Anne Marie van Blijenburgh: “Nenadoma sem se zavedela, da sem gledala, kako so ubili otroka.”

Pričevanja žrtev in očividcev satanističnih ritualov žrtvovanja otrok | V seriji člankov na temo satanističnih ritualov žrtvovanja otrok bomo predstavili ljudi, ki so morali skozi pekel, kakršnega si večina normalnih ljudi ne zmore niti predstavljati – in to že kot otroci. Ti ljudje so se izpostavili in glasno spregovorili o svojih izkušnjah, pri čemer so imenovali storilce. To so storili tudi v imenu preštevilnih drugih žrtev, ki so bile zlorabljane in mučene kot otroci, pa si v odrasli dobi o tem niso upale spregovoriti. Podatke o teh nadčloveško pogumnih ljudeh, njihova pričevanja, zapise in videoposnetke je moč najti na internetu.

Piše: Sara Zupan

2. DEL: ANNE MARIE VAN BLIJENBURGH

Na spletni strani Flow of Wisdom je bil 30. 11. 2014 objavljen članek avtorja Seana Anthonyja. Pravzaprav gre za prvoosebno pripoved Nizozemke Anne Marie van Blijenburgh, v kateri opisuje svoje grozljive izkušnje. Štiriindvajset let je bila poročena s Keesom van Korlaarom, ki je skupaj s svojimi tremi brati leta 1960 formiral kriminalno organizacijo “Octopus Syndicate” (Hobotničin sindikat). Po ukazih nizozemske kraljice Beatrix so organizirali mučenja, posilstva in umore otrok v javnem okolju. To so izvajali preko mladinskih centrov na Nizozemskem.

Sporočili so jim, da iščejo otroke, ki bi delali na dvoru za kraljico, za določeno obdobje. Centre je to veselilo, kraljico Beatrix so imeli za dobro in družabno osebo in z veseljem so datoteke določenih otrok predali kriminalcem, ne da bi vedeli, kdo v resnici so. Če so se hoteli prepričati o resničnosti njihovih besed, so jim dali ime in telefonsko številko visokega uradnika na dvoru kraljice, ki je potrdil, da res iščejo otroke za delo na nizozemskem dvoru.

Na vsakem obisku so prejeli datoteke približno treh otrok. Od teh so izbrali enega, tistega, ki ni imel družine niti sorodnikov. Centru so povedali, katerega želijo, in center je dal otroku oblačila ter ga z vlakom poslal v Zwolle. Tam so zločinci pobrali otroka na postaji in ga odpeljali v stavbo, ki je bila opremljena kot hotel, vendar to ni bila. Otroka so položili na mizo in mu dali pijačo, s katero so ga omamili. Zraven “hotela” je bila še ena stavba, v kateri so imeli svoje “predstave”. Tam so se ljudje, ki so prišli gledat, usedli, in v določenem trenutku so kriminalci prinesli otroka. Nato so ga mučili, posilili in brutalno umorili pred očmi gledalcev.

Občinstvo je bilo zbrano okrog princa Johanna Frisoja, drugega sina kraljice Beatrix. Anne Marie je o njem slišala, da je precej nor, da ima nezdravo zanimanje za majhne otroke in da je vsak dan njegovega življenja z njim psihiater Guus Pareau Dumont. Kraljica Beatrix naj bi plačala te umore, izvedli pa so jih zločinci, ki so naročili princu, naj povabi svoje sorodnike in prijatelje, tako da je bila hiša polna zelo pomembnih ljudi Nizozemske. To so bili ministri, visoki uradniki in najrazličnejši drugi ljudje, ki so jih kriminalci fotografirali, da so jih potem lahko izsiljevali in se okoristili. Med ljudmi, ki so bili tam, je Anne Marie prepoznala tudi Georga Sorosa. Vsakič, ko je bila pripeljana tja, je bilo tam okoli petdeset ljudi. Sama je bila tam trikrat, vsakič je videla, kako so ubili otroka, dvakrat dečka in enkrat deklico. Predvideva, da so bili otroci z Nizozemske in da so prišli tja preko mladinskih centrov.

V letih 2005 in 2006 je prosila novinarja pri časopisu De Telegraff, da bi zadevo raziskal in objavil v časopisu poročilo o teh dogodkih. Novinar ji je povedal, da je preveril njeno zgodbo z vsemi mladinskimi centri na Nizozemskem. Govoril je z zaposlenimi na centrih, ki so datoteke otrok predali zločincem in verjeli, da se bodo otroci, ki so odpotovali z vlakom, potegovali za delo na dvoru kraljice Beatrix. Nekateri od teh ljudi so novinarju povedali, da sumijo, da je kraljica tiste otroke pojedla. Potem ko so jih poslali v Zwolle, namreč niso nikoli več videli teh otrok niti slišali zanje. Bilo je, kot bi se vdrli v zemljo.

Van Blijenburghova je izvedela, kaj se je zgodilo z otroki, ki so umrli. Njihove ostanke so najprej vrgli v hladilni zabojnik za stavbo, v kateri so bili umorjeni. Kasneje, po določenih opravilih, je bil zabojnik prepeljan v Belgijo, kjer so imeli kos zemljišča, na katerem so ostanke otrok vrgli v luknjo.

Na Nizozemskem v zvezi s to zadevo ni dobila nikakršne pomoči. Govorila je z vsakim policistom in pravnikom, ki ga je lahko našla, govorila je z Interpolom, bila je tudi na sodišču in poskušala dobiti tožilca, ki bi preiskal zadevo. A sodišče ji je sporočilo, da to ni njen problem, temveč problem družbe, in ni hotelo dati ukaza tožilcu, da bi začel preiskovati. Poskusila je dobesedno vse. Po njenem mnenju je bila zadeva ustavljena zato, ker sta vanjo vpletena kraljica Beatrix in nizozemski dvor. Vedno, ko hoče kdo to stvar raziskati, ga udarijo po prstih, češ, ne vtikaj se v to, ker kraljica Beatrix tega noče.

Anne Marie van Blijenburgh je zaradi tega zelo jezna. “Če človek vidi to, kar sem videla jaz, ostane z njim za vedno,” pravi. Ne more kar pozabiti na to, ker so to najbolj krute stvari, ki si jih človek lahko predstavlja. Je preprosto grozljivo. “Nekoč me je mož zadrogiral in me nato peljal tja, da sem prisostvovala. Potem me je peljal nazaj domov, sto kilometrov stran. Med vožnjo sem prišla k sebi in se nenadoma zavedela, da sem gledala, kako so ubili otroka.

Bruhnila sem v jok. Moj mož, ki je vozil, je položil roko name in rekel: “Ne sekiraj se, to so otroci iz ničvrednih družin, sirote so, samo smeti, ni važno, če so ubiti.” Ne morem opisati, kako grozljivo je to. Grozljivo je, da so vsi tisti ljudje samo sedeli tam in gledali in niso storili ničesar.”

Njen mož je še vedno živ in še vedno ubija ljudi, pove. V desetih letih (od leta 2004 do 2014, ko je bil omenjeni članek napisan) so ubili mnogo ljudi. Po njenih besedah jih umorijo kakih deset ali dvajset na leto, najbrž tudi več. Policiji je pokazala štiri kraje na Nizozemskem, ki jih uporabljajo kot pokopališča za ljudi, ki so jih umorili. Nikoli se ni nobeden od policistov potrudil, da bi si te kraje vsaj ogledal.

(Vir)

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE