Revija 5D

Aleksander Jakopič: “Pedagogiko in pedagoge moramo povsem opustiti.”

V novi rubriki Aleksandrov kotiček nam bo Aleksander Jakopič, ambasador otroštva, ki se ukvarja s svetovanjem otrokom in staršem v stiski (obsežneje ste lahko brali v prejšnji številki), vsak mesec odgovoril na eno vprašanje na temo otroštva, našega odnosa do otrok, vzgoje, šolanja ipd. V tokratnem odgovoru pojasnjuje, zakaj niti posebne pedagogike, kot sta Montessori in waldorfska, niso otroku prijazne.

VPRAŠANJE: Zakaj niti Montessori in waldorfska pedagogika nista sprejemljivi, saj od nekdaj velja, da je Waldorfska šola zaradi drugačnega pristopa bolj sprejemljiva za otroke kot navadna?

Piše: Aleksander Jakopič

Odgovor je lahko zelo kratek. Ker sta zastareli. Kot je zastarel Bachov pristop pa pristop Blavatske, Steinerja … Pa to ne pomeni, da v ničemer nimajo prav ali da ti pogledi niso bili ustrezni in potrebni. Vsi ti pristopi izhajajo iz prejšnjih stoletij.

Druga zagonetka pa je beseda pedagogika. Pedagogika, kot jo poznamo danes, ne bi smela obstajati. Gre za metode poučevanja. Uresničen človek ve, da ne obstajajo metode, le volja. Metode te naučijo na Pedagoški fakulteti ali katerikoli akademiji s pedagoškim dodatkom, kar pomeni, da matematik, biolog, pisatelj ali telovadec lahko postaneš v štirih letih … Vsi vemo, da to ne drži, a pedagogom verjamemo, da so, za kar se izdajajo, da so.

Ko obstaja pedagogika, obstaja pra-črnomašniška logika: eden je zgoraj, vsi ostali spodaj. Črnomašniška zato, pravi Ivan Cankar, ker so t. i. kristjani edina religija, ki ima smrtno – črno mašo. Pedagogika zahteva ubogljivost, poslušnost, tišino in kar je še teh reči, ki ubijajo ustvarjalnost. Zato, še enkrat: pedagogiko in pedagoge moramo povsem opustiti.

Za pedagogiko se vedno skrivajo politika, cerkev, interes, nikoli pa ne služi potrebam in željam otroka.

Omenjena pristopa izhajata iz samostanov, kjer hočejo življenje videti lepše, kot se nam v resnici ponuja. Brez nasilja, pravijo temu. Zato mižijo, ko se bliska in grmi, čeprav ne pomaga. Pri obeh pristopih je črnomašniška vzgoja samoumevna in so črnomašniške vrednote nekaj, čemur se ne oporeka. Pa jih preletimo, preden gremo naprej. Otrok izhaja iz smrtnega greha! Kdor se dotika »tam spodaj«, greši! Že samo ti dve zapovedi lahko otroka ubijeta za celo življenje in ga pustita brezvoljnega, še preden je začel. Je ljubezen med dvema, ki ne zmoreta živeti narazen, še vedno GREH? Je samozadovoljevanje, v času, ko moramo sprejeti LGBTQ itd., še vedno GREH? Mar v psihologiji nismo prišli do spoznanj, ki te predstave negirajo in jih razpoznavajo kot smrtno nevarne?

A z otroki še naprej živimo, kot da smo v srednjem veku. Starši, ki nikoli niso hodili ne verjeli v cerkev, svoje otroke podijo k religioznemu pouku …

Oba pristopa torej temeljita na črnomašništvu, poleg tega pa si izmišljujeta trike, s katerimi bosta prelisičila otroka, da se bo učil, ne da bi se zavedal, da se uči. V večjo norost staršev še nikoli nihče ni prepričal. Danes jim uspeva, saj prvi pristop pri nas podpira svetovni prvak v poletih, drugega pa »ta dobre« t‘r‘šice iz ta starih vrtcev …

Pri obeh pristopih, kot pri Bachu, Steinerju in ostalih podobnih, imamo na eni strani bogu podobne prikazni – učitelje, in na drugi ovce – otroke. Zato so vsi ti pristopi zgrešeni.

Veliki mojstri psihologije danes in pred sto leti prepričujejo, da se z otrokom da drugače in da se da doseči veliko boljše rezultate, kot so nemi najstniki oz. zlovoljni maturantje.

To, kar negira vse te novodobne pedagogike, je ZAUPANJE. Nihče od njih ne premore zaupanja v otroka, medtem ko sodobni pogled na otroka temelji prav na tem.

Če bi otroka primerjali z računalnikom, moramo ugotoviti, da je oplojeno jajčece le strojna oprema, ki je brez programske opreme mrtva – neživa. Programska oprema je ta, ki osmisli in oživi strojno opremo.

Tako moramo doživljati otroka. Meso smo mu pomagali sestaviti, medtem ko je duha – programsko opremo prinesel s sabo. In s sabo jo je prinesel, ker bo udejanjil nekaj, kar še ni udejanjeno. Kot pravi Gibran: Vaši otroci niso vaši otroci … Oni so puščica, vi ste lok …

Otrok ni potrebno pedagogizirati, le skozi nosečnost, prve dni, prve tedne do treh let mu moramo posvetiti polno pozornost matere in očeta.

Če mu dovolimo, takoj ko se rodi, da pride sam do bradavice; če mu dovolimo, da se prehranjuje, ko mu mali organizem pove, da je lačen; če mu dovolimo, da bo sam šel na kahlico, shodil, spregovoril, mu bomo ponudili možnost, da razvije samo-kontrolo in bo postal, kot mu danes pravijo v razviti Evropi in Svetu, Samoreguliran otrok.

To je raziskoval Wilhelm Reich, pa so ga uničili, a njegova dognanja so ostala in držijo. Več si lahko prebereš v mojem prevodu: Otroci Prihodnosti.
Alexander S. Neill je na tem zaupanju v otroka zgradil Summerhill, ki te dni praznuje stoto obletnico uspešnega delovanja, pri nas pa temu ne znamo verjeti.
Samoreguliran otrok ne potrebuje bajk o bogu, ker spomin na Boga – Izhodišče nosi v sebi, kot zavezo z njim, da bo udejanjil vse obljubljeno.

Ko otrok v prvih petih letih spozna, da ga nihče ne sliši, da ničesar ne zmore po svoje, pedagogika, takšna ali drugačna, ne pomaga več.

Pravi pristop do otroka od prve ure rojstva naprej je naraven. Brez afekta, brez grimas, pačenja te ali one vrste iz tega ali onega razloga. Če se ob menjanju plenic ne bi tako navduševali, otrok leto kasneje ne bi kopal po blatu, prepričan, da se v njem skriva nekaj izjemnega, saj je previjalce spravljalo v tako radost …

Pravi pristop do otroka temelji na zaupanju, ki prepriča, da je otrok željan učenja, znanja … Le, kot pravi Pitakos, pravi trenutek moramo spoznati.

Na nas je torej, da se naučimo, kdaj in kako pristopiti do otroka, da bo enakopraven sogovornik in bo dogovorjeno v interesu obeh in v veselje obema. Takrat ne bomo več razmišljali o šolah, ampak predvsem o Prostoru, ki ga posvetimo otrokom, da lahko v miru odraščajo z vsemi dobrinami, ki jih prinašajo mir in uresničeni odrasli. V svojem ritmu, po svojem notranjem miru. Izginili bodo kriminalci, devianti vseh vrst, vojna pa bo le še mrzel spomin mrtve preteklosti.

Ampak, pozor! Otrokovo dušo privabimo s tem, kako se vedemo pred zanositvijo in med njo, po rojstvu pa jo kreiramo z odnosom, ki ga imamo s svojo partnerko/partnerjem, ne z njim. In ta odnos je poln le do tretjega leta, do petega se mora otrok že razširiti do take mere, da mu ni problem oditi v internatni vrtec, iz katerega se vrne kot vešči ročni delavec ali maturant, ki ljubi svoje starše. Učimo se od Summerhilla.

Nekje se namreč moramo naučiti, kako se postopa z otrokom, saj se naučimo tudi, kako postopati s traktorjem, če želimo priti do veselih rezultatov oz. odraslih.

Dodaj odgovor

CLOSE
CLOSE