slišala govorice o novi “prerokinji”, ki naj bi oznanjala neko novo vero, zaradi česar se cerkev čuti ogroženo in želi v kali zatreti vse, kar bi lahko ogrozilo njen obstoj in temelje njenega sveta, pri tem pa – kot ponavadi – ne izbira sredstev. Zato ne preseneča, da ob koncu zgodbe pobere svoj krvavi davek.

Kdo je Plesalka, ki jo spremljata Uma in Janosz, številni ljudje pa ob gledanju njenega plesa doživljajo katarzo? Sumimo, da bi lahko bila Zarja, “prerokinja”, kot jo imenujejo pripadniki cerkve, vendar nedvoumnih odgovorov ne dobimo takoj. Nasploh je zgodba precej zapletena, dogaja se na različnih koncih Evrope in v njej nastopajo številni junaki, ki niso le tukaj in zdaj, temveč se spominjajo svojih preteklih življenj v času, ko je svet še živel po načelih Boginje.

Po mnogih dogajanjih, prepletanjih, povezovanjih in spominjanjih na koncu napoči tisti usodni, veličastni trenutek, ki ga skupaj z Danom in Zarjo tako nestrpno pričakujemo skozi celotno pripoved. Ljubimca, ki sta bila ločena celih 6000 let, se končno ponovno srečata. Pot na vrh planote Karfi na Kreti, kraja njunega srečanja, je za oba dolga, naporna in posuta z ovirami, saj imata oba zasledovalce, ki skušajo preprečiti njuno snidenje. A neizmerna moč ljubezni je na njuni strani. Ko se naposled srečata, se zgodi nekaj izjemnega: postaneta ena duša v dveh telesih. Vsak od njiju začne doživljati svet skozi čutila drugega. Podarjena jima je izkušnja celovite povezanosti, popolne enosti, kar omogoča izkušanje radosti tako njima kot tudi drugim ljudem. In, kar je najboljše: njun primer potegne za sabo še druge. Duša stare Evrope, blaženega časa, ko so ljudje živeli v popolnem sozvočju s samimi sabo in z Boginjo, se tako lahko ponovno rodi – kot izkušnja popolne povezanosti, prepletenosti in sodelovanja. Brez tega človeštvo ne more doseči prepotrebnega očiščenja in vrnitve v raj, v katerem je nekoč živelo in mu pripada.

Odlični Adrian P. Kezele nam tudi s to knjigo pokaže pot v svetlobo in nas spomni, kako do miru, sodelovanja, povezovanja, jasnosti in bistva našega bitja. Svetloba je tukaj in zdaj, na tem svetu, in ne na nekih oddaljenih zvezdah ali v imaginarnih nebesih, kamor naj bi šli po smrti. Čas za spremembe, priložnost za (ponovno) življenje v raju je tukaj in zdaj. Samo in izključno od nas je odvisno, ali bomo končno prekinili svoj pogubni, večtisočletni padec v temo in se obrnili k svetlobi. Čas je.

V rubriki Knjižni kotiček predstavljamo knjige, ki so pritegnile našo pozornost in se nam zdijo vredne branja. Kot vemo, nam lahko knjige marsikdaj povsem spremenijo življenje, ga tudi obrnejo na glavo, srečanje s pravo knjigo v pravem trenutku pa nam ga morda lahko celo reši. V Knjižnem kotičku se bomo posvečali knjigam vseh vrst in žanrov: najsi bodo romani in drugo leposlovje, stvarna literatura, priročniki za osebno rast ali pa otroške pravljice, bistveno je, da imajo tisto “nekaj”, kar nagovarja globine naše notranjosti, razbija staro, utečeno in preživeto, ter nas sili k spremembam na bolje – v zasebnem življenju in širše. Je tudi vas kakšna knjiga navdušila, prevzela, vam spremenila življenje? Pišite nam in predstavili jo bomo v rubriki Knjižni kotiček!