ALEŠA MURŠEC: “Pot v veganstvo je bila pri meni kar en dolg in naporen proces. Še vedno je borba.”

Aleša Muršec je 39-letna Mariborčanka. Osem let je delala v trgovini za male živali, kjer je dala odpoved, med drugim tudi zaradi etičnih načel. Zdaj se je odločila za lastno pot in sicer želi nuditi varstvo živali na domu. Živi na podeželju, da je bližje naravi. Uživa v opazovanju prostoživečih živali in skrbi za svoje živali. Skoraj desetletje je že aktivna na živalovarstveni sceni in edini logičen korak naprej se ji je zdel, da razširi svojo skrb s hišnih ljubljenčkov tudi na vse ostale živali. “To je moja dolžnost in to sem lahko storila le s spremembo prehranjevalnih navad”, pravi Aleša, ki se očitno še kako zaveda, da ne moreš imeti živali rad, po drugi strani pa jih jesti …

• Aleša, v kakšnem okolju si odraščala?

Starši so me vzgajali v ljubezni in spoštovanju do hišnih ljubljenčkov, o hlevskih živali pa niso kaj dosti razmišljali. Tako jih otroci tudi spoštovati nismo mogli. Živeli smo v mestu, med vikendi pa na vasi … svojih hlevskih živali nikoli nismo imeli. Moja prehrana je bila sestavljena skoraj iz 90% živalskih beljakovin. Zelenjave in sadja sploh marala nisem. Pot v veganstvo je bila zato pri meni kar en dolg in naporen proces. Še vedno je borba. Veganka sem v bistvu postala šele pred kratkim. Zame je to bolj nova stvar. Glavni razlog pa so seveda – moja etična načela.

• Aktivna si na živalovarstveni sceni …
  

Ja, dolgo sem prisotna na živalovarstveni sceni, zadnji dve leti sem v društvu AniMa – Animals Matter, kjer se ukvarjamo predvsem z urejanjem razmer ljubljenčkom, občasno pa tudi z reševanjem prijav glede rejnih živali v neprimernih pogojih. Žalostno je videti, kako malo pravic imajo živali, ki jih človeštvo imenuje – ‘klavne živali’. Praktično nobenih. In kako malo jim lahko s tovrstnim aktivizmom pomagamo. To je kot kapljica v morju. Ker imam rada vse živali, je bil edini logični korak, da se neham prehranjevat z živalskimi beljakovinami. Prav tako v moji garderobi že dolga leta ne najdete krzna, usnja, volne in drugih živalskih proizvodov, prav tako ne v kopalnici.

“Meni so vsi vegani vzorniki, in ljudje, ki jih od vseh najbolj spoštujem. Sploh vegane iz etičnih vzgibov. Spoštovala sem jih tudi, ko sem sama še jedla meso in jim želela biti podobna.”

• Torej veganka zaradi etike. Kako je potekal postopek ‘poveganjevanja’?
  

Drži, predvsem zaradi etike. Hrano živalskega izvora sem opuščala postopoma. Najprej meso. Seveda sem se kdaj pregrešila, konec koncev sem opuščala meni najljubšo hrano. Ni me sram povedat, da tiste noči pogosto nisem spala, če sem se prekršila. Slaba vest. Ni važno, če je bil samo majhen košček, tudi za ta košček je moral nekdo umreti. In ne prenesem, da zaradi mene umirajo nedolžni. Dodatna vzpodbuda so bili še razni dokumentarci in dejstva. Nisem oseba, ki bi si zatiskala oči, raje imam resnico, čeprav je ta zame lahko vedno znova enako boleča. Vsak dan doživim nekaj, kar me spomni na krivice, ki se dogajajo živalim. In to me vsak dan znova prepriča, da ne želim več biti del tega. Ne, absolutno ne želim več biti del tega.

• Še vedno se boriš, praviš, z veganstvom … Kaj te tako zelo muči, čemu se ne moreš odpovedati?

Ja, zame je, kot sem omenila, še vedno veganstvo – borba. Kar se mesa tiče, nič več. Človek se hitro navadi. Tudi sir ne. Nisem ga nikoli marala kaj preveč. Kdo bi si mislil, da bom kdaj v življenju pila črno kavo … Pa jo pijem, če nimam pri roki rastlinskega napitka. Brez težav! Največji problem zame sta čokolada in jajca. Jaz sem zelo sladkosneda, pa priznam, da je tista kava, glede na to, da nimam vedno pri roki veganske čokolade, malo bolj sladka.

• Kako starši gledajo na tvoje ‘nove’ prehranjevalne navade?

Mislim, da moji starši gledajo na moje prehranjevalne navade kot neko – nujno zlo. Malo so navajeni od sestre, ki je že dolga leta vegetarijanka, pa jim to moje ni bil takšen šok. Niso pa vegani, nihče. Oče je celo lovec, kar je druga skrajnost, in mama je mnenja, da če poješ majhen košček mesa, ne škodi nikomur. Za razna praznovanja se seveda delno prilagodijo, tako da lačna ne grem od mize.

“Upam, da sem komu za vzgled. Moja soseda je stara 83 let in je ugotovila, da je rastlinski napitek veliko okusnejši od mleka. Drugače pa se prekratek čas prehranjujem vegansko, da bi uspela koga prepričati.”

• Pa tvoja družina?

Moj partner je vsejed, vendar poje, kar pripravim in zaradi hrane ni prepirov. Hčerka je stara 7 let in je od svojih 2,5 let na lastno željo in iz etičnega stališča vegetarijanka. Bila je priča neljubemu dogodku, takrat se ji je to zamerilo. Tudi ona je veliko zaslužna za to, da sem se jaz odločila prehranjevati drugače. Materi ne sme biti vseeno, če jo otrok prepogosto opomni na napake, ha, ha. Včasih se tudi od svojih otrok kaj dobrega naučimo.

• Kako je reagirala okolica (prijatelji) na tvoje veganstvo (vegetarijanstvo)?

Moja okolica je to kar dobro sprejela. Kar si kdo na tiho misli, ne vem, a nekateri se zelo potrudijo zame, ko pridem na obisk. Za to sem jim zelo hvaležna. Večje težave sem imela v vrtcu zaradi hčerinega prehranjevanja in nerazumevanja vzgojiteljic. Pritisk je bil zanjo tako velik, da sem jo z muko vsako jutro spravila v vrtec in jo za noge vlekla izpod postelje. Mesa kljub vsemu ni jedla, seveda pa tudi ničesar, kar je bilo zraven tega mesa na krožniku. Tako je hodila domov lačna, jaz pa v vrtec jezna. Zdaj v šoli je boljše.

• Kako ste potem vse skupaj rešili?

Čeprav gre za podeželsko šolo, je učiteljica zelo razumevajoča. Pa vendar … težko je  gledati stisko otroka, ki je razpet med mnenjem nekaterih odraslih, ki naj bi jih spoštoval in se po njih zgledoval, medtem ko instinktivno čuti, da živali ne zaslužijo takšnega ravnanja, kot ga ti odrasli prakticirajo. Moja Zoja je razvila obrambni mehanizem. Ugotovila je, da je v družbi bolj spremenljivo, da si izbirčen in mesa ne maraš, kot pa da imaš živali preveč rad, da bi jim škodil. Na to stisko mojega otroka se navezuje tudi največji problem povezan z okolico, kar se tiče najinega prehranjevanja.

 

• Zagotovo si svetel zgled tako otroku, kot ostalim. Je kdo postal vegan zaradi tebe ali pa se vsaj zanimal za veganstvo?
  

Upam, da sem komu za vzgled. Moja soseda je stara 83 let in je ugotovila, da je rastlinski napitek veliko okusnejši od mleka. Drugače pa se prekratek čas prehranjujem vegansko, da bi uspela koga prepričati. Morda pa le nekoč. Srčno si želim, da bi prehrano spremenili moji starši in moj partner. Zelo težko je namreč razumeti, da je nekdo do takšnega resnega problema, ki vpliva na marsikaj in marsikoga, indiferenten.

• Od koga si se učila, imaš kakega vzornika med vegani?

Posebnega vzornika med vegani nimam. Meni so vsi vegani vzorniki, in ljudje, ki jih od vseh najbolj spoštujem. Sploh vegane iz etičnih vzgibov. Spoštovala sem jih tudi, ko sem sama še jedla meso in jim želela biti podobna. Vem, da se je moral marsikdo od njih marsičemu odreči zaradi moralnih vrednot in vem iz lastnih izkušenj, da to včasih ni lahko storiti. Prepričana sem, da je veganstvo edina prava pot. Vsa živa bitja imajo težnjo po življenju in ne vidim opravičljivega razloga, da jim odvzamemo tisto eno in edino, kar imajo in jim je pomembno. Življenje samo, namreč.

 

• Si sama kuhaš  hrano ali kupuješ že narejeno hrano?

Pred letom in pol smo se preselili na podeželje. V prvem planu je bil velik vrt, tako da si vso zelenjavo lahko pridelamo sami. Težje je pozimi, ko smo prisiljeni kupovati. Narejene hrane nikoli ne kupujem, vse kuhamo sami. Pogosto skuham kakšno omako v večjih količinah in zamrznem, pa ponudim s testeninami. Veliko uporabljamo tudi zelišča. Tudi kar se finančnega vidika tiče moram potrditi, da sedaj, ob takem načinu prehranjevanja, porabimo manj denarja. Meso je, če dobro pomislim, zelo draga hrana.

“Nisem oseba, ki bi si zatiskala oči, raje imam resnico, čeprav je ta zame lahko vedno znova enako boleča. Vsak dan doživim nekaj, kar me spomni na krivice, ki se dogajajo živalim. In to me vsak dan znova prepriča, da ne želim več biti del tega. Ne, absolutno ne želim več biti del tega.”

• Katero jed najraje pripraviš? Katera veganska jed ti je ‘top of the top’?

Meni je trenutno najboljša jed pečen krompir in velika skleda motovilca, radi pa imamo tudi špinačo s pire krompirjem, seveda pripravljeno na veganski način. Smo pa tudi veliki ljubitelji gob. V našem zmrzovalniku nikoli ne manjkajo. Gledam, da jemo raznovrstno in pestro hrano, da nam iz zdravstvenega stališča ničesar ne manjka.

• Lahko rečeš, da te veganstvo izpopolnjuje, da si z veganstvom dosegla smisel življenja in zakaj?

Mene veganstvo nedvomno izpopolnjuje. Poleg tega, da je moja vest pomirjena, sem zadovoljna, ker počnem nekaj koristnega tudi zase. Boljše se počutim in imam več enegije. Zdaj sem lahko vzor svoji hčeri jaz, tako kot bi moralo biti že od začetka.

• Obstaja možnost povratka med vegetarijance ali celo karnivorje? Zakaj ja oz zakaj ne?

O tem ne razmišljam. Enkrat se mi je že zgodilo in ne želim, da se po neumnosti ponovi. Je pa res, da sem danes bolj zrela in vem, kaj hočem. Med karnivorje … Dvomim. Strah me je samo in izključno jajc, ha, ha.

• Imaš kakšno domačo žival?

Seveda imam. Ko se je rodila Zoja, sem hotela, da odrašča v družbi živali in smo posvojili psičko Pio iz ciganskega naselja, majhno stravmatizirano bitje, ki se je balo svoje sence. Najboljše, kar sem lahko storila za svojega otroka, je bila posvojitev te psičke. Marsikaj je naučila njo in mene. Ker ‘ena ni nobena’, je prišla še Karamelca iz Bosne, trenutno pa nudimo začasni dom še eni zlorabljeni psički. Imamo še dve mački, ki sta bili najdeni v kartonski škatli, stari 2 tedna. Seveda sva ju z Zojo odhranili na stekleničko. Potem smo nudili dom dvema vranama, podganam, eksotičnim ptičkom, ježkom, … pa še in še. Nekaterih žal danes ni več med nami. Naše živali so vse ‘rešenke’. V prihodnosti bi rada posvojila še kakšnega konja ter ovce ali koze, vendar bom v kratkem začela nuditi varstvo psov na domu, pa bo moralo to še malo počakati.

“Moja prehrana je bila sestavljena skoraj iz 90% živalskih beljakovin. Zelenjave in sadja sploh marala nisem. Pot v veganstvo je bila zato pri meni kar en dolg in naporen proces. Še vedno je borba.”

• Kako gledaš na sterilizacijo/kastracijo?

Sem nedvomno zagovornica kastracij in sterilizacij. Tudi pri t.i. ‘rejnih’ živalih. Preveč hudega sem v svojem delovanju kot aktivistka videla, da bi mogla še kadarkoli v življenju zagovarjati karkoli drugega.

• Kakšen je tvoj življenjski moto?

Živi in pusti živeti. Tudi živalim.

• Kaj želiš sporočiti ljudem (bodisi vsejedcem, bodisi veganom)?

Predvsem bi se rada zahvalila veganom, da sem imela z njimi vedno super izkušnje in so tudi vedno bili pripravljeni priskočiti na pomoč, kadar se nisem znašla. Še vedno mi pomagajo. Prav tako sem hvaležna za vse veganske skupine na družabnih omrežjih, kjer dobim veliko koristnih nasvetov in receptov. Hvala za moralno podporo. Včasih, ko sem bila na tem, da me preizkušnja odnese, ko sem se počutila tako samo, sem se spomnila na vas, ki ste vzdržali in tako sem vzdržala tudi jaz. Hvala vam.